Ves svet je lahko vstopal v Gvatemalo, le mi, ubogi Slovenci smo si še delili “D” listo z Albanci. Prvič sva poizkusila vstopiti v Gvatemalo iz Belize-ja, kjer so naju zavrnili in poslali na ambasado. Tam so nama povedali nama že dobro poznan stavek; da je potrebno na vizo čakati dva meseca, za katero pa obstaja velika verjetnost, da je sploh ne dobiš. Viza za Gvatemalo je takrat bila potrebna, pa vendarle je nekaterim Slovencem vseeno uspelo vstopiti vanjo brez vize. Izkazalo se je, da je bil na mehiško-gvatemalski meji nek nerazgledan carinik, ki je mešal Slovenijo za Slovaško in zato veselo spuščal Slovence v državo. Vendar midva nisva imela te sreče, zgleda da je bila carinica na belizejsko-gvatemalski meji bolje poučena …
Gvate! Gvate! Gvate! Gvate! Gvate! Je kričal možakar v Hondurasu, v mestecu Copan, ki je oddaljeno 10 kilometrov od Gvatemalske meje. Odločila sva se, da še enkrat poizkusiva vstopiti v Gvatemalo. Carinik je prelistal najine potne liste, v katerih ni našel viz in naju brez usmiljenja zavrnil. Žalostna sva sedla na stopnico in premišljevala. Nekaj časa sva posedala in si belila glave, kako bi lahko prečkala mejo. Nakar je Katja pristopila k cariniku in mu začela ponujati podkupnino. Prepričevala ga je, da bi šla samo za kratek čas in da se vrneva na isto mejo in da mu plačava 1000 Lempir (10.000 sit), če naju spusti v državo. Rekel je, naj počakava. Ko so se drugi cariniki umaknili, nama je z rokami pokazal, naj greva naprej. In tako nama je uspelo. Bila sva v Gvatemali, ilegalno, kar ne priporočam nikomur, saj te takšne stvari lahko spravijo v zapor, kar pa je tam zelo resna stvar. Prvič v mojem življenju sem bil vesel, da ima moja punca dolg jezik, saj naju je prav to spravilo v Gvatemalo. Kar smejalo se nama je, ko sva sedla na prvi avtobus, ne vedoč kam sploh pelje. Bila sva v Gvatemali, sicer samo z malimi nahrbtniki, saj sva velike pustila v Copanu (Honduras). Imela sva vsak samo ene spodnjice, eno majico in ene hlače, in skupaj sva imela eno zobno ščetko in eno brisačo, vendar, v tistem trenutku je bilo pomembno le to, da sva tam. Sva se pa sama prepričala, da korupcija v teh deželah res v veliki meri obstaja.
Gvatemala je srce Mayevskega sveta. Tam prebiva 14 milijonov ljudi, več kot polovica celotne populacije je Indijancev oz. Mayev.
Vožnja iz kraja v kraj je “odbita”. Prevladujejo stari šolski avtobusi, ki sta jih Amerika in Kanada prodali Srednji Ameriki. Tam jih malo predelajo in pobarvajo, tako da spremenijo te stare škatle, v navidez dokaj privlačne avtobuse, na udobje pa ne dajo ravno veliko. Ko avtobus kje obstoji, buljijo v motor in se čudijo: “Pa kako to, da je crknil, ko pa smo ga pred časom komaj dobili.” Pozabijo, da so to 30 in več let stare, odslužene škatle, ki so naredile že na tisoče kilometrov in prevozile mnogo ljudi, preden so jih oni odkupili. Sama vožnja pa zgleda nekako takole: ko si že misliš, da zdaj pa res več nihče ne more vstopiti na avtobus, pobere ta še štirideset ljudi. V bistvu ustavi prav vsakemu, ki ob cesti pomaha, ne ozirajoč se na to, kako je zaseden. Tako je na avtobusu tudi do 150 ljudi, kar pa ne predstavlja pretiranega udobja. Sedež za dva je tukaj sedež za štiri ljudi in več, pa če zraven prištejemo še vso kramo in živali, ki so občasno tudi na avtobusih – prava zmešnjava. Pomočnik voznika se potem plazi po busu in pobira te smešno nizke zneske kot plačilo za vožnjo. Zanimivo in zabavno, pa vseeno si presrečen, ko prispeš na cilj.
