Za to destinacijo sva se s fantom odločila ne le zaradi kupa znamenitosti, ki jih ponuja tako eden kot drug otok, ampak tudi zato, ker gre za eno od poti, ki so cenejše, pa tudi lažje za potepanje malo manj izkušenih popotnikov.
Priletela sva v Jakarto, glavno mesto Jave, vendar sva, ker nisva želela biti dolgo v velikem mestu, odšla z letališča direktno na vlak in proti mestu Yogyakarta. To mestece je manjše, prijaznejše in prvi utrip indonezijske atmosfere je pristnejši. Že na letališču je vročina kar puhnila v naju, čeprav sva prišla v deževni sezoni. Vendar deževna sezona tukaj pomeni sem in tja kakšno ploho, ki hitro mine in ne pomeni več dni nenehnega dežja, tako da naju vreme ni zmotilo.
Izbrati hostel?
V Yogyakarti (krajše Yogyi) sva ostala nekaj dni ter si ogledala samo mestece in okoliške znamenitosti. Način izbire prvega hostla mogoče ni najbolj varen. Na postaji naju je pobral stric na trokolesu s klopco spredaj, becaku, in predlagal hostel, pa sva šla kar z njim. Sobe so bile kar v redu, zadaj so imeli celo bazen, cena pa je bila primerljiva z Lonely Planetom.
Ena najbolj tipičnih „azijskih“ stvari, ki sva jih opazila, čim sva stopila iz hostla, so seveda motorji. Ceste so jih polne, prečkanje ceste je ne le nevarno, ampak cel podvig. Poleg motornih koles imajo še navadna kolesa in tricikle, s katerimi te šofer pelje po opravkih po mestu, nihče pa se ne zmeni preveč za pešce na cestah. Sama Yogyakarta naj bi bila center Java kulture.
Prva znamenitost, ki sva si jo ogledala, je bil Prambanan
Vodiča sva dobila kar v hostlu, bil je isti stric, ki naju je sem pripeljal s postaje. Prambanan sestavlja več hindujskih templjev, nekoč naj bi jih bilo kar 240. Zdaj jih je ostalo le nekaj in po potresu leta 2009 tudi vstop v večino teh preostalih templjev ni več mogoč. V centralnem delu je 8 templjev in 8 manjših svetišč, okoli pa je urejen park. Strukture, ki so ostale, so res velike in zanimive za ogled.
Nakit …
Po obisku Prambanana naju je vodič peljal še do delavnic srebrnega nakita. Srebro tam obdelujejo tako, da zgleda kot nit, s katero potem oblikujejo različen srebrn nakit. Končni izdelki so res neverjetni, nitkasto srebro lahko postane majhen sandal kot uhan, namizna jadrnica iz srebrnih jader, prstan v obliki lotosovega cveta ipd. Cene so bile kolikor toliko sprejemljive le za manjše kose nakita.
Templji …
Iz Yogye sva čez nekaj dni odšla z istim vodičem še v bolj znan tempelj Borobudur. Gre za budističen tempelj iz 8. stoletja, gradili naj bi ga 75 let. Sestavljen je iz šest kvadratnih platform, na katerih so tri okrogle platforme, okrašene z več kot 2.000 reliefi, na katerih je prikazano življenje Bude. Na vrhu, na sredini platform je ena večja stupa, obkroža jo 72 manjših stup, v katerih sedi Buda. Okoli templja sva s fantom hodila še po parku, v katerem pa je zaradi vulkanskega pepela, ki je oktobra in novembra leta 2010 popolnoma prekril tempelj, uničeno vse zelenje, ki je tempelj obdajalo.
Park …
V Yogyakarti sva si šla z becakom ogledat še vodni grad Taman Sari, nekdanji kraljevi vrt ali park, sultanat te province. Sama zgradba je polna zanimivih struktur, cel del je namenjen bazenom. Na vsaki strani kompleksa stojijo tudi ogromna vrata, ki označujejo vhod v park. V osrednjem delu zgradbe je nekoč bilo veliko jezero, sredi njega pa je bilo nekaj stavb na umetnih otočkih. Do teh stavb so vodili tudi podzemni rovi. Zdaj vode ni več in sva si lahko rove ogledala. Tako kot Borobudur in Prambanan je tudi Taman Sari zaščiten pod UNESCO-m.
