Arheologija je samo ena ali pa jih je več, celo nešteto. Odgovor je odvisen od človeka, ki se mu postavi vprašanje, koliko je arheologij.
Z vso sigurnostjo pa ne obstaja ravno tisoč in ena arheologija. Ta besedna zveza, uporabljena za naslov besedila, želi pravljično prikazati, da v bibličnem središču sveta ne manjka materialnih sledov človeške preteklosti, hkrati pa nakazuje na lokacijo Bližnjega vzhoda in vpliv arabske kulture. Namen pričujočega besedila je poleg čudes preteklosti in lepot narave za trenutek pozabiti na trenutno politično situacijo v Izraelu in Palestini, ki pa je v resnici bolj vsesplošna kot politična, saj v glavnem zadeva vsakdanje ljudi na ulicah, otroke, ki hitijo v šolo in odrasle, ki si služijo svoj kruh. Njegov namen je tudi opozoriti na pretiravanje medijev in njihovo zbujanje nepotrebnega strahu. Medtem ko so se moji bližnji bali zame, sem se jaz mirno sprehajala po izraelskih ulicah in srečevala dobre, prijazne ljudi. Torej, dva namena, ki se izključujeta, pa vendar gresta z roko v roki.
Mavrična prestolnica religij
Jeruzalem je izraelska prestolnica, poznana po prepletanju treh svetovnih religij; krščanstva, judovstva in islama. Mešanico religij človek najbolje zazna v starem mestnem jedru, kjer se poleg krščanskega, judovskega in muslimanskega nahaja tudi armenski del. Staro osrčje Jeruzalema je od novejšega mesta ločeno z mogočnim obzidjem. Številna vrata, ki vodijo skozi obzidje, skoraj dobesedno odpirajo svet v preteklost in kažejo značilnosti številnih kultur.
Najbolj poznan spomenik v judovskem delu starega mesta je Zid objokovanja. Ta zid je bil del drugega judovskega templja, ki ga je zgradil kralj Herod, porušili pa so ga Rimljani. Zgrajen je bil okoli leta 40 pr. n. št., porušen pa leta 70 n. št. Usoda njegovega porušenja je bila zapečatena 4 leta prej, ko so se Judje uprli rimski nadvladi. Uporu je sledil velik poraz Judov, Rimljani so namreč pod vodstvom vojaškega poveljnika Tita zadušili upor in v naslednjih nekaj letih uničili mesto. Prednik slavnega drugega templja je bil zgrajen v času kralja Salomona, ki je vladal v 10. stoletju pr. n. št, porušili pa so ga Babilonci v 6. stoletju pr. n. št. Čisto poleg Zida objokovanja se nahaja arheološki park (Jerusalem Archaeological Park), v katerem se sprehodimo po ulici iz časa kralja Heroda. Obiskovalci lahko v judovskem delu starega mesta obiščejo tudi dva arheološka muzeja, Wohl muzej (Wohl Archaeological Museum) in Sežgano hišo – hišo Kathrosa (Burnt House – Kathros’ House). Oba muzeja prikazujeta blišč in elitnost prebivalcev Jeruzalema tik pred rimskim uničenjem mesta.
V krščanskem delu se bohoti cerkev Sv. Groba, kjer naj bi bil po prepričanju katolikov Jezusov grob. Arheološki dokazi so potrdili obstoj grobne kamre z rovom, izkopane v tla, vendar pa to ne dokazuje, da je šlo ravno za Jezusov grob. Trohica dvoma ne zmanjšuje obiska vernikov z vsega sveta. Vedno poln ljudi in zaznamovan s truščem je muslimanski del. Mošeja Kupola na skali ima prečudovito kupolo zlate barve. V tem delu najdemo brivnice, v katerih za svoje brade skrbijo predvsem muslimani. Klici za molitve iz mošej sprehajalca popeljejo v vzdušje polno arabesk, začimb in v šale odetih žensk. V armenskem delu, ki je najmanjši del starega mestnega jedra, se nahaja samostan Sv. Jamesa. Nastanek armenskega dela je tesno povezan z dogodki iz časa prve svetovne vojne, ko so Turki pregnali številne Armence iz svojih domov, ti pa so našli nov svet v Jeruzalemu.
Ozke uličice starega Jeruzalema so omejene s tesno skupaj zgrajenimi stavbami. Vijejo se na vse strani, prav tako pa grejo dol in gor. Redne obiskovalke teh poti so mačke, ki raziskujejo in si iščejo hrano. Razveseli jih že skromen košček kruha. Kljub njihovi številnosti izgledajo zdrave in prilagojene na ulično življenje. Na majhne ulice pa so prilagojeni tudi trgovci trgovinic, ki s pridom izkoriščajo prijetno zmedene turiste in jim ponujajo svoje izdelke. Nekateri se poleg tega ponudijo tudi za pomoč pri ogledu mestu, kar pa običajno stane nekaj izraelskih šeklov. Tržnica je polna orientalskih začimb, suhega sadja, spominkov in okusnih sladic. Po obisku tržnice si lahko zaželimo le še bete avon (izraelsko dober tek).
