Sever Tajske obsega razgiban, hribovit svet, ki ga z ene strani omejuje Mjanmar, z druge pa reka Mekong, ki meji na Laos. Na dva tisoč metrov nadmorske višine še uspeva bambus, ovijalke in tropski gozd.
Razlogi za obisk Tajske so zelo različni: od zabav, povezanih z luninimi menami in elektronsko glasbo, poceni in dobrih nakupov, zelo okusne hrane in raznolikega tropska sadja, pisane tropske pokrajine, do prijaznih ljudi itd. Kljub zelo visoki turistični obiskanosti še vedno zna osupniti z nedotaknjenimi kraji.
Chiang Mai, izhodišče za izlete v notranjost
S 160 tisoč prebivalci je severna prestolnica Tajske in drugo največje mesto v državi. Staro mestno jedro obkrožajo kanali, ki so ga nekoč branili pred tujci. Glavna gospodarska dejavnost je danes turizem. V mestu je več kot 300 templjev oziroma po tajsko wat-ov, med katerimi je najstarejši Wat Chiang Man, najlepši Wat Chedi Luang, Wat Phra Singh in drugi. Najbolj obiskan je Doi Suthep, ki stoji na 1.676 metrov visokem hribu severozahodno od mesta in je najsvetejši v tem delu države. V Chiang Maiu ti ne more biti dolgčas, saj ponujajo številne tečaje, med drugim kuharske in masaže, znano pa je tudi po burnem nočnem življenju in pisani tržnici. Slednje v eni noči skoraj ne moreš prehoditi, če se spustiš v umetnost barantanja, pa lahko ostaneš še dlje.
Gorske manjšine
Na severu Tajske je zelo priljubljeno pohodništvo. Nekateri se podajo le na ekspresne enodnevne izlete, drugi pa na večdnevne pohode. Slednji so bolj priporočljivi, saj živijo v tem delu sveta številna stara ljudstva. Vsaka skupnost ima svoj jezik, nošo, šege in navade, ki počasi izginjajo. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so se priselila sem iz Tibeta, Mjanmara in južnega dela Kitajske, čeprav naj bi izvirala iz Mongolije. Zaradi nenehnih migracij jih imajo za »begunce«, njihov jezik in kultura pa ostajata nepriznana. Tajski kralj in kraljica se trudita vasi modernizirati. Tudi s pomočjo sončnih celic kot virom elektrike, ki napaja televizijo ali radio.
Zaradi nenavadnih oblačil in eksotičnega videza je najbolj znano pleme Akha. So dobri kmetje, ki spoštujejo zemljo. Še zmeraj se poslužujejo požigalništva in kolobarjenja, gojijo riž, sojo, orhideje, ricinus itd. Krizanteme, iz katerih kuhajo čaj, postajajo nov zaščitni znak Tajske. Njihovo kulturo določa akha zauh, življenje pa urejata dva zakona. Prvi določa življenje v vasi, obrede in navade, uči spoštovanja staršev in drugih prednikov. Drugi pravi, da si svet z nami lastijo tudi duhovi, dobri in zli. Živeti je treba v sožitju z njimi in naravnim okoljem. Vsako nespoštovanje, onesnaževanje ali nenačrtovan poseg v okolje pomeni podrtje ravnotežja, tako fizičnega kot metafizičnega. Njihova glasba, ki govori o vsakdanjem življenju, vsebuje tudi zahvale zemlji za darove.
Najbolj prepoznavni so Kareni. Obisk vasi »dolgovratk« eni primerjajo z vstopom v živalski vrt. Za obisk vasi je namreč treba plačati vstopnino, lahko se sprehodiš med stojnicami, poslikaš pripadnike plemena in greš. So eno izmed plemen, ki jim je turizem žal prinesel več škode kot koristi. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, so v preteklosti nosile ženske za zaščito pred tigrovim ugrizom, medsebojno prepoznavanje in kot simbol lepote. Natikati so si jih začele že kot petletne deklice, vsako leto več, vse do poroke. Poročene ženske jih nosijo do 27, ki tehtajo skupno do 7 kg. Zanimivo je, da se učijo v vasi kar štiri jezike, angleškega za komunikacijo s turisti, tajskega za sporazumevanje z lokalnim prebivalstvom, mjanmarskega kot izvorni jezik in karenskega kot jezik plemena.
Ostale prav tako številčne skupnosti so še Lahu, Lisu, Hmong in Yao. Slednji so prepoznavni po črnih oblačilih z rdečimi košatimi robovi. V večini vasi lahko prenočiš v kolibah iz bambusa, vodniki pa pripravijo večerjo in srečanje z domačini. Otroci so zelo veseli kakšnih bombonov, svinčnikov, zvezkov, lepila ali majčk.
Mnogi nimajo osebnih dokumentov in osnovnih državljanskih pravic. Zaradi omejenega dostopa do zdravstvenega varstva je za njih značilna zelo velika smrtnost, tudi pri otrocih, novorojenčkih in ženskah pri porodu, posledično se manjša naravni prirastek. Ženske, ki poiščejo pomoč v porodnišnicah, mnogokrat celo nasilno sterilizirajo. Zato se po pomoč raje zatekajo k vračem, naravnim zdravilom in drogam.
V sklop večdnevnega pohoda spada tudi jahanje slonov, rafting in splavarjenje na bambusovih splavih.
Zlati (rdeči) trikotnik
Še nekoliko severneje od Chiang Maja se ob reki Mekong stika Tajska z Mjanmarom in Laosom. To področje se imenuje Zlati trikotnik. Včasih je bil zelo pomemben poljedelski pridelek mak, iz katerega so izdelovali opij. Vlada je vzgajanje maka z rednim helikopterskim nadzorom in gradnjo novih cest zatrla. S tem se je Tajska uspešno izključila iz starodavnega posla proizvodnje mamil in ga prepustila prej omenjenima sosedama. Kljub temu na pohodih še vedno srečaš številne odvisnike od opija. V času razcveta trgovine z opijem so ga poimenovali Zlati. Danes je uživanje drog na Tajskem strogo prepovedano. V Muzeju opija je na ogled zgodovina območja in pripomočki za uživanje opija.
