Gospodarske krize kot posledice napačnih, kratkovidnih ekonomskih odločitev posameznikov in posledično institucij, predvsem pa krize moralnih vrednot še vedno nismo povsem premagali. Tudi proračuni držav so se zaradi zmanjšanih prihodkov zmanjšali.
Na žalost so se kljub temu, da bi bila žrtev kje drugje bolj razumna in utemeljena, države odločile tudi za rez na področju investicije človeških virov v prihodnost – šolstva; sledile so napovedi reform, v okviru katerih je predvideno zmanjševanje sredstev za financiranje javnega šolstva, zviševanje prispevkov za študij, … Vse to je pripeljalo do tega, da so se marsikje po Evropi študentje odločili, da bodo vzeli stvari v svoje roke in svoje nasprotovanje predlaganim reformam izrazili na demonstracijah. Na kratko si poglejmo dogajanje v nekaj evropskih državah.
VELIKA BRITANIJA
V Veliki Britaniji so se študentje dvignili zaradi zmanjšanja sredstev, namenjenih visokošolskemu izobraževanju, in zaradi napovedanega povišanja šolnin, ki ga je napovedala tamkajšnja vladajoča koalicija, sestavljena iz konservativne stranke in liberalnih demokratov. Študentje trdijo, da je zmanjševanje sredstev preveliko in da študentje niso dolžni v tolikšni meri trpeti finančnih posledic krize, ki je niso povzročili oni. Demonstracije so se dogajale predvsem v novembru in decembru 2010 – na prvih je ulice centra Londona napolnilo med 30.000 in 52.000 študentov. V sklopu nadaljnjih demonstracij so študentje zasedli vladne in univerzitetne prostore. Po navedbah protestnikov naj bi bile demonstracije mirnega značaja, pa je bilo vendar poškodovanih kar nekaj ljudi tako na strani študentov kot na strani policije, ki je skrbela za vzdrževanje reda na samih demonstracijah. Prišlo pa je tudi do prav posebnega incidenta, ko je bil napaden avto, v katerem sta bila angleški prestolonaslednik, princ Charles, in njegova soproga Camilla, vojvodinja Cornwalla. Hudega jima ni bilo; govori se, da je nek protestnik Camillo dregnil s palico.
V Veliki Britaniji javno mnenje ni na strani študentov, sploh zaradi tega, ker na splošno ne odobravajo nasilnega protestiranja, piše na spletni strani BBC News, vendar hkrati opozarjajo na dejstvo, da so prav preko nasilnega protestiranja denimo sufražetke konec 19. in v začetku 20. stoletja v končni fazi dosegle, da je bila tudi ženskam priznana volilna pravica.
ITALIJA
V Italiji so študentje skupaj z znanstveniki in visokošolskimi učitelji konec novembra množično strnili vrste in pripravili demonstracije, s katerimi so ohromili promet v največjih italijanskih mestih – Rimu, Milanu in Genovi, demonstrirali pa so tudi po drugih italijanskih mestih; policiste so obmetavali z jajci, paradižniki in dimnimi bombami. V Rimu se je zgodil tudi manjši spopad s policijo, ki se je zatekla k uporabi solzivca. Vzrok za tak gnev študentov je sprejemanje sporne šolske reforme, v sklopu katere bi prišlo do drastičnega zmanjševanja sredstev za državni sistem univerzitetnega študija in v tem kontekstu tudi ukinjanja delovnih mest v šolstvu. Protestniki vladi tako očitajo, da želi dobesedno ‘izstradati’ javni visokošolski sistem. Premier Silvio Berlusconi je demonstracije kritično ocenil in dejal, da ‘resni’ študentje doma študirajo, ne pa demonstrirajo.
Šolska reforma pa bi resno ogrozila tudi slovenske dijake v zamejstvu – da bi dijaki pridobili pozornost slovenskih medijev in politikov, so zasedli šole in tako opozorili na slabo in zastarelo opremo po šolah, zmanjševanje števila ur za posamezne predmete, zmanjševanje števila učiteljev in odtekanje sredstev v zasebno šolstvo. Dijaki svoje zahteve utemeljujejo na Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki Slovencem na Tržaškem zagotavlja določeno število šol, ki ne sme biti zmanjšano pod nobenim pogojem, medtem ko naj bi nova reforma dosedanje štiri višje srednje šole združila v le dve ravnateljstvi. Tako se dijaki utemeljeno bojijo, da je posredni cilj reform tudi, da bi slovenski učni jezik postopoma izginil iz italijanskih šol.
