Združenje zgodovinskih mest Slovenije je sredi junija začelo svojo kampanjo za oživitev domačega turizma. V sklopu podpore turističnih in drugih lokalnih ponudnikov je med 20. junijem in 15. julijem spodbujalo, naj si ogledamo čim več mest. In to smo na začetku julija storili jaz, dva prijatelja in prijateljica. Odločili smo se, da vseh 17 mest vidimo v dveh dneh.
Slovenska zgodovinska mesta
V vseh sedemnajstih mestih so bili po mestu razstavljeni plakati #mojemesto. Tam si se moral slikati in objaviti na Instagram. Napisi so bili pred TIC-i, v muzejih, gostinskimi lokali in tako naprej. »In jih je mogoče hitro in enostavno najti,« je napisano na njihovi spletni strani.
Prvi dan – Obala, Idrija in Gorenjska
Cilj je bil videti mesto, spiti kavico, si ogledati kakšen muzej in iti naprej. A zataknilo se je že pri prvem mestu, ker nismo niti vedeli, kje točno moramo iskati napis. Od parkirne hiše do Tartinijevega trga. Od tam v dežju do obzidja na vrhu hriba in do ugotovitve, da je napis na Tartinijevem trgu. Čeprav smo po urniku že zamujali, smo se imeli v Piranu (v dežju) odlično.
Sledil je Koper, kjer smo točno vedeli, kaj iskati, saj nam je bilo mesto bolj poznano. Ker pa smo bili že utrujeni in lačni, smo se ustavili v najboljši pivnici na obali, morda celo v Sloveniji. Easy beer Koper je fantastičen postanek, kjer lahko poskusiš na desetine piv in ješ res fantastično hrano. Osebje pa je izjemno prijazno in vsak, ki tja pride, se vrne že zaradi njih.
Na vrsti je bila Idrija, kjer je bilo sonce že precej močno. Polovica naše skupine vročine ne obožuje, zato Idrije nismo pričakali v najboljši možni volji. »Idrje« je znana po žlikrofih, čipkah in rudniku živega srebra. Še bolj kot to pa po izjemno prijaznih in toplih ljudeh, zaradi katerih je na UNESCO seznamu (to je zaradi Geoparka).
Po eni najbolj ovinkastih cest smo se počasi prebijali do Škofje Loke. Mesto je uradno eno najlepših srednjeveških mest v Evropi in to se vidi na vsakem koraku. Med sprehodom po mestu si lahko ogleduješ okolico ali pa si prebereš kaj o Škofjeloškem pasijonu (prav tako UNESCO seznam).
Prišli smo do Kranja, enega najpomembnejših slovenskih mest, ki v sebi skriva marsikaj. Umetniška scena, kulinarika in kulturni dogodki, ki so nekaj drugačnega kot v ostalih krajih. Bogata zgodovina mesta k temu vsekakor pripomore.
Naša pot prvega dne je šla h koncu, prav tako pa tudi dan. Bližje ko smo bili Jesenicam, bolj temno je bilo. A to le zaradi tega, ker so bila naša zadnja tri mesta v objemu gora. Zaradi višjih sil se nam (na žalost) na Jesenicah ni uspelo zadržati tako dolgo, kot bi si želeli. Tisti, ki še niste bili, vam mesto ponuja enega najlepših razgledov v Sloveniji.
Radovljica je bilo predzadnje mesto, a eno najlepših. Tam bi lahko preživeli tudi več dni, ne le nekaj ur. Sprehod po glavnih ulicah prestolnice čebelarstva in čokolade ti ponudi ogromno. Prelep Linhartov trg te kar vabi, da tam tudi ostaneš.
Dan smo zaključili v Tržiču, kjer smo videli tovarno Peko, ki jo pozna vsak Slovenec. Našli smo tudi plažo sredi zavetja gor, saj ima Tržič svoje kopališče. Za konec pa smo se spoznali z legendo o Tržičanih in njihovem zmaju.
