Kristalno čisto morje in bele peščene plaže sta dva razloga, zakaj je vredno obiskati Filipine, zagotovo pa nista edina. Ni veliko držav, ki bi obiskovalcem ponujale toliko različnih naravnih lepot ter zanimivih stvari.
Bujna tropska vegetacija, neskončna riževa polja, številni vulkani ter ne nazadnje prijazni domačini ter brezmejna zabava so razlogi, zaradi katerih je treba na Filipine. Dežela 7107 otokov, ki se skriva v senci razvpitih azijskih destinacij, je zagotovo biser jugovhodne Azije.
Z bližnjih mednarodnih letališč je možno v prestolnico Manilo poleteti po dokaj ugodni ceni
S prijateljem Žanom sva tja letela iz Milana, za povratno letalsko karto sva odštela 480 evrov. Če bi se za potovanje odločila 14 dni prej, bi lahko karto rezervirala že za 430 evrov. Prevozni servis Go-opti sva koristila do letališča in nazaj in se je zelo dobro obnesel.
Po pristanku v Manili nama je skoraj vzelo sapo. Vročina in visoka vsebnost vlage botrujeta ubijalski temperaturi. Ker je taksi izpred letališča drag, včasih lahko tudi nevaren, sva zavihtela nahrbtnike ter odkorakala nekaj sto metrov naprej po cesti, kjer sva ustavila taksi, ki naju je peljal v center Manile na ulico Adriatico. Za prvi dve noči sva imela tam vnaprej rezervirani dve postelji v skupinski sobi v hostlu Friendly’s GuestHouse. Po nastanitvi in hladnem tušu sva takoj šla na teraso hostla, in ker je bil petek, se je tam odvijala prava mala zabava. Zvrnila sva nekaj hladnih piv San Miguel, se malo podružila z drugimi popotniki ter se kasneje izgubila v noč, nedaleč stran od »najine ulice«. Zjutraj je sledil ogled Manile. Moderne zgradbe, kjer se nahajajo prestižni hoteli in nakupovalna središča svetovnih blagovnih znamk, so postavljene ob bok revnim, razpadajočim predelom. Velecentri, pomešani s trgovinami s ponaredki vsega, kar si kupec poželi. Na drugi strani pa velika revščina in barake ob umazanih ulicah, kjer brezdomci ter otroci ulice prosjačijo za denar. Kaotično, skoraj dvanajst milijonsko mesto te zlahka »poje«. Če ne veš natančno, kaj si želiš ogledati in kam bi rad prišel, se lahko hitro izgubiš. Ni mesto, v katerem je vredno preživeti več časa. Ker je bila sobota, sva ostala še en dan, zvečer sva se namreč podala v enega najboljših house klubov v Manili, Club Republiq. Šefica hostla, kjer sva bivala, naju je spravila na listo gostov in noč je bila tako dolga, da sva naslednji dan zaspala let, ki sva ga imela ob enih popoldne. Ker nisva več želela ostati v Manili, sva kljub temu odšla na letališče. V uri in pol pregovarjanja ter z nekaj doplačila sva se uspela vkrcati še tisti dan na letalo za otok Palawan.
Razpotegnjen, od ostalih otokov nekoliko odmaknjen Palawan
Je redko naseljen in infrastrukturno slabo razvit, kar pa je v bistvu čar otoka. Že ob pristanku v glavnem mestu Puerto Princesi dobiš občutek odmaknjenosti od vsega. Zaradi dovoljenja, na katerega je bilo potrebno čakati dva dni, si žal nisva ogledala podzemne reke, sva pa se do vhoda odpeljala z motorjem, ki sva ga najela v glavnem mestu. Zvečer sva se zabavala v dokaj dovršenem karaoke baru; kakršni so najpogostejša in najpopularnejša zabava na Filipinih. Do zgodnjih ur sva pridno praznila ohlajene stekleničke piva Red Horse, ki je v preklemani vročini gladko stekalo po grlu.
Naslednji dan sva po osmih urah vožnje z avtobusom po zelo slabih cestah prispela do »raja« El Nido. Prikupno mestece z redukcijami električne energije, ujeto med apnenčastim gorovjem, je res nekaj posebnega. Vsak obiskovalec tega kraja gre zagotovo na »Island hopping«, tako namreč imenujejo turo, na kateri si ogledaš več otočkov, lagun in zalivov. Z nenavadnim, ozkim bambusovim čolnom po imenu »bangka« te domačini peljejo na raziskovanje otočkov z nešteto lagunami, jamami, plažami z belim peskom in čudovitim podvodnim svetom. Vmes ti na rajski beli peščeni plaži pripravijo ter postrežejo pravo filipinsko kosilo. Če ste kdaj pomislili na ležanje pod palmami na samotnem otoku, to ni nujno pravljica, to si na Filipinih dejansko zelo zlahka privoščite. Med 7107 otoki se bo zagotovo našel eden tudi za vas.
