Dežela motornih koles
Vietnam je večini znan le po kruti vojni in dogodkih iz preteklosti, vendar so ti časi že davno minili, turizem pa je medtem postal ena glavnih gospodarskih panog v deželi. Omogočajo ga prijazni in nasmejani domačini, slikovita pokrajina, čudovita mestna središča, pisane tržnice, neskončne plaže ter še marsikaj.
Pokrajina dobrih 3500 kilometrov dolge dežele se na severu bistveno razlikuje od tiste na jugu. Na severu ostanejo najbolj v spominu riževa polja, zarezana v visoke griče, pa otroci z velikimi črnimi očmi, ki so prav spretni prodajalci. Na severozahodnem delu se obala konča z več kot 3000 otočki, ki so vsak zase spomenik. Najmočnejši vtis na popotnika zagotovo naredijo barvita narava in prijazni ljudje, ki so v povprečju izredno mladi. Celotna populacija šteje 80 milijonov, od tega jih je 80 odstotkov mlajših od 35 let.
Hrana je poglavje zase, še posebej v osrednjem in južnem delu dežele. Bogata je z rižem, zelenjavo, sadjem, mesom in ribami. Najboljše specialitete pa pripravljajo kar na pločnikih hrupnih in živahnih ulic. Ni odveč povedati, da je Vietnam tudi zelo poceni, za dobrih 200 tolarjev se lahko pošteno najemo sveže zelenjave, okusnih rezancev, rakcev ali odličnega sadja. Prav gotovo so nizke cene tudi povod za odhod nekaterih popotnikov v to deželo. Hrana pa ni edina reč, ki se jo splača preskusiti na ulici. V Vietnamu se pravzaprav vse godi na ulici, zato se utrip vsakdana najbolje začuti prav tam. Stanovalci se že v zgodnjih jutranjih urah premaknejo na pločnike, kjer prodajajo nešteto različnih stvari. Kupovanje in barantanje s spretnimi domačini je pravi užitek.
Da je Vietnam socialistična država, opaziš že takoj ob vstopu – rdeča zastava z rumeno petkrako zvezdo na sredini pove vse. Ceste so precej boljše kot v Kambodži, promet je bolje urejen, vendar za naše razmere še vedno kaotičen. V Saigonu, ki po nekaterih podatkih šteje osem milijonov prebivalcev, je vsaj tri milijone motornih koles, zato si lahko predstavljate, kakšna umetnost je prečkati cesto. V vseh večjih, glasnih in prometnih večmilijonskih mestih se vije neprekinjena kolona koles in mopedov, da je prečkanje ceste na prvi pogled vedno videti prava loterija. Celo ob zeleni luči ali zebri moraš obuditi mladostne spretnosti pri igri med dvema ognjema, da se lahko kolikor toliko brez težav umikaš motoristom, kolesarjem in avtomobilom. Vozniki ti sploh ne ustavijo, ampak potrobijo in z nezmanjšano hitrostjo manevrirajo mimo tebe.
Med vojno so bili Vietnamci zelo iznajdljivi. Pod zemljo so imeli skopane tunele, ki so jih uporabljali za zavetišče pred nasprotnikom. Služili so tudi kot prostor, kjer so organizirali svoje napade in sabotaže. Tuneli so danes odprti za vse obiskovalce. Ogledala sva si niz podzemnih rovov, ki so jih skopali med vietnamsko vojno in kjer so živeli več kot 20 let. Skupno je nekoč bilo rovov za več kot 200 km; mi smo se podali v desetmetrskega in imeli čisto dovolj. Če se kdo počuti nelagodno v zaprtih prostorih, to definitivno ni mesto zanj. Rov je širok slab meter in visok približno 1,2 metra, speljan pa je 3 metre pod zemljo.
Nha Trang
V Nha Trangu sva šla na enodnevni izlet z ladjo do bližnjih otočkov, ki prav tako niso hvale vredni, se pa je zelo izkazala posadka na ladji. Priredili so pravi koncert – najboljši je bil backvokalist/bobnar – njegovi bobni so bili videti nekako takole: 50-litrski kanister, četrt zarjavele činele in en star strgan bas. Dečko je iz naštetega izvlekel največ, kar se je dalo. Na ladji so nam pripravili še pravo pogostitev – morske jedi, sadje, riž, rezanci … in prav vse je bilo zelo slastno. Sledil je še plavajoči bar – glavni vodja je ležal v morju na sredini velike zračnice, prirejene z odlagalnimi mizicami, in stregel domače rdeče vino ter ananas, pil pa si lahko samo, če si sam plaval poleg z rešilnim obročem. Za vse smo odšteli slabih 600 tolarjev na osebo. V tem mestu sva si privoščila hotel z bazenom (klima, hladilnik in TV v sobi je za Vietnam standard) za pičlih 700 tolarjev na osebo na noč. Ni možno? Pa je! V Vietnamu.
Halong Bay
Vsekakor ne moremo mimo obale, ki je Vietnamu gotovo ne primanjkuje. Na severu naju je očaral mistični Halong Bay, kjer se iz meglice dvigajo čeri in otočki s preko sto metrov visokimi pečinami, na katerih se razbijajo valovi. Plovba med njimi predstavlja pravi balzam za dušo. Veličasten Halong Bay zaliv obsega približno 1500 kvadratnih kilometrov veliko območje v kitajskem morju s preko 3000 apnenčastimi otočki čudnih oblik, na katerih je polno podzemeljskih jam in predorov s stalaktiti. Zalivu dajejo prav nenavadno lepoto.
Poželjiv pogled pritegne tudi ostala obala, ki je večinoma peščena in posejana s kokosovimi palmami. Pa vendarle se plaža, predvsem barva morja in čistost vode, ne more primerjati s plažami na Tajskem.
Delta Mekonga
Ogromen deltast izliv reke Mekong predstavlja simbol življenja ljudem, ki živijo na tem območju. Delta je ena največjih na svetu, kar se kaže v izjemno močnem plimovanju. Je najbolj rodovitno območje, odlično za pridelavo sladkorne trsa, sadja in predvsem riža, ki ga pridelujejo na 80 odstotkih kmetijskih površin. Življenje ob reki je precej drugačno od razposajenega mestnega življenja. Ljudje živijo v bambusovih hišah ob in na vodi, nekateri tudi v lesenih čolnih, ki služijo tudi kot glavno prevozno sredstvo. Obrok tod okoli je najpogosteje sestavljen iz riža, zelenjave ter ribe. Podala sva se na dvodnevni izlet v delto reke Mekong. Ogledali smo si plavajoči market, izdelavo kokosovih bombonov ter riževih rezancev. Na kanujih smo se vozili po kanalih delte med lokalnimi prebivalci.
Vietnam je dežela lepih plaž, velikih mest, koničastih klobukov, dežela neskončnih riževih polj, dežela smehljaja, dežela na robu revščine in bogastva hkrati … je dežela, ki končno hiti svetli prihodnosti naproti. Vietnam nedvomno je našel pot v svojo nekdanjo umirjenost in tradicijo. Zato ni prav nič čudno, da danes nosi sloves ene izmed najbolj obiskanih popotniških destinacij.
Darin Geržina