Drugi dan – Štajerska, Dolenjska in Prlekija
Drugi dan smo začeli tako, da je nekdo pozabil kar dve stvari. In spet smo bili za našim urnikom. Prvi na vrsti je bil Kamnik. Rojstno mesto Rudolfa Maistra, kjer si lahko ogledaš razstavo in zbirko o njem. Povzpneš se lahko na Stari grad ali pa Mali grad. Razlika je le v legi, a pogled je čudovit na obeh.
Na seznamu nam je manjkala Prlekija, zato smo se kar sami odpravili v Ljutomer. Spili smo kavico in domači ledeni čaj, najboljše pa so bile sladke dobrote, ki jih pripravlja Flo Cukeraj. Lastnica nam je pomagala z nasveti, kaj videti v Ljutomeru, saj si, kot je sama povedala, želi, da bi Ljutomer videlo več ljudi. Z njo smo se strinjali, saj je Lotmerk skriti biser vzhodnega dela Slovenije.
Morali pa smo dokončati seznam in odšli smo na Ptuj. Tam smo se sprehodili mimo TIC-a, kjer smo se zapletli v pogovor s tamkajšnjim vodičem. Zelo prijazen možakar, ki nas je nafilal z nasveti. Na Ptuju bi samo z njegovimi nasveti morali ostati več ur.
Slovenske Konjice so čudovito malo mestece, kjer se lahko sprehodiš po glavni ulici in se prepustiš užitkom dneva. Zaradi zdaj že večje zamude smo morali pohiteti v Šentjur. Mesto na vrhu hriba ponuja toliko vsega, da ne veš, kje začeti. Tako smo si obljubili, da se v Slovenske Konjice in Šentjur še vrnemo, saj imata še veliko skritih kotičkov, ki jih nismo videli.
Celje je pač Celje. Grad je fantastičen, staro mesto veličastno, naša skupina pa vedno bolj sitna in utrujena. Celje nas je močno zdelalo, saj nismo našli napisa. Ker smo bili v mestu že večkrat, smo takoj po najdenem napisu odšli.
Kostanjevica na Krki nam bo za vedno ostala v spominu, saj je čudovito mesto. Poleg tega pa nam je sledila majhna podoba na triciklu. Mali punčki se obenem zahvaljujemo, ker nam je pomagala najti napis #mojemesto, a obenem je v redu, če je ne vidimo več. Večino naše skupine je premočno prestrašila.
Dolga, predolga pot v Metliko se nam je zdela večna. Metlika, si prelepo mesto, ampak to je pa predaleč. Neokrnjena narava in odmaknjeni kraji so prekrasni, ampak za že kar utrujeno ekipo, je bilo to predaleč. Metlika, nekoč se vidimo za nekaj dni.
V Novem mestu smo v starem mestu že bili v temi. Na trgu smo se usedli še na zadnjo pijačo in se spominjali svojega izleta, ki se je bližal h koncu. Užili smo še zadnje utrinke novomeškega vrveža in odšli k zadnji postaji.
Žužemberk je nekaj, kar mora videti vsak. Samo mesto še dodatno nadgradi eden najlepših gradov v Sloveniji. Ne le zgodovinskega pomena, ampak tudi turističnega, saj je tisto nekaj, kar lahko privabi množice.
Konec poti, ostajajo pa spomini
Naša pot se je zaključila. Sedemnajst mest + Ljutomer v dveh dneh. Uspelo nam je, a na koncu smo bili že močno utrujeni, sitni in naveličani. Bi šli po mestih Slovenije še enkrat? Brez dvoma, vsaj še stokrat.
Zgodovinska mesta Slovenije je bila čudovita nagradna igra, ki vsem sodelujočim ni pomenila le nagrad, ampak nekaj več. Nastali so spomini, nepozabna vožnja, spoznavanje domovine in samih mest, nore zgodbice in želja. Želja po vključitvi še večjega števila mest, kar bi še dodatno pripomoglo k poznavanju Slovenije. Uspelo nam je!
Urednik portala Student.si
