Ponudila pa se nam je priložnost, da za teden dni obiščemo slovenskega misionarja Janeza Krmelja, ki nas je toplo sprejel v svoj misijon v kraju Ampitafa. Čez dan smo pomagali v bolnišnici, ob večerih pa nam je Janez pripovedoval o malgaških običajih, navadah, miselnosti in pripetljajih, ki so se mu zgodili v tridesetih letih delovanja na tem daljnem otoku. Tako smo spoznali, da so Malgaši razdeljeni v osemnajst plemen. Šteti pričnejo od mezinca proti palcu, njihova največja žalitev pa je, če nekoga označiš za psa.
V Ampitafaju je tudi porodnišnica. V času našega obiska, smo prisostvovali zapletenemu porodu, ki ga je bilo potrebno dokončati s carskim rezom. V nočnih urah smo se z bolnico in njenimi družinskimi člani podali na nujno vožnjo, ki je trajala kar štiri ure, saj razbrazdana cesta ni dovoljevala večje hitrosti. Konec tedna smo se odpravili v težko dostopno vas, kjer smo izvedli akcijo puljenja zob. V enem dnevu smo izpulili petinsedemdeset zob in s tem olajšali muke zobobola marsikaterega prebivalca.
Konec septembra bomo svojo ambulanto za en teden preselili k misijonarju Janiju Mescu.
Pred nami je še polovica delovnih dni. Kaj vse nas še čaka ne vemo, upamo pa, da bomo v tem času pomagali čim več ljudem in uresničili naslednje besede Toneta Pavčka, ki nas spremljajo od začetka odprave:
»Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli;
ta svet je lep, če si človek do ljudi.«
Avtorici članka: Lara Petrič in Loreta Jerič
Konec serije. Preberi še prejšnja članka v seriji Kaj počnemo študentje medicine na Madagaskarju?
Glavni urednik
