Naši dve novinarki, Marija in Nika, sta že natanko en teden v Gambiji, kjer kot prostovoljke pomagata tamkajšnjim otrokom. V prejšnjih člankih z naslovom Študent v Gambiji v rubriki Potopis si lahko prebereš vse o pripravah, odhodu in samem prostovoljstvu, danes pa predstavljamo vodjo prostovoljnih odprav.
Urša Faal je predsednica društva Za otroke sveta, ki skupaj s svojo ekipo vsako leto prostovoljcem omogoča spoznavanje Afrike, njene kulture, ljudi in hkrati nudi pomoč otrokom v Karierno-izobraževalnem centru. Urša pravi, da je za vzpostavljanje ravnovesja med Afriko in razvitim svetom potrebno trdno delo in da je s skupnim ciljem zmožno narediti vse, kar si zadaš.
Ste predsednica društva za otroke sveta. Kako se je ta ideja rodila?
Ideja za društvo se je pojavila leta 2011, ko sem prišla v stik z Gambijci in ko me je začelo bolj zanimati življenje v Gambiji, njihov šolski sistem in njihova kultura. Današnji mož mi je povedal, da ne morejo vsi otroci hoditi v šolo, ker starši nimajo dovolj denarja, šolanje pa je plačljivo. Takrat sem ga vprašala, koliko stane šolanje in povedal mi je, da okoli 45€ na leto, meni pa se to ni zdelo veliko in nisem razumela, zakaj bi bil to lahko problem. Ko mi je razložil, da je povprečna gambijska plača 30€, družine pa imajo več kot enega otroka, sem preračunala in ugotovila, da starši lahko celo leto delajo in še vedno ne morejo plačati šolnin za vse otroke, kaj šele za malce, uniforme in šolske potrebščine.
Te stroške sem nato prezrcalila v stroške v Sloveniji in ugotovila, da ko greš en vikend ven porabiš toliko denarja, da pokriješ vsaj eno šolnino v Gambiji. Z enim prihranjenim vikendom lahko spraviš Gambijskega otroka v šolo. Zato smo najprej pričeli z zbiranjem donacij za šolnine, potem pa smo ugotovili, da je še veliko več stroškov ter da rabijo starši oziroma otroci še dodatno pomoč.
Kmalu po ustanovitvi organizacije se je pojavila še ideja o prostovoljstvu. Katerega leta je potekala prva odprava prostovoljcev v Gambijo? Koliko prostovoljcev je v enem taboru?
Kmalu po tem sem eno leto preživela v Gambiji, kjer sem kot prostovoljka delala v lokalni šoli, sem ugotovila, da bi lahko to idejo izpeljali in bi ponudili možnost prostovoljstva tudi drugim, ki imajo enako idejo kot jaz in nato smo leta 2013 ustanovili program Potuj kot prostovoljec, ki še vedno deluje pod istim društvom. Prva študentska prostovoljna odprava je potekala leto kasneje. Letošnji poletni tabor je torej šesti zapored.
V prvi odpravi je šlo v Gambijo 40 prostovoljcev, leta 2015 jih je bilo manj zaradi izbruha ebole v Afriki, vendar je v Zahodni Afriki ni bilo, ampak je bil strah še vseeno prisoten. Leta 2016 je bilo prostovoljcev ogromno in takrat smo ugotovili, da je bilo naenkrat preveč ljudi v enem poletnem taboru in da so za kvalitetno izvajanje dela boljše manjše skupine, ki so bile v vsem bolj uspešne, zato smo omejili število prostovoljcev.
Vsi sodelujoči pri organizaciji so prostovoljci. Kako se razumete med sabo?
V slovenskem društvu nimamo nobenega zaposlenega, zaposlujemo pa v Gambiji. Vse donacije vlagamo v to, da zaposlimo Gambijce. Redno zaposlene imamo tri, nato pa še eno za polovični delovni čas. V Gambiji plačujemo še voznike, organizatorje in vodiče, ki nam pomagajo pri speljevanju ideje o prostovoljstvu.