Najprej sva obiskala Chichicastenango in vasice ob tem mestu. So glavni predel, kjer prebivajo Indijanci v Gvatemali. Chichicastenango, visokogorsko mestece, ki je obdano z dolinami in je nekoliko izolirano od preostale Gvatemale. Chichi, lepo, zanimivo, šamasko, ceremonialno mesto. Že od nekdaj je bil to pomemben trgovski kraj, kar še danes dokazuje s trgom ob četrtkih in nedeljah. Velja za enega največjih Maya marketov na svetu in v Gvatemali nasploh. Prelepe ozke ulice, ki s križanjem in cerkvico Santo Tomas v sredini predstavljajo market. Dan pred marketom Indijanci prihajajo iz hribov in dolin, kjer razpredajo svoje preproge, na katerih bodo prenočili. Takoj ko se zdani, tržnica oz. market zaživi. Petelini, kateri se tudi prodajajo na marketu, kikirikajo že od 4. ure zjutraj, tako da počasi prebujajo celotni okoliš. Ob svitu postavijo svoje stojnice, na katerih prodajajo najrazličnejše stvari. Živali, rastline, zelenjavo, najrazličnejše pletenine, ki jih spletejo sami, kar lahko traja tudi več mesecev in jih kasneje za majhen denar prodajo, lesene maske in druge lesene izdelke, keramiko, skratka vse, kar pridelajo in ustvarijo s svojimi lastnimi rokami. So najbolj simpatičen narod, vsi oblečeni v svoja tradicionalna pisana oblačila in zaviti v odeje vseh barv. Otroke, ki so po navadi privezani z odejico na mamin hrbet, je še posebno doživetje opazovati.
Kar naju je najbolj fasciniralo pri tem starem ljudstvu, je to, da ne praznujejo svojih rojstnih dni.
V bistvu niti ne vedo, koliko so stari. Ko punce dobijo prvo mesečno perilo, postanejo ženske. Največkrat je to že pri 12, 13 in 14 letih in takrat so zrele za svoje otroke. Srečuješ mlade Indijanke, ki imajo svoje otroke, pa čeprav so še same otroci. Povprečno ima vsaka ženska 8 otrok, včasih tudi več. Je pa res, da ne spustijo medse druge krvi in skrbijo za to, da se ne mešajo z drugimi ljudmi in s tem ohranjajo Maya ljudstvo, kar se mi zdi nadvse pomembno. Kadar so bolni, ne gredo k zdravniku, tako kot to storimo mi. Gredo k šamanu, ki je neke vrste vrač, mu zaupajo svoje težave, in ta jim pove, kaj je potrebno narediti, da bodo težave izginile.
Naslednji spektakularni kraj, ki sva ga obiskala, je bilo jezero Atitlan, obdano s hribovjem in tremi vulkani. Prenočevala sva v mestu Panajachel, ki leži tik ob jezeru. Na izletih z ladjico po jezeru je bilo čudovito obiskovati druga indijanska mesta ter vasice in občudovati bližnje vulkane.
Sledila je Antigua. Že samo ime pove, da je to staro kolonialno mestece, ki hkrati velja za eno najstarejših in najlepših mest v Srednji Ameriki. Leži v dolini, ki je obdana s tremi, še vedno delujočimi vulkani.