Iz El Nida sva pot nadaljevala z ladjo do Corona, od koder sva imela let nazaj v Manilo. Ker je slučajno spet bila sobota in je soboto vredno izkoristiti, sva sklenila tam ostati en dan in znova sva bila glavna na plesišču kluba Republiq. Naslednji dan sva v glavnem prespala, zvečer pa je sledila 9 ur dolga nočna vožnja do kraja Banaue.
Riževe terase, ki so uvrščene na seznam Unescove dediščine
Na področju največjega otoka Luzon so pred okoli 2000 leti pripadniki plemena Ifugao izdolbli terase, na katere so napeljali vodo iz bližnje reke, ki še danes napaja te riževe terase. Terase so znane kot ena največjih mojstrovin človeških rok. Naj še tako opisujem to osmo čudo sveta, kot ga radi poimenujejo, njihova prefinjenost se opazi na trekingu v dolino, od koder je prečudovit pogled na terase v obliki amfiteara. Tam je res čisto vsak korak vreden pogleda, ki se odpre ob koncu poti.
Sledil je najdaljši kopenski premik
Najprej nazaj do Manile in nato kar naprej do mesteca Legaspi. 9 ur nočne vožnje sva že poznala, hujša je bila pot do Legaspija, ki naj bi trajala 10 ur, ne vem, zakaj smo se potem mi vozili tja 16 ur. Na Filipinih se kar hitro privadiš na zamujanje. Največ kar lahko ukreneš, je nič, skomigneš z rameni ter potrpiš, druge ni. Tam sva se nastanila v hotelu tik ob znamenitem vulkanu Mt. Mayon, na katerega sva imela s terase krasen pogled. Pravijo, da je to najbolj pravilen vulkan na svetu, kar se tiče oblike. V Legaspiju nisva pristala samo zaradi vulkana, pač pa, ker je to kraj, ki je odskočna deska do naslednje želene destinacije, Donsola. Donsol je po vsej verjetnosti eden izmed redkih krajev na svetu, kjer lahko skoraj zagotovijo bližnje srečanje z morskim psom kitovcem (whale shark), seveda samo med glavno sezono, ki traja med februarjem in aprilom, takrat se namreč tam te velike ribe prehranjujejo in zadržujejo. Po registraciji ter vstopnini na vhodu si izbereš plavuti ter masko, seveda za plačilo, ter se usedeš v sobo, kjer ti zavrtijo kratek film o morskem psu kitovcu, kjer te tudi seznanijo s podrobnostmi, kako varno plavati ob njem. Zapomnil sem si, da moraš biti od glave oddaljen vsaj 3 metre ter od repa vsaj 4 metre. Vkrcali smo se na bangko, na katero lahko gre maksimalno 7 obiskovalcev. Po uri vožnje sem bil že čisto obupan in prepričan, da ne bomo videli ničesar. Čez nekaj minut pa je začel vodič kriliti ter kričati, da naj se pripravimo za v vodo. Res je treba biti hiter, saj če zamudiš 30 sekund odskoka, je lahko že prepozno. Seveda sva bila prva za vodičem v vodi in glej ga; skočili smo točno pred kitovca. Ker sem bil meter stran od njegovih velikih odprtih ust, si lahko predstavljate, kako hitro sem začel panično kriliti ter plavati vstran ob bok. Vznemirljiv, nekoliko zastrašujoč občutek, adrenalin mi je pognalo na maksimum, ko je mimo mene plavala 10-metrska »omara« od ribe. Ta spokojna, elegantna, nežna žival mi je pričarala neverjetno izkušnjo. Teh velikih odprtih ust pred seboj ne bom nikoli pozabil. Kasneje smo se še dvakrat podali v vodo, vendar takšnega, dobesedno bližnjega srečanja ni bilo več, kitovca smo videli z razdalje nekaj metrov.
