S prijateljico Dašo sva se že februarja odločili, da si bova za prvomajske počitnice privoščili oddih kot se spodobi. Ker smo bile lansko jesen v Budimpešti in februarja v Pragi, sva se odločile, da pogledava še na Slovaško. Bratislava se nama je zdela super destinacija, saj je blizu, dokaj majhna ter poceni.
Kot vedno, kadar gremo kam na kratke razdalje, sva tudi tokrat rezervirali flixbus. A ni šlo vse po načrtih. Najprej sva imeli težave s plačilom flixbusa, ki ga lahko plačaš s kreditno kartico, Google pay, Paypalom ali pa z elektronskim denarjem. Nobena od naju nima kreditne kartice, zato sva najprej iskale lastnika ene od le-teh. Ko sva ga končno našli, nisva vedeli, da je treba kreditno kartico najprej povezati s Paypal računom in šele nato poravnati znesek. Končno nama je uspelo rezervirati oba sedeža. Vendar težav še ni bilo konec … Ko sva karte natisnili, sva ugotovili, da sem jaz (moja malenkost he he), namesto 5.35, rezervirala avtobus, ki štarta šele 10.50.
Na ta način, bi praktično zamudile ves dan in ker bova v Bratislavi samo polne štiri dni, sva hoteli spremeniti uro odhoda. Klicali sva na informacije in začelo se je obetavno. Stric na drugi strani slušalke je dejal, da uro odhoda lahko spremeniva, morava le preklicati trenutno rezervacijo in rezervirati na novo. Ampak seveda je bilo prelepo, da bi bilo res. Denar od trenutnih sedežev bi ob preklicu rezervacije prejele vrnjen v obliki bona za flixbus, cena karte za drugo uro pa je bila višja od prejšnje. Imele bi torej premalo denarja na bonu. Klicali sva še enkrat, če se da manjkajoči znesek kakorkoli doplačati, vendar na žalost ni šlo. Dobro, okej. Sprijaznili sva se, da bova v Bratislavo pač prišli kasneje kot načrtovano … ampak res, precej, precej kasneje.
Odhod je bil iz Maribora in zjutraj je šlo vse kot po maslu. Odhod je bil točen, avtobus ni bil tako zelo poln, udobno sva se namestile in izlet se je začel. Na enem izmed postajališč iz nahrbtnika kopljem stvari in ker smo se bližali meji (sicer je Schengen, but you never know), še enkrat preverim, če imam osebno izkaznico. Ugotovim, da jo imam, vendar je skoraj tako, kot da je ne bi imela, saj mi je potekla in to ne malo časa nazaj. Ko me Daša po začetnem šoku končno pomiri (»ne sekeri se, itak nevjo gledli, če ne pa tk pokaž, da maš prst čez datum veljavnosti, zihr nevjo pogruntali … če ne, te mo pač što postli je*i ga«), se odpravimo naprej. Seveda sem imela v glavi vse možne scenarije, kaj vse se mi lahko na meji zgodi in naenkrat sem se počutila kot da bi preletela 42 km maraton: potna, srčni utrip v višavah ter brez volje do življenja. Kmalu pridemo na mejo in upanje, da nas bodo spustili kar tako, je umrlo. Carinik hodi po avtobusu in pregleduje osebne izkaznice in kot zanalašč, sva sedeli v zadnji vrsti, da je bila agonija še daljša. Ko sem videla kakšno pozornost nameni vsaki izkaznici, sem bila prepričana, da se je moja pot končala še preden da sem prestopila avstrijsko mejo. Na srečo je ni niti prijel v roko, ampak samo pogledal sliko in odšel. Skala se mi je odvalila iz srca in še enkrat mi je vsemogočni kdorkoli že je dokazal, da imam srečo večjo kot pamet.
Pot smo nato brez večjih zastojev nadaljevali do Dunaja, kjer sva imeli prestop in enourno pavzo. Ko sva stopili iz avtobusa, sva morali seveda najprej nahraniti pljuča, nato pa sva se imeli namen pogreti v tamkajšnjem lokalu. Ampak normalno, because why not, je bil zaprt (zuna pa mrzlo ko sto matr). Nisva delali drame, vsedli sva se na avtobusno postajo in pridno čakali avtobus. Vendar nesreči kar ni bilo videti konca. 10 minut pred prihodom avtobusa, prejmeva SMS, ki je sporočal, da ima avtobus za Bratislavo 60-70 minutno zamudo. PAČ COULD THIS GET ANY WORSE?!
Ker nisva več vedeli, ali bi jokali ali se smejali, sva se odločili za slednje. Verjetno je bilo vse od utrujenosti in konstantnih šokov, ampak tisto 60 minutno čakanje je bilo prav zabavno. Vsaj nama se je zdelo, odgovor tistih, ki so čakali v istem prostoru kot midve in bili primorani poslušati najin nadležen smeh, pa bi bil verjetno drugačen.
Ko je avtobus končno prispel sva upali, da je bilo to to. Da se bo dan, kolikor ga je še sploh ostalo, nadaljeval normalno. Na srečo je bil lastnik najinega apartmaja pravi sonček in nama je ob prihodu na glavno avtobusno postajo v Bratislavi obrazložil na točno kateri tramvaj morava, kakšna je cena in kako dolgo vozi. Sicer kljub vsem napotkom, pravega tramvaja vseeno nisva našli in na koncu vzeli taksi, ampak važen je namen. Apartma je bil res kul, dokaj blizu centra, trgovine in avtobusne postaje.
Ko sva se stuširali in razpakirali sva se odločili, da greva samo še v trgovino, jest in spat. Hvala bogu, sva imeli približno 700 m od apartmaja Lidl, kjer sva opravile res ugoden nakup. Cene so približno iste kot pri nas, morda je kakšna stvar celo cenejša. “Basngo” sva odnesle domov in odšle na lov za restavracijami. Hitro sva našle Brick beer&restaurant, kjer sva v odličnem ambientu jedli najboljšo grahovo rižoto z piščancem. Sicer je stala 9,90€, vendar po takšnem dnevu nama je bilo vseeno, samo da sva pojedle nekaj normalnega in da vsaj eno uro ni šlo nič narobe.
Dan sva zaključile s pivom in deci vina, nato pa sva se odpravili spat, saj naju je čakal naporen dan …ne zamudite najinih naslednjih dogodivščin! 🙂