Zelo dobro se razumemo med sabo. V Sloveniji smo ekipa štirih aktivnih prostovoljk, ki prihajamo iz čisto različnih področij in z različnimi zgodbami. Razmišljamo drugače in imamo svoja mnenja, ampak zaradi enakega cilja na koncu vedno najdemo neko rešitev, ki bo koristila domačinom in otrokom. Vse prostovoljke so tudi na dnevni bazi v stikih z Gambijci, Gambijo redno obiskujejo in lahko rečem, da je ta postala tudi del njihovih življenj. Poleg nas štirih pa se v aktivnosti vključujejo še botri, prijatelji in drugi prostovoljci.
Študentom dajete možnost, da preživijo počitnice na drugačen način in s tem še spoznajo drugo kulturo, državo in tudi spremenijo svoje vrednote. Kakšni so bili feedback-i prostovoljcev?
Ker vsak izhaja iz sebe, so feedbacki vedno različni. Največkrat slišim: najbolj nepozabna izkušnja, najboljša odločitev v življenju, spoznavanje samega sebe, na življenje gledam drugače.
So bile kdaj kakšne težave?
Ko gre nekdo v Afriko prvič in ne ve, kaj pričakovati, jim moramo dopovedati, da ne morejo priti v Gambijo z namenom, da bi rešili svet. Veliko prostovoljcev misli, da bodo v treh tednih spremenili vse in vse izboljšali. Velikokrat mnenje o neki rešitvi škodi domačinom zaradi nepoznavanja njihove vere, kulture in pomanjkanja izkušenj. Zato v društvu izobražujemo prostovoljce v smislu, da smo enakopravni in da so rešitve možne samo s tem, da poslušamo domačine in da jih ne potiskamo globlje v apatičnost in globlje v odvisnost od nas, ker s tem domačinom škodimo in ne pomagamo, ker so pričakovanja vedno večja.
Vi trenutno živite v Sloveniji z svojima otrokoma. Ali imate željo, da bi se za stalno preselili v Gambijo?
Za stalno se v Gambijo ne bi preselila. Tam sem živela, dokler nisem zanosila s prvim otrokom in sem zaradi zdravstvenih razmer prišla rodit v Slovenijo. Tudi drugega otroka sem rodila v Sloveniji, zdaj pa gremo nazaj v Gambijo, v Slovenijo pa bomo bolj kot ne hodili na počitnice. Od Slovenije se ne bi čisto odtujila, saj veliko ponuja in tudi želim, da imata moja otroka možnost izbire.
Kaj želite v Gambiji spremeniti?
Naš dolgoročni cilj in namen društva je, poleg izobrazbe, da nas te ljudje, ki odidejo iz našega programa, ne potrebujejo več. Ne potrebujejo naše podpore, denarja in pomoči, ker so samostojni in pokažejo svoji družbi, da zmorejo.
Z vsemi temi aktivnostmi vplivamo na razvoj države oziroma na razvoj države mojih otrok. Seveda za svoje otroke želim le najboljše in ta karierno-izobraževalni center, v katerem zdaj delujemo, je že en korak bližje našim ciljem.
Organizacija zajema tudi botrstvo. Kako deluje? Ali je veliko botrov v Sloveniji?
Botrstvo je finančna pomoč otrokom, da lahko hodijo v šolo. Ko končajo šolo, jim je na razpolago Karierno-izobraževalni center, ki povezuje mednarodno prostovoljstvo z otroki, ki so prišli do izobrazbe preko botrov, ta center pa bomo povezovali z mednarodnimi in lokalnimi podjetji, ter te ljudi pripeljali do službe, da si bodo lahko zgradili lastno kariero.
Pri botrstvu zajemamo otroke iz cele države, predvsem iz enostarševskih družin in družin, kjer je izjemno slabo finančno stanje. Botrov v Sloveniji je trenutno okoli 450. Vsak mesec kakšen otrok izgubi finančno podporo, kakšen jo pa dobi. Botri v zameno dobijo spričevalo, slike in osnovne podatke, kaj se z otrokom dogaja.
Verjetno ste veseli, da je tako veliko število študentov zainteresirano za prostovoljstvo. Kako mislite, da bo v nadaljevanju delovala vaša organizacija?
Definitivno vidim širjenje organizacije na ostale Afriške države. Senegal, Burkina Faso, Gvineja-Bissau. Radi bi zajeli zahodno Afriko, nato pa naprej.
Novinar