Gvatemala premore več kot 30 vulkanov, nekateri dosežejo vrhove tudi do 3800 metrov. Midva sva se podala na enodnevni treking, povzpela sva se na delujoč vulkan Pacaya. Brez dvoma sva bila prva Slovenca, ki sva osvojila 2600 metrov visok vulkan in to v sandalih. Zadnjih 300 metrov pred kraterjem sva gazila po teh drobnih kamenčkih in pepelu. Noge so se ugrezale do kolen, na koncu sva še hodila samo v nogavicah. Sandali so bili namreč edina obutev, ki sva jo imela seboj v Gvatemali. Ker pa nisva hotela izpustiti trekinga na vulkan, sva se podala nanj kar v tej neprimerni obutvi. Je pa bilo vsekakor vredno. Stati na vrhu vulkana in zreti v notranjost kraterja, ki burno bruha dim, je res posebno doživetje. Šalila sva se: “Če tako izgleda pekel kot pogled v krater, potem si raje želiva iti v nebesa.”
V glavnem mestu Gvatemala city nisva prebila veliko časa, v glavnem sva tam le prestopala avtobuse za najine nadaljnje poti. Je veliko, umazano mesto in dokaj nevarno. Veliko ljudi ponuja pomoč, vendar so pogosto za tem skriti kakšni drugi razlogi.
Nazadnje sva obiskala tudi Tikal. Današnja arheološka najdbišča, ki obsegajo veliko piramid. Tikal je bilo v svojih časih močno Mayevsko mesto, ki je vladalo vzhodnemu delu Gvatemale. Zanimivo je predvsem to, da se nahaja v džungli, daleč, daleč stran od današnje civilizacije. Navpične piramide, ki se dvigujejo nad džunglo, da bi dosegle Sonce. Opice, ki se gibljejo po starodavnih drevesih, neverjetne ptice, papige, tukani, jaguarji pripomorejo k temu, da se vživiš v čas, ko je to mesto še živelo, medtem ko stojiš na eni izmed največjih piramid in opazuješ neskončno džunglo in uživaš ob zvokih različnih divjih živalih. Zame osebno je Tikal poleg Machu Pichu najlepša starodavna zapuščina na svetu.
Gvatemala je srce prastarih kultur. Je barvita in mistična dežela. Brezprimerna naravna lepota. Starodavni načini življenja, nenavadna pokrajina, ki ti vzame sapo. Tako raznolika, in ravno raznolikost je tista, ki dela to deželo tako privlačno.
Uradno ime: REPUBLIKA GVATEMALA
površina: 108.890. KM?
št. prebivalstva: 13.900.000
glavno mesto: GVATEMALA CITY
uradni jezik: ŠPANSKI
denarna enota: QUETZAL
Prenočišča: Najceneje se lahko prenoči od 2 dolarja naprej, vendar za 4 ali 5 dolarjev spiš v prav čistem in prijetnem okolju.
Hrana: Tipična hrana vsebuje gallo pinto (fižol in riž), solato (ponavadi zelje), ocvrte banane in meso (govedina, svinjina, piščanec). Na ulici se da dodobra nasititi že 1 $, v restavraciji pa odšteješ za pripravljen meni 3 $ in več.
Prevozi: Javnih prevozov je na pretek, povezave so organizirane.V deževni dobi v pokrajini El Peten so ceste pogojno prevozne. Cene prevozov so fiksne, sprevodniki na avtobusih so pošteni. Na voljo so t.i. chicken busi, ki jih poznajo po vsej Srednji Ameriki in expresoti, ki odpeljejo, ko so polni in gredo direktno, brez pobiranja ljudi ali kakšnih pridelkov med vožnjo, kar naredi vožnjo precej bolj udobno, hitrejšo in znosno v tej vročini. Cene so med vsemi večjimi mesti kakšnih 0,5 do 3 dolarje, za chicken buse pa nekoliko manj. Varnost: Gvatemala je prijetna in varna državica z nekaj izjemami. Najnevarnejše je glavno mesto; Gvatemala city, tam ni priporočljivo pohajkovati okoli ponoči. Kar je na splošno značilno za revne države in Gvatemala ni nobena izjema; povsod je potrebno paziti na svoje vrednejše stvari in dokumente.
Viza: z vstopom Slovenije v EU viza ni več potrebna.
Vredno ogleda: jezero Atitlan z okolico, Antigua, Chichicastenango-Maya market, Tikal, treking na delujoč vulkan, Rio Dulce …
Darin Geržina
