Za Iran smo se odločili, ker smo toliko slišali o njem od drugih popotnikov; predvsem o tem, kako prijazna in poceni država je to.
Na iranski ambasadi v Zagrebu smo izvedeli vse o posebni opravi za ženske. Ruta čez lase in ohlapna oblačila, ki prekrivajo roke, boke in noge do gležnjev, so bili torej moja uniforma v treh tednih, preživetih v tej državi. Ker spoštujem običaje držav, ki jih obiskujem, sem imela večino časa oblečeno tuniko in čez lase ruto.
Bele strmine?
Na pot se nas je odpravilo pet in odločili smo se, da s sabo vzamemo tudi smučarsko oz. bordarsko opremo in preizkusimo iranske bele strmine. Takoj ko smo pristali v Teheranu, smo imeli samo en plan – smučišče Dizin. Vožnja brez verig po snegu, ki je neprestano še naletaval, je bila malo naporna, vendar nam je pogled na smučišče, polno nedotaknjenega snega, izbrisal vse spomine na pot do tja. Tri dni smo ostali v nekoč luksuznem resortu na približno 2700 metrih, ki pa še ni izgubil svojega čara.
Po prvotnih dneh počitka in smučanja smo se vrnili v Teheran in se ustavili na slovenski ambasadi, kjer smo se zmenili, da bomo pustili smučarsko opremo. Promet v Teheranu lahko opišem le kot kaos, hrup, smog, onesnaženost in hupanje za vsak manever, ki ga naredi posamezen avto. Na nekaterih križiščih so bili avtomobili tako skupaj, da smo lahko preverili, ne le kaj imajo vse v avtu temveč tudi koliko jim kaže na števcu. Moški so bolj pogumni in so me po ulici tudi ogledovali ali celo rekli kaj v njihovem jeziku farsi. V glavnem mestu nismo ostali dolgo, vzeli smo poceni nočni vlak, potovali še malo podnevi in se pripeljali v mesto Bam.
Arg-e Bam – starodavno blatno mesto, staro vsaj 2000 let
Leta 2003 ga je skoraj popolnoma porušil potres. Več deset tisoč ljudi je umrlo in od mesta, zgrajenega večinoma iz blatnih opek, gline, slame in palminega lesa, je ostalo zelo malo. Še vedno se vidijo ulice, bazarji in stavbe, vsaj, kje so nekoč bile, večinoma pa so sedaj le kupi blatnih opek. Sem ter tja razločiš kakšno okno. Obnova sicer poteka, vendar počasi. V času našega obiska je bila obnova najbolj vidna na trdnjavi v mestu. Prizor porušenega Arg-e Bama nas je kar malo pretresel, sploh ko smo na slikah ali posnetkih videli, kako neverjetno mesto je to bilo prej. Nov del mesta je Bam in tukaj smo počasi začeli spoznavati, kako prijazni so Iranci. Vsak, ki je znal vsaj malo angleško, nas je ogovoril in vprašal, če potrebujemo pomoč. Seveda so ogovorili le fante, mene kot ženske namreč ne smejo. Eden od mimoidočih nas je pospremil do prodajalne po vodo, nam jo kupil in odšel naprej svojo pot. Po tako lepem vtisu smo odšli proti jugu države.
Trdnjava na otoku Hormuz
V Bandar-Abbasu smo se ustavili predvsem zato, ker smo želeli videti, kako je v Perzijskem zalivu in da bi si ogledali trdnjavo na otoku Hormuz. Dogodivščina z obiskom tega otoka je bila nepozabna. Prvi dan je bilo rečeno, da se na otok ne da priti, ker preveč piha in so valovi preveliki. Naslednji dan se je zgodba ponovila, samo da smo vprašali pri prvih čolnih v pristanišču, ampak ker smo mi želeli čimprej nadaljevati s potovanjem, se nismo vdali. Hodili smo od čolna do čolna in nekako le dobili prevoz. Tja grede ni bilo nič posebnega, trdnjava je bila zanimiva, še bolj pa prve ženske z burkami, to so posebne maske, ki jih imajo čez obraz. Časa nismo imeli veliko, zato je bil ogled otoka kratek. Čas je bil za boj z valovi ob vrnitvi na celino. Na začetku nam je bilo zabavno, smejali smo se, ko nas je metalo skoraj meter v zrak ob vsakem udarcu morja ob čoln in v smehu smo ugotavljali, ali niso v tem morju tudi morski psi. Kmalu pa smo obnemeli in se pri sebi spraševali, zakaj nimamo rešilnih jopičev. No, preživeli smo to nespametno izkušnjo in kasneje prebrali, naj popotniki nikar ne gredo na otok, kadar so valovi, in nikakor ne s čolnom, ki nima rešilnih jopičev. Dobro, da se je vse srečno končalo.
