Z Nino se poskušava držati pravila, da enkrat letno obiščeva vsaj eno evropsko prestolnico. Tokrat je bil čas za decembrski obisk Pariza.
Mesec pred odhodom rezerviram karte – letiva z našim nacionalnim „ponosom“ Adrio – tako da le-te niso bile tako ugodne, kot bi bile preko Ryanaira, a termin nama je bolj ustrezal, plus, ko pri Ryanairu dodatno plačaš prtljago in računaš še prevoz do Trsta, ugotoviš, da razlika ni več tako velika. Tokrat za spremembo ne spiva v hostlu, ampak preko forumov in potopisov na spletu najdem slovenskega gospoda, ki ima v Parizu hotel. Pošljem mu mail, še isti dan me pokliče in dogovoriva se vse podrobnosti – gospod ima še posebno ceno za slovenske goste, saj nisem našel nobenega hostla, ki bi imel tako ugodne cene in to v privat sobi z zajtrkom. Potujeva za božične praznike od 22. do 27. decembra.
1. dan: Dvourna večerna vožnja z Brnika do Pariza – pristaneva na letališču Charles de Gaulle. V kolikor niste navajeni velikih letališč, kjer rabiš vlak, da sploh prideš do izhoda, potem je to super zadeva za vas. Predhodno sva si doma že začrtala in prebrala, kako priti z letališča do hotela in po približno eni uri in pol vožnje z vlakom ter s podzemno, nama uspe priti do hotela. Najin gostitelj naju že čaka in takoj pospremi v sobo. Gre za manjši družinski hotel z dvema zvezdicama in nekoliko majhnimi sobami, a hotel je lociran dobrih pet minut stran od podzemne, je zelo čist in lastnik nudi res obilen zajtrk s pestro izbiro hrane. Vsekakor priporočava vsem obiskovalcem Pariza. Ker je ura že enajst zvečer se prvi večer konča s tušem in spanjem.
2. dan: Zgoden zajtrk in s podzemno se odpraviva v muzej Louvre. Podzemna je precej enostavna za uporabo, kupiva komplet 10 posameznih kart, kar naju stane 13 EUR (čez dva dneva dokupiva še enega), saj sva si predhodno izračunala, da se nama celodnevne karte ne izplača kupiti. V Louvru sva že okoli 10. ure, tako da vrst praktično še ni bilo. Zadeva je res ogromna in pogledava si predel z italijanskimi, s francoskimi in španskimi umetniki, seveda ne pozabiva na Mona Liso, sem totalen amater, a slika je vseeno zelo zanimiva. Seveda je okoli nje nekoliko večji naval turistov, a vseeno se da precej hitro priti na vrsto. Pogledava še egipčanski del, ki je tudi zelo fascinanten in po triurnem ogledu in bolečih nogah imava dovolj umetnosti za ta dan. Odpraviva se ven preko znamenite steklene piramide (Tom Hanks, anyone?). Pred izhodom sledi še nekaj slik in popoldne preživiva na Elizejskih poljanah – eni najbolj slavnih in znanih ulic na svetu. Ker je predbožični čas, je seveda skozi celotno 2 km dolgo avenijo (po obeh straneh) polno božičnih stojnic s kuhanim vinom, sladkarijami, siri, z zabaviščnim parkom … Ljubljana se lahko skrije. Francozi znajo pričarati božični duh. Na koncu Elizejskih poljan je Slavolok zmage, okoli katerega poteka eno najbolj kaotičnih krožnih križišč, ki sem jih imel priložnost videti. Po drugi strani avenije se odpraviva nazaj in ker se je dan počasi bližal koncu, si namesto večerje privoščiva kar porcijo pomfrija in vsak tri kuhančke (3,5 EUR za 3 dcl odličnega kuhančka). Idealna večerja.
3. dan: Napovedano je zelo slabo vreme (veter z dežjem), zato se odpraviva v Versailles, znamenito in zloglasno palačo francoskih kraljev, seveda najbolj znanega Sončnega kralja, Ludvika XIV. Palača je res kičasta, ampak vseeno veličastna in obvezen postanek v Parizu za vsakega turista. Moj nasvet, pridite čim bolj zgodaj na ogled, saj se vrsta za vstop potem zelo poveča. Če bi bilo lepo vreme, bi si ogledala še ogromne vrtove in parke, ki sodijo pod okrilje palače, a vreme nama to prepreči. Pred odhodom nazaj še „zdravo“ kosilo v „Macu“ (za primerjavo – sladoled McSunday stane 2,40 EUR). Po prihodu nazaj v center mesta se odpraviva do najbolj znane tržnice s hrano, Rue Montorgueil. Francozi tudi pri hrani ne razočarajo in glede na to, da je ta dan božični večer, si nakupiva nekaj stvari za božično večerjo – seveda po študentsko. Najina večerja obsega pravo francosko bageto, degustacijski krožnik francoskih sirov in steklenico francoskega vina. Idealno!
