Pogled na s sončno svetlobo oblite vasice, za katere se zdi, da jih je čas obšel; vonj sivke se čuti v zraku, pa čeprav boste v zgodnji jeseni lahko uživali le v pogledih na že odcvetele nasade provansalskega »zlata«. Od prestižnih letovišč Riviere na vzhodu do otočkov; od vrveža očarljivih mest do odmaknjenih vasic – Provansa je dežela vznemirljivih nasprotij z bogato zgodovino, pestro pokrajino in še slajšo gastronomsko in vinsko ponudbo.
Kje leži Provansa?
Provansa leži v sončnem jugovzhodnem kotu Francije, ki ga na jugu obliva Sredozemsko morje. Najslikovitejši del obale, nekje med Mentonom in Bandolom, je znan tudi kot Azurna obala, čeprav se v bližnji Italiji veča pogostost izraza Riviera. Na vzhodu so Italija in Alpe, na zahodu pa reka Rona. Območje zajema več kot 30 000 km2 in ima približno 4,25 milijona prebivalcev.
Od Rimljanov, burnega srednjega veka do razcveta umetnosti
Le malo francoskih regij je imelo tako raznoliko in burno zgodovino kot Provansa. Rezbarije, orodje in orožje izpričujejo nomadska plemena in človeške naselbine že 300 000 let pr. n. št. Za to regijo tako pomembno vinsko trto so na to območje zanesli Feničani in Grki, ki so trgovali vzdolž obale. Morda odločilnejše pa je, da je bila Provansa rimska provinca. Iz tistega časa so se je ohranilo kar nekaj izjemnih zgradb od gledališča v Orangeu do arene v Arlesu in Pont du Garda.
Srednji vek je bil viharno obdobje spopadov in vdorov. Številne dobro utrjene vasice na gričih, ki so značilne za to regijo, so bile obupen poskus obrambe pred njimi. Štirinajsto stoletje je zaznamovala navzočnost papeštva, razcvetela se je tudi umetnost. Blagodejno podnebje in izboljšanje prometnih povezav sta v 19. stoletju poskrbela za razcvet tega območja, v večjih mestih je prišlo tudi do razmaha tehnološke industrije.
»Papeštvo ni le v Rimu«
Avignon je glavno mesto pokrajine Vaucluse in nekakšen vhod v Provanso, na severu in vzhodu ga omejuje reka Rona. Mestni zid je dolg skoraj 4,5 km, znotraj pa cveti kulturno bogato mesto z univerzo, opero, nekaj tujejezičnimi šolami in s številnimi gledališči. Ulice in trgi so pogosto polni potujočih glasbenikov in igralcev. Še posebej slovesno je poleti, ko poteka Mednarodni avignonski festival – gledališke predstave, pantomima, kabareji …
Ko se je papeštvo začasno umaknilo iz od vojn razrvane Italije, je Avignon postal središče rimskokatoliškega sveta. Med letoma 1309 in 1377 je vladalo sedem francoskih papežev, ko pa je bil izvoljen nov italijanski papež Urban VI., so se francoski kardinali uprli. Leta 1378 so izbrali rivalskega papeža, Klemna VII., s čimer so povzročili velik razkol, ki je trajal do leta 1403.
V 14. stoletju je papeški dvor v Avignonu postal bogato središče tako učenja kot umetnosti, svoj vpliv pa je razširil po vsej regiji. Sijajno Papeško palačo so začeli graditi leta 1335 in jo dokončali v vsega 20 letih.
Meka artističnega ustvarjanja
Dežela, ki je večino leta obsijana z obilo sonca je navdihnila mnoge najizvirnejše slikarje 19. in 20. stoletja. Sem sta jih privabila tukajšnja bleščeča svetloba in z njo povezana sijajnost barv.
Vznemirljive mešanice barv so podžigale tako domačina Cézanna kot udomačenega prišleka Van Gogha. Impresionista Monet in Renoir sta prišla med prvimi, sledili pa so jima Bonnard, Signac in Dufy. Velikana slikarstva 20. stoletja, Matisse in Picasso sta prav tako ustvarjala na tem področju.