Naslednja postaja je bil seveda Perzepolis
Najstarejši utrinki v mestu so iz leta 515 pr. n. št. Mesto je bilo polno ljudi, predvsem šolarjev. Nekaj deklet je komaj čakalo, da se pogovori s kakšno tujko, zato so me takoj obkrožile in začele postavljati vprašanja. Zanimiva sprememba, potem ko se navadiš, da si v ozadju. Moški se tukaj zelo radi rokujejo in seveda se še toliko rajši z mojimi sopotniki. Z ženskami se ne smejo rokovati, zato so mene kar malo ignorirali. Počasi sem se navadila na tukajšnje običaje in na nošenje rute in ohlapnih oblačil. Ob Perzepolisu smo v mestu Naqsh-e Rustam visoko v steni videli tudi grobnice Darija I. Velikega in njegovih dveh sinov, Darija II. in Kserksesa I.
Do Qazvina
Pot smo nadaljevali skozi mesti Esfahan in Yazd vse do Qazvina. V Esfahanu je znameniti trg Naqsh-e Jahan, ki ga obdajajo mogočna Šahova mošeja, mošeja Sheikh Lotf Allah idr. Pogledat smo šli tudi most Khaju, ki je priljubljeno zbirališče prijateljev in parov. Nočni razgled na ta most je res neverjeten. Tako Esfahan kot tudi Yazd obišče poleg tujih popotnikov tudi veliko domačih turistov. Po ogledu kar nekaj mošej, palač in zanimivih bazarjev smo odšli v najstarejše še naseljeno mestece na svetu, Yazd. Tudi to mesto je narejeno iz blatih opek, hiše pa imajo posebne klimatske naprave, imenovane badgiri, skozi katere kroži zrak. Sedaj se nam je tudi že večkrat zgodilo, da so nas domačini povabili k sebi domov. Ljudje ne le, da sprašujejo, če potrebujemo pomoč, dajejo nam svoje telefonske številke, naj jih pokličemo, v kolikor bomo naleteli na kakršnokoli težavo.
Poleg muslimanske vere smo tukaj spoznali še zoroastrianizem. Pogledat smo šli tudi stolp tišine ali dakhm, kamor verniki prenesejo umrle in jih prepustijo mrhovinarjem, saj verujejo v to, da je pri truplu močno navzoče zlo, zato se posvečajo le dušam umrlih.
Naprej smo odšli v Qazvin, kjer smo bili dva dni, saj smo si en dan vzeli za izlet na ruševine Alamutovega gradu. Narava je bližje severu vedno bolj zelena, čeprav še vedno vulkanska in brez dreves. Predvsem smo želeli videti, o čem je pisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Gradiček je v izkopavanju in ni veliko za videti, če ne bi šlo prav za grad Alamut, ga ne bi šli pogledat. Smo pa tam srečali gospoda, ki je več let delal v Sloveniji in na Hrvaškem kot zdravnik v več nogometnih klubih in je dobro govoril mešanico slovenščine in hrvaščine. Povabil nas je v njegovo ordinacijo v Teheranu, kjer smo se kasneje tudi oglasili. Večina opreme v njej je bila slovenskega porekla.
Dotik Kaspijskega morja
Na sever smo želeli predvsem zato, da se dotaknemo Kaspijskega morja. Tukaj je vse zelo lepo zeleno, vendar je tudi veliko dežja. Ko smo si ogledovali stopničasto vasico Masuleh, kjer so strehe hiš narejene tako, da se po njih hodi in vstopi v hiše nad njimi in tako več nadstropij razdeljenih po hribu, je bil dež zelo neprijeten in komaj smo čakali, da gremo v nižji del države.
Na koncu potovanja smo šli nazaj na ambasado po opremo za smučanje in se povzpeli še na smučišče Tochal, kjer je hotel na 3600 metrih. Ko smo se vzpenjali, so nam dvakrat merili pritisk zaradi višinske bolezni. Eden od fantov ji je vseeno podlegel, slabost in glavobol sta prenehala šele čez en dan. Smučišče je bolj položno kot v Dizinu ter polno teheranske mladine. Punce sem opazila celo samo s trakom v laseh.
Iran je bilo eno od najbolj nepozabnih potovanj. Ljudje so nas vedno znova presenečali s svojo prijaznostjo. Nočitve, hrana (ironično, ampak v prestolnici prevladujejo hamburgerji) in prevozi so študentom primerni in ob spoštovanju njihovih običajev (predvsem za ženske) je to res prijetna država za obisk in jo iskreno priporočam.
Maja Bačnik