FRANCIJA
V Franciji so se študentje solidarno pridružili stavkajočim zaradi napovedane pokojninske reforme, ki bo zvišala upokojitveno starost z dosedanjih 60 na 62 let. Demonstracije so bile precej ‘udarne’, saj je bilo mnogo razbijanja trgovinskih izložb in avtomobilov; zaradi tega jim državljani seveda niso naklonjeni. Mnogi so se zbali ponovitve maja 1968, ko so milijoni demonstrirajočih grozili s ponovitvijo Francoske revolucije.
PA PRI NAS?
V Sloveniji je položaj študenta primerjalno, zgodovinsko zaradi boja za svoje pravice, relativno dober. Seveda pa obstaja kar nekaj problemov. Kronično primanjkovanje študentskih postelj in nezadovoljiva štipendijska politika sta simptomatska, nista pa edina.
Študentske demonstracije proti uveljavitvi Zakona o malem delu so zaradi izgredov nekaterih udeležencev izpadle precej neslavno in v očeh javnosti študentom zmanjšale legitimnost v zvezi s sicer zelo legitimnim nasprotovanjem zakonu, ki predvsem zaradi parcialnosti urejanja študentske problematike utegne resno ogroziti socialno varnost nekaterih študentov, ogroža pa tudi študentsko organiziranje. Trenutno se še vedno zbirajo podpisi, ki so potrebni za vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma v zvezi z Zakonom o malem delu.
###okvir###
Študentje, ki želijo izraziti svojo podporo proti študentom zelo škodljivemu predlogu, lahko oddajo svoj podpis na upravni enoti do 6. februarja 2011!
###okvir###
To pa ni edini problem, s katerim se študentje soočamo v Sloveniji; problemi so tudi na strokovnem, študijskem nivoju. Bolonjska reforma v Sloveniji že kar pregovorno v svoji implementaciji ni dosegla zastavljenih, pričakovanih ciljev, aktualen problem pa predstavlja tudi strategija Vlade RS, ki se nanaša na študentska vprašanja.
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je nedavno na seji Sveta RS za študentska vprašanja izrazila svoje nasprotovanje Nacionalnemu programu visokega šolstva 2011-2020 (NPVŠ), saj naj koordinator Sveta, to je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT), ne bi upošteval prav nobene izmed njihovih pripomb, ki so jih izražali na številnih razpravah, organiziranih na to temo. Tako NPVŠ po njihovem odraža predvsem samovoljo Ministrstva.
ŠOS skupaj z ostalimi visokošolskimi partnerji nasprotuje NPVŠ predvsem zato, ker le-ta zmanjšuje kakovost in dostopnost visokega šolstva, ki predstavljata osrednji načeli ŠOS. V ŠOS se bojijo, da se bo v skladu z zastavljeno smerjo nadaljeval problem nezaposljivosti bolonjskih diplomantov. Vsebinske kritike ŠOS so uperjene v prenos večjega dela avtonomije na visokošolske zavode (ki bi jo po njegovem utegnile zlorabiti), v zgolj papirnate razlike med visokošolskimi in univerzitetnimi programi in v ohranitev dveh različnih shem bolonjskega študija (torej 3 + 2 in 4 + 1), ki v praksi prinaša težave (ŠOS se zaradi krajšanja študija zavzema za enotno shemo 3 + 2 z opredeljenimi izjemami). ŠOS kritizira tudi predlog, da bi študenti, v kolikor 2. stopnje ne bi dokončali v 3 letih, morali vračati državno financiranje zanjo; po nekaterih drugih državah je to obdobje namreč bistveno daljše, dolgo tudi po 10 let.
Torej – zbirajte informacije, da si lahko ustvarite mnenje in v skladu z njim delujete. Preberite si še odziv ŠOS na aktualno dogajanje in pogled predsednika študentskega društva študentov politologije Polituss, Luka Mesca.
Blaž Božnar
