Sredi oktobra smo se z žensko kolesarsko ekipo BTC City Ljubljana Scott odpravili na zadnjo dirko sezone, ki tudi zaključuje koledar dirk Mednarodne kolesarske zveze (UCI) – na Kitajsko. Teden dni smo preživeli v mestu Guilin (pokrajina Guangxi) in domov sem se vrnila polna novih vtisov – ne le z dirke, ampak tudi samega bivanja v tej azijski deželi. Ker se tja nismo odpravili na turistično potovanje, največjih znamenitosti Kitajske sicer nisem videla, sem pa spoznala vsaj del njihove kulture in življenja v mestu Guilin.
Prilagoditi se je treba njihovi tehnologiji in pravilom
Za tedensko bivanje si nisem kupila njihove SIM kartice, za katero bi plačala 30 evrov. To pomeni, da tudi nisem uporabljala SMS sporočil, klicev in verjetno najpomembneje: mobilnih podatkov. V hotelu sem imela dostop do Wifi omrežja. A Wifi še ne pomeni prost dostop do vseh aplikacij, ki smo jih navajeni v Evropi. Na Kitajskem na primer Facebook, Instagram, Whatsapp in Google-ove aplikacije ne delujejo. Namesto tega se za potrebe komunikacije uporablja WeChat. Pri navigaciji po tujem mestu pa torej GoogleMaps ne pride v poštev (brez mobilnih podatkov tudi sicer ni uporaben).
Foto: Creative-Family iz iStock
Kitajska hrana ni taka kot v kitajski restavraciji
To je sicer že splošno znano dejstvo, a vendar: hrana v kitajski restavraciji je prilagojena Evropejcem in ni enaka hrani, ki jo najdeš na kitajskih ulicah. V hotelu smo imeli vedno na voljo nekaj »kitajske« in nekaj »evropejske« hrane – hotel je bil namreč v tem času poln kolesarjev, ki so prišli na dirko. Ker sem gurmanka in uživam v poskušanju eksotičnih in nenavadnih jedi, sem pogosto izbrala kitajske jedi, sprehodila pa sem se tudi po ulicah Guilina in uživala v njihovem street-foodu. Ostali nad njihovimi tradicionalnimi jedmi niso bili tako navdušeni in tudi sama moram priznati, da marsikatera jed ni bila tako okusna, kot je bila videti. V jedeh sta zelo pogosta raca in piščanec, ki pa imata precej več maščobe kot smo vajeni. Koščki mesa so tako obdani s precej maščobe (ki jo v Evropi običajno odstranimo) in kožo. Nekatere jedi so tudi precej pekoče – ne sicer ekstremno pekoče kot pri kaki drugi kulinariki, a bolj pekoče od evropskih jedi. Drugi ekstrem pa so jedi, ki nimajo nekega izrazitega okusa.
Pestre ulice zahvaljujoč turizmu
Guilin sicer ni pogosta tarča evropskih turistov, a kot so nam povedali domačini velja za turistično mesto. Med sprehodom sem že prvi dan opazila več skupin turistov, ki so bili povečini Azijci. Posledično so bile v neposredni bližini hotela ulice, ki so prekipevale od življenja in različnih ponudb street-fooda, trgovin, barov, spominkov in podobnega. Na stojnicah so mi bili najljubši njihovi napitki – verjetno ciljani predvsem na turiste. Bubble tea, mangov shake s smetano, čaj z mlekom in dodatki, kokosova voda in sok sladkornega trsa so nekatere izmed teh resnično okusnih izbir. Na vsakem vogalu so ponujali tudi njihove slaščice, ki si jih lahko najprej brezplačno degustiral. Hrana na ulicah je seveda precej cenejša kot na primer v Ljubljani in že za nekaj evrov lahko veliko poskusiš in se naješ. Trgovin z oblačili in čevlji praktično ne zmanjka in cene so zares ugodne, tudi za lepe kose oblačil.
Na tržnici se najde vse živo – in mrtvo
Eno so turistične stojnice s street-foodom, drugo je tržnica, namenjena domačinom. Tam smo poleg najrazličnejšega sadja in zelenjave videli tudi eksotične kose mesa in celo žive živali. Od živih golobov, rib, želv, žab, ličink in rakov, do prašičjih glav in tac. Ja, videli smo tudi mrtve pse, ki so brez kože viseli na kavljih. Razmere tam niso videti preveč higienične, meso razkosajo kar na mizi, po tleh je mokro in za celotno tržnico so značilne močne vonjave. Vsekakor pa je bil obisk tržnice doživetje, ki ga težko izkusiš kjerkoli drugje. Mesa nismo poskusili, smo pa kupili veliko grenivko, jackfruit in durian, ki velja za najbolj smrdeč sadež na svetu. Vsi trije sadeži so se izkazali kot okusna izbira.
Namesto plačilnih kartic QR kode
Že pred odhodom smo vedeli, da kreditne kartice na Kitajskem ne bodo preveč uporabne. Ker smo o menjavi denarja začeli razmišljati precej pozno (kitajskih juanov pa v bankah nimajo kar na zalogi), smo na Kitajsko prispeli brez gotovine. Bil je tudi vikend in takrat so tamkajšnje banke zaprte, menjava na bankomatu pa zaradi višje provizije ni tako ugodna. V ulici blizu hotela sem tako prvi dan opazila lokal, kjer so ponujali zanimive napitke s čajem. Lahko bi poskusila z običajno plačilno kartico, a po nerodni komunikaciji s pomočjo prevajalnika je zaposleni povedal, da kartic sploh ne sprejemajo. Kitajci namreč vsi plačujejo tako, da s telefonom skenirajo QR kodo. Ta tehnologija jim je domača celo na najbolj preprosti tržnici in jo uporabljajo prebivalci vseh starosti.
Namesto kolesarske steze pas za skuterje
Mesto Guilin je veliko, število prebivalcev v njem pa ogromno. Posledično je tudi veliko prometa, daleč najbolj pogosto prevozno sredstvo pa so skuterji. Ti imajo na cesti dodeljen celo poseben pas (oziroma si ga delijo s kolesarji, ki pa jih je zelo zelo malo), ki spominja na širšo kolesarsko stezo. Skuterji delujejo na podoben princip kot pri nas sistem Bicikelj v Ljubljani – uporabniki s QR kodo plačajo najem skuterja, namesto da bi kupili svojega. Na srečo so skuterji električni, saj je kakovost zraka že sedaj precej slaba. To smo dobro občutili na treningu – pekoč občutek v nosu in neprijeten vonj te opomnijo, kako svež zrak imamo pri nas.
Novinar
