Ideja za prvo pravo popotniško potovanje se mi je porodila nekega mračnega in mrzlega popoldneva v znani ljubljanski restavraciji.
Prijateljica Anita, izkušena popotnica, mi je pripovedovala o eni najrevnejših in najbolj izoliranih dežel na svetu, kjer imajo ljudje tako zelo malo materialnih dobrin, a so kljub temu izredno srečni. „Če si želiš stran od tega potrošniško ponorelega zahodnjaškega sveta, potem pojdi v Burmo, kjer boš doživela svet, kot je bil pred 100 leti,“ mi je rekla Anita. Kot se je kasneje izkazalo, je Mjanmar z neštetimi zlatimi budističnimi templji, s slikovitimi tržnicami, pravljičnimi sončnimi zahodi in pristnimi nasmehi ljudi očaral tudi mene.
Državo Mjanmar, ki se je do leta 1989 imenovala Burma, s trdo in z neusmiljeno roko vodijo generali, ki zatirajo vse demokratične težnje domačinov, celo menihov in to veliko državo Jugovzhodne Azije držijo v objemu stroge izolacije in kontrole. Tako lahko že takoj po pristanku v največjem ter nekdanjem glavnem mestu Yangon nemudoma izklopiš telefon, saj je omrežje zablokirano, hitro se moraš sprijazniti tudi z dejstvom, da je elektrika prisotna v večjih mestih le nekaj ur na dan ter da se moraš kot popotnik prvi dan oborožiti z mjanmarskimi kyati, saj bankomatov praktično ni. Ceste so slabe, večinoma makadamske, zato naporni in dolgotrajni prevozi zahtevajo veliko potrpežljivosti. Kljub temu da je Mjanmar bivša angleška kolonija, angleščino govori le malo ljudi, a se z domačini hitro sporazumeš z nasmehom in gestami. Vendar vse te – za nas, zahodnjake – pomanjkljivosti naredijo popotovanje še toliko bolj zanimivo in bogato z najrazličnejšimi doživetji.
Sončni vzhod
Yangon s svojim prometnim kaosom, hrupom, smrdljivo kanalizacijo na odprtem, pouličnimi stojnicami z raznovrstnim tropskim sadjem, z zelenjavo, ročno izdelanimi cigarami, avtomobilskimi deli, s popravljalnicami tipkalnih strojev, z mešanico ljudi z vseh možnih koncev Azije (tu srečaš Nepalce, Indijce, Tajce, Kitajce, Filipince) ter verstev (budisti, hindujci, muslimani, katoliki) spominja na druga velika azijska mesta, zato sva se s sopotnico željni dogodivščin na mjanmarskem podeželju po dveh dnevih odpravili na 12 ur naporne vožnje oddaljeno jezero Inle, ki je obvezna postojanka za vsakega turista, ki ga pot zanese na ta konec sveta.
Turistično razvito mesto Nyaung Shwe je izhodiščna točka za plovbo po 22 km dolgem in 11 km širokem jezeru, ki domačinom predstavlja življenje. Večina se jih preživlja z ribištvom ter z obdelovanjem posebnih, na vodi plavajočih vrtov, kjer gojijo paradižnik, papriko, čebulo, česen, melone, papajo, banane in vse vrste rož. Na obrobju jezera si je mogoče ogledati ribiške vasice ljudstva Intha, ki živi predvsem v bambusovih hiškah na kolih in svoj pridelek ter različne ročne izdelke prodaja na plavajoči tržnici.
Eden izmed mojih najlepših in nepozabnih trenutkov v Burmi je bilo vsekakor doživetje sončnega vzhoda na jezeru. V dolgem, lesenem kanuju se počasi voziš skozi jutranjo meglico, mimo jezerskega rastlinja in opazuješ ribiče, kako s svojimi ogromnimi bambusovimi mrežami lovijo svoj dnevni zaslužek, izza hribov pa se veličastno vzpenja sonce.
Bambusova vasica
Večina turistov in pohodnikov se na tem koncu države odpravi na večdnevne pohode po hribih, kjer živijo najljubeznivejši ljudje na svetu. Tudi midve sva za pičlih 36 dolarjev za 3 dni najeli lokalnega vodiča in obenem kuharja, ki nama je med potjo po prekrasni pokrajini pripovedoval o težkem življenju ljudi v odročnih vaseh, o njihovih običajih, o budizmu, odprto nama je govoril celo o krivični politični situaciji. Razgled se nam je razprostiral na ducate gričkov, na živo rdeča, bež in rjava polja, med katera so bila posejana mogočna živo zelena drevesa, vsake toliko pa smo uzrli tudi kakšno zlato-belo pagodo (budistično svetišče).