4. dan: Zjutraj se odpraviva na Eifflov stolp in zadeva je res impresivna. Vsem obiskovalcem res toplo priporočam, da si kupite karto preko spleta (rabite jo le natisniti). V kolikor pri nakupu preko spleta ne bo prostih terminov, kupite karto le za 2. nadstropje in ko boste prispeli do 2. nadstropja, tam na blagajni kupite še karto za vrh. V nasprotnem primeru se pripravite na vsaj 3-urno čakanje. Razgled z vrha je res enkraten in potem, ko narediva ogromno (preveč) panoramskih fotografij, se odpraviva nazaj, posediva še malo v parku ob stolpu kot prava Parižana in sledi naslednja postaja. Obiščeva najvišji hrib v Parizu – Montmartre – z baziliko na vrhu. Bazilika je čudovita, a trume turistov nekoliko poslabšajo vtis. Narediva nekaj slik in sledi obisk pokopališča Père Lachaise, kjer je pokopanih precej znanih Parižanov – obiščeva grob Jima Morrisona. Pokopališče je čudovito in ogromno (ima lastne ulice), vse skupaj pa precej spominja na pokopališča iz Buffy – the vampire slayer. Vsekakor zanimiva zadeva. Sledi pozno kosilo v eni izmed restavracij blizu pokopališča, nato pa se sprehodiva še do katedrale Notre Dáme. Spet ena izmed zadev, ki jih enostavno morate videti. Narediva nekaj fotografij in vmes, ko se stemni, občudujeva še večerni Pariz – ne pravijo mu zastonj mesto luči.
5. dan: Še ena izmed stvari, ki jih morate obvezno doživeti v Parizu, je izlet z ladjico po Seni. Najina ladjica je bila varianta „hop on-hop off“, tako da sva lahko videla še tiste predele mesta, ki sva jih prejšnje dni zgrešila. Za kosilo greva tokrat v latinsko četrt blizu katedrale Notre Dáme, kjer je v majhnih in ozkih ulicah res ogromno izbire najrazličnejših restavracij za vsak žep. Po krajšem iskanju si izbereva eno, kjer me meni s tremi hodi stane le 10 EUR, kar je za francoske cene res poceni varianta, a ironija je, da veliko pivo ob kosilu stane kar 8 EUR. Nina poizkusi sirov fondu, tudi ena izmed stvari, ki jih morate poizkusiti. Preostanek dneva preživiva na sprehodu skozi mesto, kjer se ponovno ustaviva na Elizejskih poljanah, nakupiva nekaj spominkov za domov in si privoščiva še nekaj kuhančkov. Sledi večerno slikanje Eifflovega stolpa in pakiranje v hotelu.
6. dan: Z lastnikom hotela se dogovorimo za zelo zgoden zajtrk, saj imava letalo že ob desetih, letališče pa je kar oddaljeno, vsaj 1 uro in pol vožnje z vlakom oz. s podzemno. Najin gostitelj, gospod Pavle, se ponudi, da naju bo on peljal na letališče, kar nama prihrani nekaj časa pa še veliko lažje se je peljati z avtom kot pa s prtljago iti na podzemno. Na poti do bližnje garaže, kjer ima parkiran avto, se malo pohecava z Nino, da naju zelo zanima, kakšen avto vozi približno 60-leten, po videzu zelo skromen, Slovenec, ki v Parizu živi že vse svoje življenje. Po nekaj debate se strinjava, da vozi starega Mercedesa, a naju oba šokira, ko se iz garaže pripelje z najnovejšim Mercedesom „E class“, tako da se peljeva nazaj na letališče kot VIP- osebi. Zelo privoščim gospodu, da je z lastnim trudom in delom dokazal, da je mogoče uspeti iz praktično nič – g. Pavle še enkrat hvala – vsem seveda toplo priporočam hotel (www.hotelparisladefense.com).
Celoten izlet, z vsemi vstopninami, s hrano, z letalskimi kartami, s hotelom, naju je stal nekaj manj kot 600 EUR na osebo. V kolikor planirate izlet precej v naprej, boste z letalsko karto lahko še dodatno prihranili, vsekakor pa je to mesto, ki si ga morate ogledati vsaj enkrat v življenju.
Mitja Urbanček