Romantika ob Mediteranskem morju
Na severu Izraela se skriva mesto Haifa, ki v sebi nosi pravi pomorski duh, saj je največje izraelsko pristanišče. Nahaja se ob Mediteranskem morju na dvignjenem terenu. Pogled z vrha mesta vzame dih prav vsakemu. Sinje modro Mediteransko morje, ladjice, malo večje ladje in viseči Bahai vrtovi so romantični elementi, ki jih občuduje obiskovalec. Arhitekt visečih vrtov je bil Iranec Fariborz Sahba. Z gradnjo so pričeli leta 1987, za javnost pa so bili odprti šele leta 2001.
V tem mestu sem preživela svoje prvo judovsko novo leto. Vzdušje na ta praznik se z lahkoto primerja s šabatom. Šabat pomeni soboto, sedmi dan v tednu. To je dan počitka in razmišljanja, ki traja od petkovega do sobotnega sončnega zahoda. Judje se na ta dan poskušajo vzdržati kakršnega koli dela, odidejo v sinagoge in se posvetijo družinam. Ulice so skoraj prazne in tihe. Judovsko novo leto se imenuje roš hašana. Tradicionalna hrana, ki se je na ta dan, so krhlji jabolk, namočeni v med, granatno jabolko, ribe in različne priloge. Večerja mora biti pripravljena do sončnega zahoda, kajti po njem je prepovedano delati. Zanimivo je, da se načel držijo tudi ljudje, ki se nimajo za pripadnike judaizma, seveda pa jih pravi verniki veliko bolj spoštujejo.
Na meji med oazo in puščavo
Kraj Ein Gedi preseneča z naravnim rezervatom, ki je le eden izmed mnogih pod okriljem izraelskega organa za naravo in parke (The Israel Nature and Park Authority). V parku se nahajajo slapovi, ki mu dajejo pravo džungelsko vzdušje. Vlaga v zraku idealno vpliva na rastlinje, ki cveti in se bohoti. Tam domujejo kozorogi, skalni pečinarji in številni plazilci. Ne redko so na vidiku tudi rdeče lisice in volkovi. Poseben čar parka je prosto sprehajanje teh živali, ki se obiskovalcev ne bojijo, kljub temu pa ohranjajo svoje prostoživeče dostojanstvo in se izogibajo direktnega kontakta. Pravo nasprotje zelenju je obdajajoča puščavska pokrajina in Mrtvo morje, ki je pravzaprav jezero.
Ne daleč od kraja Ein Gedi se nahaja plato Masada. 400 m visoka vzpetina na vrhu skriva pravo arheološko bogastvo. Identificirana je bila leta 1838, od takrat pa so odkrili ostanke obrambnega zidu in stolpov, sinagogo, prostore za shranjevanje živil, kopališče in številne druge stavbe. Prava mala revolucija v načinu arheološkega dela se je zgodila v sredini 20. stoletja, ko je izkopavanja na Masadi vodil arheolog in vojaški general Yigael Yadin. V arheologijo je vpeljal prostovoljstvo in na ta način na najdišče privabil številne mlade, ki so za brezplačno delo dobili bivanje in obroke, poleg tega pa so poglobili svoje zanimanje za preteklost in njeno raziskovanje.
Masada je bila zgrajena v času kralja Heroda, ki je bil zaslužen tudi za gradnjo drugega templja v Jeruzalemu. Poleg zgradb so našli tudi drobne predmete prebivalcev, ki kažejo na njihovo kvalitetno življenje, kljub dejstvu, da so živeli sredi puščave na visokem platoju. Med temi predmeti izstopa par odlično ohranjenih usnjenih sandalov, bronaste in keramične posode ter zvitki, iz katerih se je dalo razbrati besedilo. Razcvet so omogočale cisterne z vodo, ki so se napolnile v času padavin in prebivalce preskrbele skozi sušni del leta. Konec bivanja na Masadi pa je po poročanju Tita Flavija Jožefa iz 1. st. n. št. veliko bolj črn, kot kažejo materialni ostanki, ki so jih pustili ljudje za sabo. Jožef je v svojih knjigah razkril zgodbo o skupinskem samomoru prebivalcev, ki so raje pokončali drug drugega, kot da bi padli v roke Rimljanom. Zgodba s strani arheologov ni bila potrjena, vendar pa kroži med ljudmi in privablja turiste.
Anteja Tomašič
