Ker smo si prva dva dni vzele bolj na »easy«, smo tretji dan nadoknadile vse za nazaj. Odločile smo se da si pogledamo še Budim, ki je starejši del Budimpešte in ima ogromno znamenitosti. Tokrat smo pot ubrale preko Verižnega mostu, ki je najstarejši in brez dvoma eden najlepših mostov v Budimpešti. Predvsem je čudovit ponoči, ko ga osvetli milijon luči in je primeren za fotografiranje.
Naš cilj je bil, da si pogledamo grad Budim, stolp Marije Magdalene, Citadelo, Matijevo cerkev in Ribiško trdnjavo. Ker vse to leži na hribu, smo potrebovale nekakšen prevoz na vrh in seveda ni manjkalo ponudnikov. Od raznih avtobusov, do kombijev, na vrh hriba pa vozi tudi gondola pred katero je bila kilometrska vrsta tako da smo nato izbrale mini bus, s katerim smo se zapeljale do vrha. Cena avtobusa je 6€ na osebo in pelje od točke do točke, vendar ker je vse strnjeno v približno kilometer, smo oglede opravile kar peš.
Imele smo srečo z vremenom in ob vzponu na hrib je grad Budim zasijal v vsej svoji lepoti. Grad je najprej sezidal Sigismung Luksemburški, povečal ga je Matija Korvin, baročno podobo pa mu je dala Marija Terezija. V njem je danes Narodna galerija z deli madžarskih slikarjev in kiparjev.
Na poti do Matijeve cerkve smo našle še znani labirint in seveda smo morale obiskati še tega. Labirint je res super, oblikovan je v srednjeveškem slogu in če je njihov namen v človeku vzbuditi tesnobo in strah, jim je uspelo. Vstopnina za odrasle znaša 2500 forintov, za študente in upokojence pa 2000 forintov kar znaša okoli 7,5€ oz. 6€. Prijateljici sta bili nad labirintom navdušeni, jaz pa sem na žalost klavstrofobična in se le-ta zame ni končal prav dobro.
Matijevo cerkev smo si ogledale le od zunaj saj je bila vrsta za vstopnino predolga, smo pa naredile nekaj prekrasnih fotografij. Poleg cerkve stoji Ribiška trdnjava, ki spominja na pravljične gradove. Ogled trdnjave je brezplačen in je odlična točka za fotografiranje, saj je razgled prečudovit.
Stolp Marije Magdalene ponuja 360 stopinjski razgled na celo Budimpešto. Cena vstopnic za odrasle je 1800 forintov, za študente in upokojence pa 1500 forintov kar znese okoli 5€ oz 4,5€. Ker pa smo imele karto za avtobus, smo dobile popust in smo za vsako karto odštele le 900 forintov oz. slabe 3€. Na vrh stolpa vodi »milijon« stopnic in ob vzpenjanju si res želiš da bi bilo vredno – in tudi je. Razgled je res čudovit, saj se pred tabo odpre cela Budimpešta in ker je bilo vreme brez oblačka, je bilo prekrasno.
Po ogledu stolpa, ki je zadnja točka ogleda, smo na bližnji postaji počakale mini bus ki nas je odpeljal na začetno točko, pod hrib. Od tam pa smo peš nadaljevale na Gellertov hrib, ki je najvišja točka Budimpešte in na katerem stoji Citadela. To trdnjavo so zgradili Habsburžani, po tem ko so leta 1848 zatrli madžarsko revolucijo. Na hribu stojijo stojnice s suvenirji, ki pa so proti tistim iz centra dokaj dragi. Seveda je bila tako kot vse znamenitosti tudi Citadela polna turistov, ki so prav tako kot me, občudovali lepote madžarske prestolnice.
Sestradane in utrujene smo tokrat želele poskusiti eno izmed madžarskih nacionalnih jedi. V bližini ulice Vaci smo našle prijetno restavracijo z jazz glasbo, kjer smo vse tri v strahu pred razočaranjem naročile paprikaš s svaljki. Strah je bil odveč saj smo se vse strinjale da je bil to paprikaš našega življenja. Pohvaliti je treba prijazno osebje, hitro postrežbo, predvsem pa izreden ambient. Cena paprikaša je bila 2100 forintov, kar je okoli 6,5€. Ker smo jedle v središču mesta, so cene seveda malo višje, vendar spet ne toliko, da ne bi mogel poskusiti nacionalnih specialitet.
Vsega skupaj, smo tisti dan prehodile 21 kilometrov, zato ni potrebe omenjati kako zelo utrujene smo bile. Vendar nas to ni ustavilo, da se ne bi zvečer odpravile pogledat še nočno življenje v Budimpešti. Pot nas je zanesla v klub Instant. Vstopnine ni, plačati je treba le garderobo, ki znese 1€ prav tako pa je plačljiv WC, kjer pa je cena simbolična – 200 forintov. Glasba nam sicer ni bila všeč, prav tako klub nima neke estetske vizualne podobe, smo pa spoznale ogromno novih ljudi iz različnih koncev sveta in to so spomini, ki jih bomo nosile s sabo do konca življenja.
Klub je odprt do 6. ure zjutraj in ja, bile smo zadnje gostje.
Preberi še prejšnja dva članka iz serije Budimpešta v vsem svojem sijaju … 🙂