»Ex«
Aix-en-Provence je prefinjeno mesto. Zaveda se svoje očarljivosti, ne glede na to, kje ste – na vzvišenih trgih in ozkih ulicah starega dela mesta ali med meščanskimi hišami in drevorednimi avenijami iz 17. in 18. stoletja. A hkrati je tudi zelo živahno in sveže: na vsakem koraku videvamo vodomete, koledar umetniških dogodkov je bogat, tržnice pa med najboljšimi v regiji. Sloves kulturnega središča je v 19. stoletju še utrdil lokalni umetnik Paul Cézanne.
V mestu lahko obiščemo Cézannov atelje, ki so ga pustili takšnega kot je bil – zmešnjava slikarjevih osebnih predmetov. Če ostanete brez vstopnice zaradi številnih rezervacij so njegova dela razstavljena tudi v bližnjem Musée Granet, kjer je na ogled tudi bogata zbirka umetniškega zbiratelja Jeana Planqua.
Sivka!
Če ne ujamete cvetoče sivke se lahko o njej podučite v Muzeju sivke (Musée de la Lavande), ki se nahaja v Luberonu. Predstavijo vam pot sivke od polja do destilarne in še naprej. Na ogled so bakreni kotli iz 16. stoletja, filmski prikaz destilacije in interaktivne igre.
Podučijo tudi o tem, da v resnici obstajajo tri vrste sivke: fine lavander, spike lavander in hibrid obeh Lavandine. Fina sivka raste le na območju Provanse v visokogorskih predelih, nad 800 metri n. v.
V resnici obstajajo tri vrste sivke: fine lavander, spike lavander in hibrid obeh Lavandine. Fina sivka raste le na območju Provanse v visokogorskih predelih, nad 800 metri n. v.
Če nimaš avta pojdi z avtobusom!
Ponudba prenočišč je zelo pestra. Privoščite si lahko razkošne, mastno drage hotele ali pa bivanje v preprostih podeželskih hišah, ki so navadno cenejše. Prijazno do študentske denarnice – najde se tudi veliko različnih hostlov in poceni sob. Če je le možno se odločite za obisk z avtom oz. ga na območju najemite. Javni prevoz je dokaj reden, vendar v številne zanimive kraje avtobusi ali vlaki ne vozijo, ali pa so linije zelo redke. Poleg tega zna biti medkrajevni prevoz zelo drag, še posebej vlaki.
Shajališče vsega sveta
Marseille je tržnica svetovnih kultur v malem, mešanica različnih kultur in vplivov. Najstarejše mesto v Franciji so pred 2600 leti ustanovili grški naseljenci iz Male Azije in odtlej se tu le redko ni nič dogajalo. Morje je za Marseille kot življenjska kri, s pomočjo katere je postal trgovsko središče in vstopna točka za priseljence. Marseille je labirint urbanih vasi, od okrožij podobnih arabskim tržnicam, do majhnih ribiških naselij. To je domovina francoske glasbe in nogometa. Zaradi silovitosti in slikovitosti je to kraj, kjer čutiš, da živiš, občasno moraš le preveriti, da imaš denarnico še vedno pri sebi.
Mamljive plaže niso samo Azurna obala
Številne zelo lepe plaže (če vam je všeč mivka in nobenega drevesa blizu in daleč) lahko najdete tudi v okolici Marseilla. Les Calanques so krasni, fjordom podobni slikoviti zalivčki, ki ležijo vzhodno od Marseilla, slabe pol ure vožnje z avtom stran. Strme bele pečine, nekatere visoke do 400 m padajo navpično v vabljivo modro vodo.
V bližini lahko obiščete tudi ljubko majhno pristanišče, stisnjeno med apnenčaste hribe, Cassis. Od tu izhaja lokalni liker mamljivega okusa izdelan iz črnega ribeza. Dober tudi ob mešanju z lokalnim ciderjem.
Siri in vino
Provansalska kuhinja je znana kot sončna kuhinja, veliko je svežega sadja in zelenjave, rib. Dobre pridelke še izboljšajo ključne sestavine, kot so olivno olje, česen in aromatične začimbe. Sir je navadno iz kozjega mleka. Provansa je dežela, ki slovi po izjemni kulinariki: dobri hrani in vinu.