Prvo noč smo prespali v bambusovi vasici, kjer iz obilice močnega bambusovega lesa izdelujejo vse mogoče: strehe, stene, tla, vrata za svoje hiše na kolih (domovanja morajo biti dvignjena od tal zaradi obilice dežja in blata v deževni sezoni, spodnji del pa uporabljajo za živino in shranjevanje pridelka), mostove, košare in druge izdelke, ki jih potem prodajajo na tržnicah v večjih mestih.
Tukajšnji ljudje v svojem življenju niso videli prav veliko turistov, zato so naju začudeno opazovali, se dotikali najine blede kože, ki se jim zdi nekaj najlepšega, otroci pa so se smejali najinemu plesu na njihovo glasbo (v vasi je ravnokar potekala neka slovesnost) in se čudili fotografijam zasnežene Slovenije. Občutki so bili enkratni: bili sva jim enako zanimivi kot oni nama.
Ko te prebudijo menihi
Drugo noč sva po sedmih urah hoje po prašnih potkah, riževih poljih in po prijetnem večernem pogovoru z ostalimi pohodniki prespali v nekem samostanu, kar se je izkazalo tudi za svojevrstno izkušnjo, saj so naju ob petih zjutraj z žebranjem molitvic Budi pokonci vrgli gologlavi menihi. Ti živijo po strogih budističnih pravilih, od materialnih stvari pa smejo imeti le 8 predmetov: tri temnordeče obleke, črno posodo, pas, brivnik, odejo in dežnik. Kljub vsem pravilom pa budizem dobro skrbi za svoje duhovne izbrance: v zgodnji mladosti vsi dečki in nekatere deklice za nekaj mesecev vstopijo v samostan, kjer jih naučijo pisati in brati – zato v Mjanmaru skoraj ni nepismenih.
V naslednjih dneh sva si ogledali kulturno prestolnico Mandalay in zanimiva, z mnogimi zlatimi pagodami bogata, starodavna mesta Sagaing, Avo in Amarapuro, ki se ponaša z najdaljšim tikovim mostom na svetu. A gneča turistov organiziranih potovanj nama ni prav nič dišala, zato sva karseda hitro pobegnili v prekrasni Bagan, ki je sicer ena izmed najbolj obiskanih turističnih atrakcij v vsej deželi, a na površini 40 km² arheološkega območja turiste težko kje srečaš.
Pravljični sončni zahod
Območje Bagana se ponaša kar s približno 2.000 pagodami in templji, ki jih je v skoraj tisoč letih dalo zgraditi 11 kraljev. Templji so preživeli vojne, ropanja, požige, potrese, viharje in še naprej bijejo bitko s časom, saj je obnovitvena naloga, ki si jo je zadal Unesco, sila težavna in zahtevna. Edinstveno doživetje je seveda pravljični sončni zahod na eni izmed večjih pagod, od koder se ti pogled razprostre na tisoče in tisoče svetišč, od najmanjših pa do gromozanskih templjev. Pravijo, da je Bagan nekaj podobnega, kot če bi vse najznamenitejše evropske katedrale, cerkve in kapele postavili na eno samo območje.
Po treh tednih potovanja, utrujajočih vožnjah iz kraja v kraj, nekaj neprespanih nočeh in prebavnih težavah se nama je prilegel nekajdnevni počitek na prekrasnih samotnih mjanmarskih plažah, od Burme pa sva se poslovili z obiskom pagode Shwedagon, ki je s 65 tonami zlata najsvetejša in največja znamenitost ene najlepših azijskih dežel.
Število prebivalcev: 47,7 milijona
Jezik: burmanščina
Denarna enota: mjanmarski kyat (1 US dolar = 1000 kyatov)
Na pot: november–marec (sušna sezona)
Vizum: je potreben, priporočljivo ga je pridobiti pred potovanjem pri ambasadi v Berlinu
Dnevni obrok: od 1 US dolarja naprej
Nastanitev: dvoposteljna soba od 10 US dolarjev naprej
