Ko stopiš iz letala, te prijazna gospodična, zavita v sari, pozdravi z besedico “ayubowan” (“may you be blessed with a long life”). Takoj zatem te oblije vlažna, tropska vročina. Tako vlažna, da si v trenutku moker. Letališče je urico vožnje oddaljeno od glavnega mesta Kolombo. Prašne kolonialne stavbe, nekoliko zanemarjene, pa vendarle vedno znova restavrirane po vsakem tamilskem bombnem napadu. Kolombo je veliko, umazano in hrupno mesto, hitro izgubi svoj šarm. Lepote te dežele se skrivajo globoko v njeni notranjosti.
Od leta 2002 je na Šrilanki vladalo premirje. Sever dežele je bil ponovno odprt za domačine, ki dolga leta niso mogli obiskovati svojih sorodnikov v severni provinci. Poleg letalske povezave iz Kolomba v Jaffno je cesta A9 edina pot, po kateri je možno obiskati sever dežele. Številne kontrolne točke državne vojske in Tamilskih tigrov (LTTE – Liberation Tiger of Tamil Eelam) so v tem delu pogoste. Tu nastajajo dolge kolone, ozemlje pod tamilskim nadzorom je težko prehodno in zastraženo. Levo in desno od ceste A9 je ozemlje v celoti posejano z minami, med vožnjo je iz avtobusa mogoče opaziti številne označbe: Danger! Mines! Žal je pred časom spet prišlo do nemirov. V obdobju napadov te dežele ni primerno obiskati, vendar stvari se že umirjajo. Cene letalskih vozovnic do Šrilanke so smešno nizke – obrnite to sebi v prid in izkoristite poceni ponudbo.
Iz glavnega mesta sva – kot običajno – kar hitro pobegnila. Po obisku nekaterih budističnih templjev in centra mesta sva nadaljevala pot proti notranjosti dežele.
Cesta do Trincomaleeja je zelo divja. Nekje na poti je tik pred nami prečkala cesto družinica slonov. V Trincomaleeju, prikupnem hindujskem mestecu, teče življenje počasi, turisti prihajajo na obisk s precejšnjo mero previdnosti. Nilaveli in Uppaveli sta obmorski vasici, ob katerih se vijejo številne prazne plaže, vredne obiska. Antične prestolnice Anaradhapura, Polonnaruwa in Kandy sestavljajo kulturni trikotnik, med njimi pa stoji več kot 200 metrov visoka gora Sigirija. Za vse te znamenitosti si je vredno kupiti kombinirano karto za 28 evrov, ki pokrije vse vstopnine. V okolici Mahiyangane sva obiskala ljudstvo Veddah, prvotne prebivalce Šrilanke. Singalska beseda “veddah” pomeni “lovec”, in res je lov še danes v njihovi kulturi prisoten v veliki meri. Včasih jih zalotijo, da lovijo kar v nacionalnih parkih – a kaj si morejo, ko pa je to njihov način življenja. Govori se, da danes živi le še okoli 2000 pripadnikov ljudstva Veddah, že ti so pomešani z drugo krvjo, čistokrvnih je le še peščica, zato je njihov obstoj ogrožen.
Sledilo je mesto Kandy, ki sprva deluje nekoliko kaotično, saj na cestah in križiščih vlada precejšnja zmeda, vsak vozi in trobi po svoje, kot je pač navada v njihovi deželi. Kmalu ugotoviš, da je tudi to mesto malo večja vas, kjer se veliko domačinov sprehaja bosih in se večina življenja odvija kar na ulicah. Kandy leži v osrednjem hribovitem delu dežele in ima zato precej prijetnejše podnebje kot mesta na obali. V tej bivši prestolnici vsako leto med julijem in avgustom priredijo velik desetdnevni festival, imenovan Esala Peraheja, kjer se več kot 1500 plesalcev, akrobatov, bobnarjev in žonglerjev skupaj s stotimi okrašenimi sloni vsak večer sprehodi po mestnih ulicah. Celotno mesto postane en sam sprevod plesalcev, glasbenikov in okrašenih slonov. Ta festival velja za največji dogodek na Šrilanki. Nedvomno je nekaj posebnega, vendar če želite prečesali deželo poceni, ta čas ni najbolj primeren za obisk. Lastniki hotelov priložnost mastno izkoristijo, takrat so cene tudi do desetkratkrat višje, kar je za tako izjemno poceni Šrilanko, še posebej pa za študenski žep, občutno preveč.
Hribovita osrednja pokrajina skriva še eno bogastvo, po katerem je Šrilanka verjetno najbolj prepoznavna v svetu, to je čaj. Pravi cejlonski čaj velja za enega najboljših na svetu. Izvaža se po vsem svetu, zato je eden od najpomembnejših prihodkov za državo. Pot do pokrajine Ceylon je strma in počasna, vendar pri čudovitem razgledu zlahka presediš več uric. Najlepše slikovite čajne plantaže se začnejo kmalu izven mesta Kandy. V sanjsko pokrajino te zapelje star vlak, ki se počasi vzpenja v višine preko številnih mostov in predorov. Sedela sva v drugem razredu z domačini, občudovala pravljične prizore neskončnih plantaž in poslušala razne zgodbice preprostih, nasmejanih ljudi, ki so naju obkrožali. Pot se vije med hribi, ki se dvigajo tudi do 2000 metrov pod oblake in jih polnijo zeleni grmički najboljšega cejlonskega čaja. V mestecu Nuwara Eliyi, kamor sva prispela, marsikaj spominja na čase Angležev. Tako to mestece, ki mu domačini pravijo tudi “little England”, kot kraljica stoji na vrhu čajne pokrajine.