Anglija v malem
»Francoska Toskana« je upodobljena v številnih literarnih delih, mnogokrat pa je predstavljala tudi kuliso za tako evropsko kot ameriško filmsko produkcijo. Navdih za obisk boste lahko dobili tudi po ogledu filma Čudovito leto (A Good Year, rež. Ridley Scott, 2006, ZDA), ki romantično oriše zgodbo uspešnega angleškega deloholika, ki najde svoje resnično filozofijo življenja med toskanskimi trtami v okolici Luberona, krajih, kamor je zahajal kot otrok in na katerega ga vežejo najlepši spomini v življenju.
Čudovito leto je zgodba o vedno prezaposlenem borznem posredniku Maxu, ki po smrti strica Henryja podeduje vilo in vinograd v Provansi. Da bi od prodaje iztržil čim večji dobiček, osebno odpotuje v Francijo, kjer pa ne gre vse po načrtih. Oskrbnika vinograda nista navdušena nad Maxovo željo po prodaji, na posestvu se pojavi mlada Christie, ki trdi, da je Henryjeva nezakonska hčerka, dodatne dvome o življenjski sreči pa Maxu zbujajo tudi spomini na otroštvo in prikupna, a svojeglava lastnica restavracije v bližnji vasici.
Klasična romantična komedija, ki navkljub hollywoodski pocukranosti ne deluje tako neresnično še posebej v oziru, koliko juga Francije danes zasedajo Angleži. Provansa v poletnem času že tradicionalno postane njihova poletna rezidenca, še posebej veliko je upokojencev in starejših.
Scenarij za film je nastal v tandemu režiserja Ridleya Scotta in britanskega pisatelja Petra Mayla, ki je že leta 1989 napisal potopisni roman Leto dni v Provansi v katerem opisuje svoje enoletne prigode v novi pokrajini, kamor se odločita preseliti z ženo.
December: »Ozrla sva se skozi okno na staro kamnito kad, žarečo v cvetju. Potrebni bodo najmanj štirje moški, da jo premaknejo izpred garaže in prenesejo na vrt, zbrati štiri moške v Provansi pa po najinih izkušnjah ni nekaj, kar urediš čez noč. Zvrstili se bodo ogledi, pijače, vnete debate. Določen bo datum in nato pozabljen. Skomigala bodo ramena in čas bo mineval. Morda bova imela naslednjo pomlad kad na pravem mestu. Učila sva se razmišljati v letnih časih, namesto v dnevih ali tednih. Provansa ne bo spremenila svojega ritma nama v čast.«
»Provanso v soncu ima lahko vsak, Provansa v dežju je le za elito«
Provansa ima svoj čar, ne glede na to, kdaj se odločite za njen obisk. Najlepša je spomladi, ko cveti sivka, dolgi poletni dnevi in še daljše noči so namenjene festivalom. Jesen je čas trgatev, pozimi, ko dolina spi se njeni najzvestejši oboževalci odpravijo na bele strmine.
Jeseni lahko ujamete Foire Internationale de Marseille, ko na tisoče obiskovalcev preplavi mesto zaradi vsakoletnega sejma. Organizirani so športni dogodki in druge dejavnosti, skupaj z obrtnimi, glasbenimi in s folklornimi prireditvami, v katerih sodeluje več kot 40 držav. Marseille pa vse do 22. oktobra gosti tekme Svetovnega prvenstva v rugbiju, ki letos poteka po celotni Franciji.
Francija ni samo Paris. So očarljive vasice z »rendom« festivali, sejmi in dobro hrano.
Po nekaj dnevih obiskovanj majhnih čarobno nostalgičnih vasic in večjih mest ti hitro postane žal, da tvoje potovanje ne traja vsaj en mesec. Pa čeprav so razdalje med kraji »razmeroma kratke« lahko v vsakem mestu najdeš nekaj zanimivega, dobro ješ in občuduješ naravo. Provansa te spremeni iz turista v popotnika.
Novinar
