Moj izletek v Budimpešto, ki je bil brzinsko (ne)organiziran se je odvijal sredi pomladnega maja… Na pot sva se z N. podali z vlakom, najudobnejšo in najcenejšo varianto popotovanja.
Kmalu, ko sva sestopili z vagona in prilezli še iz tunelov podzemne železnice, nama je bilo jasno, da sva se znašli v pravem velemestu. Budimpešta je dvomilijonsko mravljišče.
Rojena je kraljica Donave!
Takoj je jasno, da tu vse poti tako ali drugače vodijo do Donave, ki veličastno prelamlja mesto na dva dela. Prispeva do “najinega” prvega mostu, lepega, belega, elegantnega: Elizabetinega. Je eden od sedmih mostov, ki povezujejo dva mestna predela Budim (desni breg) in večji Pešto (levi breg). Ti območji sta bili najprej preprosti, nekoliko večji, ločeni vasi, potem pa sta se (skupaj s še eno vasjo – Óbudo) šele leta 1873 združili v Budimpešto. Kmalu so napeljali prve mostove in… In kraljica Donave ter mostov, kot mesto pogosto imenujejo, je bila rojena!
Kontrast velemest!
Na vsakem koraku sva tu z N. šokirani nad neverjetnim številom brezdomcev. Zdi se, da kamorkoli pogledaš, vidiš kakšnega. Niso nadležni, držijo se zase, redki prosjačijo, še redkeje te neposredno ogovorijo in prosijo za pomoč. Zdi se, da v mestu ves čas vlada nek kontrast. Na eni strani bogastvo kulture, arhitekture, burne, veličastne zgodovine ponosnega naroda. Potem očiten vpliv zahoda in agresivnega napredka, ki se kaže predvsem v vseh mogočih trgovinah, v možnostih početi vse in še več, v neverjetnih “šoping” centrih, ki za par forintov obljubljajo lepše in slajše življenje. To je ena stran Budimpešte. A na trenutke se zazdi, da je vse to le kulisa. Madžari, Budimpeštanci, na prvi pogled ne dohajajo čisto novega vala napredka in novosti. Domačini, ki se sprehajajo po ulicah, ne dajejo vtisa “velemeščanov”, svetovljanov. Zdi se, kot da vsak hiti po svojih opravkih, ni videti, da bi kaj dosti dali nase, prav redki so urejeni po zadnji modi. Glamurja, ki kriči iz finih trgovin in lokalov, na ljudeh praktično ni. Oblečeni so precej skromno, nevpadljivo, umirjeno. Zvečer v izložbastih oknih kakšnih finih kavarn in dragih hotelov sicer zapaziš eleganten par, okravatene poslovneže s prenosnimi računalniki, starejše (bogataške) gospode z manšetami in debelimi cigarami, to pa je tudi vse. Edino mladina se trudi dohitevati aktualne ikone MTV-ja. So to moji predsodki ali se mi samo dozdeva, da so ti meščani nasploh nekoliko distancirani? Saj so prijazni, pa vendar, zdi se, da (še vedno?) turiste sprejemajo kot del nečesa novega, nekaj zahodnega, del tistih teženj, ki so jim poleg napredka in določenih dobrin prinesle tudi višjo stopnjo brezposelnosti, slabši socialni status, preprosto težje in manj zanesljivo prislužen vsakdanji kos kruha.
Nagyon köszönöm (op.p. uredništvo, pomeni hvala lepa)
Seveda ne smem pozabiti na jezikovno prepreko, ki gotovo sama po sebi ustvarja določeno distanco. Kot vljudni turistki sva se z N. na vlaku na brzino želeli naučiti osnovnih madžarskih fraz, kot so hvala, dober dan, na svidenje itd. Pa sva po nekaj minutah obupali. Stvar je taka, da so besede nam resnično popolnoma nerazumljive, pri meni so odpovedale vse asociacije pa tudi vsa logika. Madžarščina namreč ni indoevropski jezik. Kot na primer finščina in estonščina spada med ugrofinske jezike. Torej, če znate finsko ali estonsko, imate nekaj možnosti, da kaj razumete, drugače pa: ni šans. V vseh turističnih uradih in v trgovinah sicer govorijo angleško, a skozi polomljeno angleščino njih in nas turistov se presejejo samo osnovne informacije, pristni medosebni stik pa žal ostaja skrit. Kot da lebdi v zraku priokus nekoliko temačne preteklosti in hkrati nezaupanje v (boljšo) prihodnost. Država je za sabo sicer pustila socializem, se odločila za novo smer in se (istočasno kot mi) pridružila novi Evropi, vendar… Ostaja nek prikrit strah pred prihodnostjo.