Cebu, drugo največje mesto na Filipinih
Tam sva si za drobiž privoščila maserke, ki so dale utrujenim mišicam »prvo pomoč« ter nama tako povrnile moči za večerno plesanje v cebujskih klubih. Naslednje jutro, no, nekje po poldnevu, sva se iz Cebuja podala na izlet na bližnji otok, ki ga obiščejo skoraj vsi obiskovalci. Bohol sodi med deset največjih filipinskih otokov in je del skupine otokov, imenovane Visayas, pod njegovo okrilje pa spada tudi 72 otočkov, raztresenih ob vsej obali. Največja atrakcija otoka so zagotovo čokoladni griči v osrednjem delu otoka, poleg opice tarsier seveda. Ta opica živi na obrežju reke Loboc in je nočni lovec, podnevi pa počiva. Velika je približno kot pest, ima nenavadno velike oči in zelo prožen vrat, saj lahko glavo obrne do 180 stopinj vstran. Živi v drevesnih krošnjah in ima dolg rep, s katerim se oprijema vej. Dejansko je tarsier najmanjša opica na svetu, spominja na mešanico gremlina in netopirja. Po ogledu opice naju je pot vodila preko gričevnate pokrajine, ki je počasi prešla v ravnino, kjer je veliko riževih polj. Že od daleč so bili opazni griči, ki smešno izstopajo iz pokrajine. Kamorkoli se ozreš, grič pri griču. Če je verjeti domačinom, jih je natančno 1268. Večinoma so visoki med 30 in 60 metri, porasli so s travo, ki ob koncu suhega obdobja porjavi ter se čokoladno obarva. Zaradi tega so dobili ime čokoladni griči. Domnevajo, da je ta del kopnega včasih prekrivalo morje ter da so bili grički koralni grebeni, saj so sestavljeni v glavnem iz apnenca, ki je značilen tudi za korale.
Boracay, nedvomno najbolj obiskan filipinski otok
Večkrat razglašen za otok z najlepšo plažo na svetu, White Beach, je za vse, ki občudujete tropski paradiž z razvito turistično infrastrukturo. Približno 3 kilometre in pol dolga Bela plaža z belim mokastim peskom se razteza na zahodni strani otoka in sega daleč v turkizno morje. Vzdolž plaže se vrstijo številni bari, restavracije, hoteli, bungalovi, masažni saloni, ponudniki športnih rekvizitov in izletov ter številne trgovinice. Na tej strani so valovi prijetni za plavanje in “snorkljanje” ter druge vodne aktivnosti. Zelo popularne so manjše jadrnice z velikimi modrimi jadri, ki vas zapeljejo opazovat sončni zahod. Na drugi strani otoka se predvsem zaradi konstantnih vetrov razvija pravi raj za kajtarje. Na Boracayu na svoj račun pridejo tako »športniki« kot vsi, željni zabave in poležavanja na peščenih plažah.
Je na Filipinih prostitucija prepovedana?
Zadnji dan sva na željo prijatelja preživela v Angelesu, mestu, ki je do začetka devetdesetih gostilo ameriške vojake. In kjer so vojaki, je bila vedno možnost hitrega zaslužka. To vedo tudi lastniki barov in dekleta, ki danes v pomanjkanju povpraševanja kričijo za vsakim turistom. V mestu je precej upokojenih ameriških vojakov, nekateri so si tam ustvarili družine. Živijo od ameriške pokojnine, zelo visoke za filipinske razmere, obujajo spomine na stare čase ter postavljajo rekorde v pitju piva in seksanju z mladimi dekleti. Starejši tujci z mlado domačinko so na Filipinih nekaj povsem običajnega, še posebej normalno pa se to zdi v mestecu Angeles. Ne bom rekel, da sprehod po tako imenovani »Walking street« ni bil zanimiv, vendar je bilo to bolj podobno boju, pred napadi sicer ljubkih prostitutk. Res se vprašaš, zakaj se toliko deklet ukvarja z najstarejšo obrtjo, ali res nimajo druge izbire? Kar je zanimivo, je to, da tako imenovani nočni klubi sploh niso nočni, saj obratujejo že od četrte ure popoldan. Nekatere stvari so na Filipinih res nerazumljive. Vsako dekle je opremljeno s tremi plastificiranimi karticami; prva je neke vrste osebna izkaznica, druga je zdravstveni certifikat, tretja je kartica bara, v katerem je zaposlena in na kateri je navedena njena »serijska« številka. Kdo jim predpisuje takšne reči? Občina? Država? In na Filipinih je prostitucija prepovedana. Ene stvari so na Filipinih res prava uganka.
Žal je zaradi revščine razvita tudi otroška prostitucija, ki jo lahko z malo sreče ali nesreče vidite na lastne oči. In s tem si Filipini prislužijo edino črno piko.
Raziskave kažejo, da so Filipinci kljub revščini eden izmed najbolj srečnih, veselih ter optimističnih narodov na svetu. In ravno smeh, prijaznost ter odkritosrčnost ljudi je razlog številka ena, zakaj obiskati to državo.
Darin Geržina
