Čisto enostavno – Vsi, ki še niste bili – pojdite; vsi, ki so že bili, bodo še šli (vedo zakaj).
Kam: Korzika, francoski otok, velik približno toliko kot slaba polovica Slovenije.
Kako: z avtom – iz Ljubljane do italijanskega pristanišča Livorno je cca 570 km. Za primerjavo – pot je le malo krajša od poti do Splita. Nato še trajekt.
Kdaj: junija, prvo polovico julija ali septembra. Avgusta in v drugi polovici julija se Korzike izogibajte zaradi visokih temperatur in italijanske Ferragoste (vročina + milijon italijanov).
Prenočitev: kampi – preko 200 uradnih; cene – v povprečju cca 44 eur na noč skupaj, kar pomeni 4 osebe, 2 šotora, 1 avto in brez elektrike (11 eur na osebo).
Hrana: Špar v vsakem večjem kraju, cene cca 10 % dražje kot pri nas (v hipermarketih).
Pijača: žgane pijače skoraj cenejše kot pri nas; pivo zelo drago – 0,5 l pločevinka v hipermarketu 3 eur – v bifejih 10 eur.
Trajekt: kot z Ryanairom – zadeva je podobna. Na Korziko vozita dve trajektni podjetji – Moby in Corsika ferries. Rezervirate, plačate preko interneta ter natisnete karto. Mi smo plačali za povratno karto 280 eur (4 osebe + avto) – seveda se jo da dobiti tudi ceneje.
Ostalo: Vedno pomagata Garmin in Lonely planet. Pogosto se tudi sliši, da je zelo pomembno, v kateri smeri greš po Korziki – smer urinega kazalca ali obratno – to naj bi bilo pomembno, da se nato ne vozite po cestah na robu pečin. No, po mojih izkušnjah je to traparija, saj so ceste čisto ok, so ponekod malo ovinkaste, a za vsakega normalnega voznika ne bodo predstavljale problema (avtodom je pa druga zgodba). Glede denarja – imejte gotovino, saj bankomatov ni zelo veliko.
1. in 2. dan: Štartamo ob cca 22h in po celonočni vožnji pridemo zelo zgodaj zjutraj v Livorno, kjer nato še malo pospimo v avtu – sledi polurno natovarjanje na trajekt – zadeva je precej večja od Jadrolinije. Nato sledi štiriurna vožnja, ki jo preživimo večinoma na palubi. Po prihodu v Bastio sledi polurno raztovarjanje in že smo na cesti. Ceste so v tem delu zelo ravne in razen milijon krožišč se kar hitro premikamo proti jugu. Ustavimo se v prvem kampu ‘U Rosumarinu’, ki je lociran zraven reke – v njenih tolmunih se nato kopljemo; vse skupaj malo spominja na Sočo, le da je voda veliko bolj topla. Cel dan se kopljemo in zvečer načnemo borovničke.
3. dan: Zjutraj greva z Nino še na jutranji tek (to prakso še nekajkrat ponoviva), nato po zajtrku spakiramo in se spravimo naprej. Potujemo naprej proti jugu in v prijetni vožnji prispemo na drugo lokacijo – Rondinara. Kot že ime pove, gre za okroglo plažo s kampom, ki naredi v globok zaliv skoraj poln krog. Voda je že skoraj kičasto pretopla, sama plaža peščena in glavna atrakcija na plaži so krave – nek kmet ima ob robu plaže cca pet krav, ki jih turisti veselo slikajo(mo). Občutek imam, da večina ljudi prvič vidi kravo (poleg tiste vijolične od Milke). Marsikdo od navdušenih fotografov ne ve, da jim potem krave hodijo med brisačami + še kakšen kravjek se najde… Seveda se mi strateško umaknemo dovolj stran. Zvečer začne močneje pihati in veter nas nato na žalost spremlja še nekaj dni… Nasplošno zna biti veter malo nadležen – saj ko piha, potem res piha!
4. dan: Eno izmed mest, ki se jih splača ogledati, je Bonifacio čisto na jugu otoka. Tja prispemo dopoldne in najprej si gremo ogledat trdnjavo, ki je postavljena na pečinah in je glavna atraktivnost mesta. Najbolj zanimivo je to, da je v sami trdnjavi notri pravi labirint majhnih ulic in kavarn. Iz vrha se vidi tudi že južna soseda Sardinija. Ko se poslikamo, se odločimo še za vožnjo z ladjo ob obali, kjer si impresivne pečine in mesto pogledaš še z drugega zornega kota. Pri kupovanju kart nas sicer opozorijo (v polomljeni angleščini), da so zaradi vetra veliki valovi. Ni panike, bomo že preživeli – a šok je popoln. Valovi so bili namreč po tri metre visoki in ladjo je premetavalo kot v Viharju vseh viharjev – mi seveda slikamo in uživamo…
Sledi spet malo vožnje in s pomočjo Garmina najdemo naslednji kamp Kevano.