Plantaže pa vsekakor niso idilične za tiste, ki si tam z delom služijo skromno plačilo, komaj zadovoljivo za hrano in streho nad glavo. Delo in življenje obiralk, te so vedno samo tamilske ženske, še zdaleč ni tako prijetno kot sprehod po tovarni ali plantažah. Ženske, ki dvanajst ur na dan v vrečo, ki jo imajo obešeno okrog glave, nabirajo zelene vršičke, zaslužijo dnevno evro in pol. V sezoni ne poznajo počitka – vsaka nabere do osemnajst kilogramov lističev dnevno, pri tem je vsak grmiček skrbno in pravilno obrezan. Sredi prostranih plantaž stojijo velike tovarne, v katerih skrbno pridobivajo ta cenjen čaj.
Iz Nuwara Eliye proti Elli je najbolje potovati z vlakom, tako lahko uloviš še nekaj zadnjih čudovitih pogledov na prelepe čajne gričke. Ob lepem vremenu lahko z razgledne točke v Elli ugledaš morje.
Ko sva prispela na jug dežele, se je pred nama odprla čudovita obala, polna palm in visokih valov, ki butajo ob dolge peščene plaže. Ribiči na kolih so razpoznavni znak dežele, tradicija se prenaša iz roda v rod že generacije. Obmorske vasice so odlične za zadnjih nekaj dni uživanja na plaži. Mirissa je nekoliko mirnejši kraj, primeren za oddih. Plaži Unawatuna in Hikaduwa sta čisto nasprotje, kjer ob večerih ne manjka žura. Vsaka polna luna (“poya”) je na Šrilanki praznik, takrat se po vsej deželi veliko dogaja. Mnogo domačinov gre v tem času na obalo, zato so takrat plaže natrpane.
Prijetno presenečenje te dežele je prepletanje divjine z vsakdanjim življenjem. Ceste vzhodno od Kandyja se zvečer zaprejo, ker se tam še vedno prosto sprehajajo sloni. Po vsej deželi se skupine opic gugajo kar na električnih žicah. Na poti iz kraja v kraj srečaš velikanske prastare kuščarje. Veliko je nacionalnih parkov, kjer je možno opazovati slone, leoparde, krokodile, opice, srnjad, razne plazilce ter vrsto različnih ptic.
Na Šrilanki so me najbolj prevzeli prijazni in neizmerno ustrežljivi domačini. Vsi imajo na obrazih nasmešek in popotnike na veliko pozdravljajo. Njihovo življenje je precej mirno, le v obalnih predelih živijo za vsak dan posebej, saj ne vedo, kdaj jih bo morje ponovno presenetilo.
Šrilanka kljub svoji majhnosti veliko ponuja. Prijaznost in nasmejeni ljudje te spremljajo prav na vsakem koraku. Jutranje meglice med templji, nasmejani ribiči, vrvež na ulicah, kraljevske prestolnice, ki so zibelka budizma, so le delček mozaika, ki ga ponuja ta otok. Pravijo mu tudi solza Indije – in res ga je vredno obiskati.
INFO
Uradno ime: Demokratična socialistična republika Šrilanka
Državna ureditev: predsedniška republika
Površina: 65.610. km?
Št. prebivalstva: 20.170.000
Glavno mesto: Kolombo (Colombo)
Uradni jezik: singalski, tamilski
Denarna enota: šrilanška rupija
Prenočišča: Poceni osnovna soba za dve osebi s kopalnico in ventilatorjem ter mrežo proti komarjem stane od 400 do 800 Rs (rupij), kar je od 3 do 6 evrov. Poceni hotelov je po celotni državi na pretek, izjema je sever dežele, kjer jih je zelo malo.
Hrana: Hrana na ulici je odlična in poceni, s tako imenovanimi vadiji (prigrizki) si lahko za 40 Rs pošteno napolniš želodček, medtem ko se cene v restavraciji za najbolj pogosto hrano riž in curry vrtijo med 200 in 300 Rs oziroma 1,5 do 2 evra na osebo. Poskusite njihovo sveže kokosovo mleko in skodelico najboljšega cejlonskega čaja.
Prevozi: Povezave so dobro organizirane in pogoste. Povprečen prevoz, bodisi z vlakom ali avtobusom, se giblje od 1 do 2 Rs na kilometer, tako lahko prepotuješ razdaljo 200 kilometrov za pičla 2 evra.
Varnost: Trenutno so politične razmere dokaj nestabilne, zato morda ni pravi čas za obisk te dežele. Napadi se vršijo že od začetka leta, vendar se stvari že umirjajo in ohlajajo. Sporazum iz leta 2002 je vedno pogosteje kršen. Tudi kadar je premirje, se je bolje izogibati vsem vojaškim objektom in vojaškim konvojem; vedno je potrebno upoštevati navodila varnostnih organov na pogosto postavljenih kontrolnih točkah. Večja varnost je na glavnih cestah, kjer so pogostejše kontrole.
Viza: ni potrebna.
Vredno ogleda: Galle, Kandy, Polonnaruwa, Sigiriya, Dambulla, Anuradhapura, Nuwara Eliya, nacionalni parki, plaže Mirissa, Hikkaduwa in Nilaveli, najvišji vrh Adams peak …
Darin Geržina