Csókol ali poljub
Naj zapišem še kaj pozitivnega: N. opazi, da so Budimpeštanci zelo zelo zaljubljeni in nežni. Cel čas, vedno in povsod se lupčkajo. V trgovini, na cesti, v parku, na prehodu za pešce, v restavraciji, povsod srečaš par, ki je prisesan skupaj. Mogoče je temu botrovala pomlad, ki je bila v polnem razmahu. Ampak tudi, ko se snidejo ali razidejo, se vedno rahlo polupčkajo na lica, ne glede na starost in spol. To najbrž kaže na to, da moja gornja hipoteza, da gre za bolj zadržane, distancirane ljudi ne vzdrži. Res je sicer, da s poljubčki ne napadajo turistov (edino normalno, seveda!), med sabo pa se imajo očitno radi, kar se mi zdi zelo lepo…
Margaretin ali Zajčji otok
Naj se vrnem k znamenitostim mesta. Vsekakor priporočam ogled pisane mestne tržnice, ki jo najdete na koncu simpatične Váci utce (ulice). Potem je tu Grajski grič na budimskem bregu reke. Na vrhu je uravnan in obdan z obzidjem. Predstavlja pravo malo mestece zase, spet polno kulturnih spomenikov. Fin je ogled Marijine cerkve (ki ji pravijo kar Matijeva – po Matiji Korvinu – ja, našemu kralju Matjažu, ki se je baje proslavil kot jasnoviden in moder vladar). Tu je vredna ogleda še simpatična Ribiška trdnjava, ki je dobila ime po ribičih, ki so v turških vojnah morali vzdrževati in braniti ta del mesta. Od tu se bohoti razgled na mesto v vsem svojem veličastju. Vidiš lahko tri večje mostove – Margaretinega, Verižnega in Elizabetinega, potem peštansko obalno promenado, ki je gotovo najbolj zaznamovana z gromozanskim parlamentom, ki nekoliko spominja na londonsko westminstersko palačo z Big Benom, in mnogimi gigantskimi hoteli s petimi zvezdicami… Vmes je spet Donava, vsa tiha in lena se vleče med dvema predeloma, ki vrvita in žuborita od življenja, prometa, akcije… Če že (ali bolje rečeno spet) omenjamo Donavo, moramo nujno omeniti Margaretin otok, ki je približno dva kilometra dolg kos kopnega sredi reke, in predstavlja pravo oazo miru v katero se da fino pobegniti iz bučnega mesta. Stoletja so bili tu naseljeni različni samostanski redi. Izročilo pravi, da se je vladar Béla IV. med mongolsko invazijo zaobljubil, da bo njegova hči Margareta postala redovnica, če bo njegova vojska zmagala. Res so jo poslali v red dominikank, ki je uspeval pod Bélovim pokroviteljstvom. Na Zajčji otok je prišla z devetimi leti in tu ostala vse do svoje smrti leta 1271. Pestro življenje, ne?! Pika na i te simpatične oaze, ki skriva več parkov, promenad, amfiteater, hotel, plavalni bazen in še kaj, je pojoči vodnjak na južnem koncu otoka. Z N. slučajno prispeva do fontane, ki je obdana z zvočniki, iz katerih ravno takrat buči Straussov valček Na lepi modri Donavi. Že to je samo po sebi fino, poslušati klasiko sredi parka, narave, potem pa ugotoviva, da vodnjak, ob katerem so postavljeni zvočniki, spremlja glasbo. Tri koncentrični krogi vodnih curkov fontane spremljajo glasbo, naraščajo, ko narašča jakost glasbe, se čisto potuhnejo, ko se muzika umiri. Fantastično, res!
Natrosila sem vam samo nekaj – po moji presoji – finih cvetk iz moje izkušnje mesta. Podrobnosti in ostale zanimivosti (ki jih je še kar precej!) vas čakajo nedaleč stran…
Ah, pa da ne pozabim: zvečer, ko boste utrujeni in se vam bo zdelo, da vas noge ne ubogajo več, zberite moči še za nočni ogled mesta, predvsem reke in njenih mostov, ko gradovi in mostovi zažarijo v prijetno topli rumenkasti svetlobi, ki daje občutek, da je vsak večer silvestrski… Lep, čaroben spomin na mesto, polno nasprotij, polno življenja, malih in velikih spomenikov, malih in velikih ljudi.
INFO
VLAK: Za skupine (nad 2 osebi) okoli 13.000 SIT. Če potuješ sam, imaš s kartico rail plus 30% popusta in to nanese nekaj manj kot 10.000 SIT. (Relacija Ljubljana-Budimpešta, povratna karta.)
PREVOZI PO MESTU: Podzemna železnica, avtobusi, trolejbusi, najem koles. Vse zelo ugodno. (Ena vožnja z podzemno znese 160 forintov.)
HRANA & PIJAČA: Klasika: v trgovinah so živila poceni, v restavracijah pa se cene dvignejo. Cene v samem centru so primerljive z našimi (v Ljubljani). Splača se poiskati kak manjši lokal v stranski ulici.
DENAR: Forinti. Menjalna vrednost je približno 1:1.
PRENOČIŠČA: Hostli so večinoma urejeni. Cene se gibljejo od približno 10 evrov/noč navzgor.
Tekst: Tina Grandošek, Fotografije: Nana Ahčin