… in tkanine
Najin lokalni šofer naju je peljal še „k prijatelju“ pokazat nekaj pravih indonezijskih tkanin batik. Gre za nanos voska na tkanino in barvanje tkanine tam, kjer voska ni. Tako nastajajo različni vzorci. Yogyakarta je poleg mesta Surakarta še posebej znana po tkanini batik. Preden naju je dostavil v hotel, nama je predstavil še indonezijske lutke wayang. Gre za senčne lutke in ena predstava z njimi lahko traja tudi celo noč. Na srečo je prijazen šofer razumel, da sva študenta in da z nama ne bo preveč zaslužil.
Delujoči vulkan
Pot sva nadaljevala do vulkana Mont Bromo. Gre za delujoči vulkan, ki leži na več kot 2.000 metrih nadmorske višine. Vulkan leži sredi ravnine, ki ji rečejo tudi morje peska. Prispela sva v bližnjo vas, iz katere se gre potem zjutraj lahko peš do delujočega kraterja in templja, ki leži nedaleč od njega. Ker se nahaja vasica tako visoko, je bilo bolj mrzlo in problem je bila topla voda. Meni je ponagajal še mehur, tako da mi je bil obisk vasice malo manj prijeten. Sprehod po peščenem morju do delujočega kraterja ni bil preveč naporen, le vonj po žveplu, ki se širi, ko se kraterju približuješ, je neprijeten. Ker je krater malo višje, je z njega lepo videti planjavo, po kateri sva prišla, poleg tega pa se je v daljavi dalo videti tudi hindujski tempelj Pura Luhur Poten.
Pred Balijem sva se na Javi ustavila še v Surabayi, ker pa sva si največje zanimivosti tega dela Jave že ogledala, se tam nisva zadrževala in sva se s trajektom kmalu odpravila na otok Bali. Iz mesta Banyuwangi pelje trajekt čez majhno ožino in že si na drugem otoku. Po prihodu sva se odpravila kar naprej do Lovine, da bi se naužila še malo morskega zraka.
Umetnost
Po nekaj dnevih sva šla do mesta Ubud, ki je znano kot center umetnosti in kulture. V okolici mesta je polno zelenja, riževih polj, gozdov, rek in slapov. Ker je na Baliju predvsem balinezijski hinduizem, ki je pravzaprav mešanica lokalnih verovanj in hinduizma iz celinskega dela Azije, sva pred hišami na pločnikih ves čas videvala majhne ročno izdelane košarice s cvetjem in z dišečimi palčkami. Včasih sva komaj hodila mimo, da jih nisva pohodila. Poleg tega ima večina hiš svoj manjši oltarček. Ogledala sva si tudi tipičen balinezijski ples, ki je mene zelo navdušil. Žive barve, dramatični obrazi in ples vratu in rok.
Po ogledu slapov in riževih polj sva si ogledala še templje Pura Ulun Danu Bratan, ki ležijo ob obali jezera Bratan. Templji so se nama zdeli kot otočki, vsakega obdaja voda, in ker je v okolici veliko zelenja, je pogled prav čaroben. Med obiskom je sicer začelo deževati, vendar tudi dež ni skril lepote teh balinezijskih templjev.
Na plaže pa ne!
Potovanje sva zaključila v mestu Dempasar, od koder sva imela let nazaj do Jakarte in domov. Tako na Javi kot na Baliju sva si ogledala res veliko zanimivosti in cilj popotovanja niso bile plaže, zato se v znanem obalnem mestu Kuta sploh nisva ustavila. Spoznala sva vsaj en del Indonezije in različnost kultur med tema otokoma. Bali ima čisto svoj utrip, ki je azijski, vendar ne tako zelo azijski, kot se to kaže na Javi. To destinacijo res priporočam vsakemu študentu.
Maja Bačnik