5. dan: V Kevanu ostanemo dva dneva, saj smo že malo utrujeni od stalnega pospravljanja šotorov – predvsem moški del ekipe. Oba dneva namenimo v celoti branju, plavanju, sončenju in lenarjenju. Ker je borovničk že zmanjkalo, poskusimo njihovo lokalno pivo Pietra, ki naj bi bilo iz kostanja – dejstvo št. 1 – kostanja se ne čuti (sploh), dejstvo št. 2 – za tako ceno sem pil že tudi veliko boljše pivo… Seveda čisto osebno mnenje…
6. dan: Spet na cesti in sledi zadnja tretjina otoka. Po nasvetu nekega potopisa se odpravimo tudi na zelo znano plažo Cupabia, ki ima zraven skrit kamp (skrit za nasipom); vhod pa tudi precej dobro zakamufliran. Kamp je sicer prelep in z 1,2 km dolgo plažo precej top zadeva. Edini minus pa najdemo na plaži, ko se nam zdi malo čudno, zakaj se nihče ne kopa? Razlog so meduze – posledično se le sončimo in zvečer potolažimo s steklenicama Malibuja in neke variacije likerja.
7. dan: Sledi še en vrhunec – Camping De La Plage D’arone. Kamp sicer povprečen in malo drag; a pot do njega je pa vrhunec potovanja. Pelješ se po prelazu – cesta široka a brez zaščitne ograje, spodaj pa 100-metrski prepad – adrenalinsko, a vrhunsko. Ponovno cel dan kopanje in naredim tudi peščeni grad – Nina je sicer mnenja, da je od 10-letnega otroka zraven boljši…
8. dan: Sledi vožnja nazaj čez prelaz in spustimo se v mesto Porto – če smo natančni, gre za malo večjo vas. Kamp je od mesta oddaljen približno 400 m. Tu bi mogoče omenil – za moje pojme sta edini mesti, ki sta vredni ogleda Bonifacio, Porto ter mogoče Bastia. Vsa ostala mesta, vključno s prestolnico Ajaccijem, izgledajo kot Portorož – veliko kavarn in betona, to je pa tudi vse. Ker je vetrovno in so res visoki valovi (preko tri metre), se samo sončimo. Po večerji se razdelimo v dve etapi – Nina in jaz greva pogledat mesto, medtem ko drugi par ostane pri šotorih. Sprehodiva se skozi mesto in najprej najdeva v neki piceriji mini golf – odigrava igro – Nini seveda ‘pustim’, da zmaga. Po golfu greva naprej in iz neke gostilne prihaja ven prav luštna glasba – domnevam, da avtohtona glasba iz Korzike – malo spominja na dalmatinsko – nekaj kitar ter petje, ki ga ne razumem. Privoščiva si sladoled in poslušava glasbo pod teraso restavracije. Romantika na vrhuncu.
9. dan: Valovi so še vedno visoki, a očitno malo manj – oz. vsaj toliko da reševalci, ki malo spominjajo na Mitcha iz Baywatcha (a brez ljubavnega tepiha), pustijo plavanje. Valovi so vseeno preko dveh metrov visoki in po obali iz kamenčkov nas meče kot v pralnem stroju – uživamo na polno. Popoldne greva z Nino še v Genevški stolp – gre za edino turistično znamenitost v kraju – pač manjši, približno tri nadstropja velik stolp na pečinah – na otoku jih je včasih bilo kar nekaj. Po vrnitvi iz stolpa pa nas čaka neprijetno presenečenje – dež. Ker izgleda, da bo nevihta huda, smo še pravočasno pospravili vso robo ter šotore, saj bi drugače bili premočeni v nulo – dež je namreč padal dve uri brez prestanka – pravi naliv. In tukaj nastopi slaba stran kampiranja, ker nismo imeli druge strehe nad glavo, smo morali prevetriti v avtu – z litrom belega ruma je bilo malo lažje. Zvečer dež poneha in na novo postavimo šotore ter gremo spat.
10. dan: Čaka nas vzpon čez gorovje, mimo mesta Corte ter nazaj na vzhodno stran otoka. Sam vzpon si predstavljajte kot pot na Krvavec ali kaj podobnega – le da se malo bolj vleče. Na poti proti vrhu prelaza, ki je bil na višini cca slabih 1500 m nadmorske višine se pogoste zgodi, da srečaš ‘divje’ prašiče ob cesti. Z veseljem se pustijo slikati in to seveda izkoristimo. Na vrhu prelaza je bilo samo še cca 7 stopinj ter megla, tako da se hitro spustimo nazaj v doline na drugi strani. Tu nekje najdemo tudi eno izmed dveh smučišč, ki jih ima Korzika (svašta…). Zadnjo noč prespimo v kampu Miami plage blizu Bastie, tako da smo bili že zelo blizu trajekta. Privoščimo si še nekaj piv in gremo spat.
11. dan: Vožnja do trajekta, in ker smo malo prezgodnji, gremo pogledat še samo Bastio malo – poslikamo nekaj kipov in gremo na trajekt. Popoldne preživimo na trajektu in ob prihodu v Italijo gremo še v Piso, ki je oddaljena približno 15 km in si jo pojdite obvezno pogledat, saj je res lepo in zelo blizu (tu bo sicer precej pomagal Garmin). Potem, ko se poslikamo, sledi večerno-nočna vožnja domov. Za volanom se vmes zamenjava, saj je avtocesta nekje prav naporna – ozka, polna tovornjakov in tunelov. Nekje ob dveh ponoči smo doma in to v enem kosu. Celotna zadeva na glavo nas je stala cca 380 eur.
Mitja Urbanček
