Madžarsko si predstavljamo kot deželo golaža, termalnih izvirov, paprike in ravnice. Vse to drži, vendar skriva v sebi številne naravne in kulturne bisere ter vedno znova (pozitivno) preseneti. Nekaj posebnega je potepanje po njenem vzhodu, kjer je ena sama ravnina, do koder seže oko.
Iz Budimpešte, ki je podobna ostalim evropskim metropolam, smo se odpravili na njen vzhod. Med Vzhodnimi Karpati in reko Tiso se nahaja zanimiva obsežna ravnina. Naš cilj pa je bil narodni park Hortobagy, bolj znan kot pusta.
Izhodišče nam je bilo mesto Hajduszoboszlo
Za namestitev in izhodišče raziskovanja smo izbrali znano madžarsko zdraviliško mestece južno od Debrecena, to je Hajduszoboszlo. Čez dan smo raziskovali to lepo in nenavadno pokrajino, zvečer pa se namakali v vrhunsko opremljenih termah, enih največjih v Evropi. Kopalni raj se nahaja v kar treh nadstropjih. Prvo je urejeno po vzoru starejših z zdravilno vodo, kjer imaš občutek, da plavaš med skalami in v predorih, v posebnem pa lahko v temi gledaš televizijo. Drugo nadstropje je s številnimi tobogani namenjeno otrokom, celotno tretje nadstropje pa zavzema plavalni bazen.
Raziskovanje puste s kočijo
Ogled največje madžarske puste Hortobagy priporočam s kočijo, s katero smo se podali po prašnem kolovozu v njeno notranjost. Eno izmed izhodišč je moderno posestvo Nyerges Presszo. Ob napovedani uri nas je pričakal kočijaž, oblečen v madžarsko pastirsko nošo. Vodenje je potekalo v nemškem jeziku, čeprav smo, na naše veliko presenečenje, na vozu poleg madžarske družine prevladovali Slovenci, ki jih med potovanjem nismo videli nikjer drugje. Na ta način spoznamo prostranstva puste, kjer se, dokler seže oko, odpira ena sama ravnina. Iz daljave smo opazovali črede konj, madžarsko govedo, lesena napajališča z vodo, ki bolj spominjajo na pokvarjen križ, samotne kmetije, ki s pomočjo državnih subvencij niso modernizirane, ampak sledijo tradiciji in gojijo avtohtone pasme živali (ovce pasme ratska z dolgimi ravnimi rogovi, sivo govedo, svedrastoroge ovce, pse pasme komodor, kuvas, pami ali agard ter pikčaste sive kure). Ustavili smo se pred leseno ograjo, kjer so se pasle kodraste svinje, ki bolj spominjajo na ovce ter na posebno vrsto bivolov. Ob poti smo srečali vprege z voli sive barve z velikimi rahlo upognjenimi rogovi, ki so jih gonjači usmerjali od spredaj in ne z voza, kot bi pričakovali. Doživetje puste je na ta način res nekaj posebnega.
Vrhunec izleta predstavlja predstava jezdecev na konjih. Konji obvladajo ležanje in celo sedenje, jezdeci pa sedijo ali pa stojijo na njihovih hrbtih in ves čas pokajo z biči. Najbolj zanimiva je t. i. madžarska pošta, kjer jahač stoji na hrbtih zadnjih dveh konjev, z eno roko vodi sprednje tri konje, z drugo pa vihti bič. Na koncu smo se lahko tudi sami preizkusili v ježi, ki je nekaj posebnega, saj se jezdi brez sedel, konji pa so brez podkev.
Posebnost parka so ptice
Pravo bogastvo parka je raznovrstni svet ptic, ki naj bi jih v sklopu narodnega parka Hortobagy bilo kar 340 vrst. Tu imajo svoj dom različne vrste čapelj, kvakači, rečni in črnoglavi galebi, race mlakarice, reglje, sive gosi in druge vrste.
Za opazovanje bogatega živalskega sveta ponujajo posebne safarije. S terenskimi vozili so nas odpeljali v notranjost parka, kjer smo si ogledali živali, značilne za pusto, ki se večinoma gibljejo prosto. Ob počasni vožnji nam je vodnica živali pokazala in jih na kratko opisala. V naravnem okolju z velikanskim življenjskim prostorom smo občudovali redko divje govedo in divje konje, ki živijo le še tu in jim grozi izumrtje. Pa tudi pelikane, šakale, volkove, lisice, štorklje in divje osle.
