Edina stvar, ki se lahko približa študentski izmenjavi, so srečanja, ki ji sledijo. To, da se študentje po končani izmenjavi dobivajo na raznih koncih Evrope, je že ustaljena praksa. Vsaka Erasmus družba ima svojo zgodbo. Tokrat vam bom povedala našo.
Spoznali smo se v Londonu, kjer smo v zakotnem študentskem domu preživeli deset prekratkih mesecev. Poljakinja, Finka, Španec, Španka in Slovenka. Pa še nekaj pripadnikov drugih narodov, s katerimi zaradi prevelike razdalje nismo ostali v tako tesnih stikih.
Prvič smo se v polni zasedbi dobili skoraj leto po končani izmenjavi: lani marca v Valenciji. Kot zakleto je v skoraj brez izjeme sončni Valenciji deževalo. Deževalo je tudi na naših izletih v Amsterdam in Edinburg še v londonskih časih. Ko smo prejšnji mesec, sredi največjega poletja, po Barceloni iskali zavetje pred nenadno nevihto, ni bil nihče več presenečen.
Barcelona
Nastanjeni smo bili približno dva kilometra stran od znamenitega parka Güell, v hecnem Airbnb stanovanju. Španski del odprave, ki je doma iz Valencije, je tja prispel prvi. Od kitajske najemodajalke, ki je komaj govorila špansko, angleško pa sploh ne, sta že popoldne prevzela ključe. Zvečer je naši finski prijateljici z njunimi navodili nekako uspelo priti z letališča do stanovanja.
The slav squad, torej Poljakinja in jaz, sva prispeli šele pozno ponoči. Najina leta sta krepko zamujala, moj kar tri ure. Vzrok naj bi bil pregost zračni promet. Dobili sva se na letališču, nato pa drago plačali taksi, ki naju je pripeljal k prijateljem.
Vsi smo stali v kuhinji, ki je bila za naslednje štiri dni naša. Kuhinje in stanovanja si nismo delili že dve leti, odkar smo zapustili London. Zdi se malenkost, toda osrečila me je bolj, kot si lahko predstavljate. Osrečilo me je seveda tudi dejstvo, da sem po slabem mesecu spet videla fanta (prej omenjenega Španca).
Več o tem, kaj smo počeli in si ogledali v Barceloni, si lahko prebereš v 2. delu.
Novinar
Of course ??
? Squatting + mayonyez ?♥️