Kraj je znan po mostu z devetimi luknjami. O težkih časih priča spominska plošča, saj je bil tu v preteklosti gulag, kraj prisilnega dela. V času komunizma so tu svoje morali „oddelati“ politični nasprotniki.
Okrepčilo v čardi
Madžarska je znana po odlični hrani. Okrepčate se lahko v kateri izmed številnih čard, ki ponujajo lokalne specialitete pogosto ob domači glasbi. Nastale so že pred par stoletji ob trgovskih poteh. Za to območje je najbolj značilna pastirska jed šlambus, ki je kuhana v posebnem bograč loncu. Gre za mešanico domače slanine, krompirja in testenin, ki so podobne mlincem. Poskusite tudi bikovo kri, madžarsko rdeče vino iz vinorodnega okoliša Eger.
Kaj sploh je pusta?
Panonska kotlina je nastala s tektonskim ugrezanjem površja v terciarju. Ko je morje odteklo, so ga reke nasule z usedlinami, veter pa je nanosil prah, tako je nastala rodovitna črna prst, na kateri sloni madžarsko kmetijstvo. Panonska nižina se na Madžarskem deli na Malo madžarsko nižino ali Kisalföld in Veliko madžarsko nižino ali Alföld. Ponekod jo prekinja ali obroblja gričevje in osamelci, ki so zgrajeni iz starejših kamnin, porasli so z vinsko trto in sadnim drevjem.
Posebnost nižine je Hortobagy, največja travnata površina v Evropi. Nastala je ob reki Tisi, ki je pogosto spreminjala svoj tok. Sestavljajo jo številni ribniki, močvirja, ostanki hrastovih gozdov iz časov pred regulacijo Tise in obširni stepski predeli. Iz nekoč gozdnate stepe je skozi tisočletja nastala današnja suha sekundarna (drugotna) stepa brez drevja. Z regulacijami Tise so izginili okljuki in močvirja. Hortobagy je bil razglašen za prvi narodni park na Madžarskem že leta 1972, od leta 1999 je tudi pod zaščito Unesca.
Manj zanimiv Debrecen
Ogledali smo si še Debrecen, drugo največje mesto na Madžarskem, ki je imelo pomembno vlogo v času reformacije in ga imenujejo kalvinski Rim. Razen zaščitenega in lepega središča mesta ter velikih in sodobno urejenih term, obiskovalcem ne nudi česa posebnega. Ogledali smo si mestno tržnico in upali, da najdemo znamenite klobase „debrecenke“, vendar smo bili razočarani. Starejši prodajalci namreč ne govorijo tujih jezikov, tako da je bilo sporazumevanje težko.
Toliko bolj zanimiv Eger
Je pa toliko lepše mesto severozahodno od tu, to je Eger. Zelo lep je stari del mesta, po katerem smo se sicer hitro sprehodili. Ogledali smo si baziliko, drugo največjo cerkev na Madžarskem, številne baročne stavbe z zanimivim železnim okrasjem, park Ersekkert iz časa grofa Eszterhazyja, palačo – nekdanji zapor Grand Provost s čudovitimi ročno izdelanimi jeklenimi vrati, grad oziroma trdnjavo, s katere je lep pogled na mesto s halo herojev, trgom Dobo, minaretom, ostankom turškega cesarstva in spominom na turške čase ter cerkvijo Minorito z unikatno notranjostjo. Ob glavni ulici s številnimi kavarnami in trgovinicami smo se ustavili v manjši pekarni, nakupili odlično madžarsko pekovsko pecivo in na bližnji klopci uživali v mestnem vrvežu. Zanimiv za ogled je tudi osupljivi muzej marcipana.
V vinorodni okolici si splača ogledati vinske kleti, kjer prodajajo vino Egri bikaver. To je rdeče vino, ki naj bi po legendi rešilo madžarsko dekle pred haremom turškega sultana. Kleti so vklesane v posebno kamnino, ki je idealna za ohranjanje stalne temperature in imajo lepo okrašeno notranjost.
Ksenija Gider
