S prijateljico letos nisva imeli namena doma čakati na mrzlo zimo. Konec faksa, prva služba, malo več pod palcem, še vedno bi radi potovali … iskanje poceni kart, ruzak na rame, z vlakom do Dunaja, z letalom do Milana in S?o Paula pa začnimo.
Najprej glavno mesto
Že prve dni v S?o Paulu sem si čestitala, da sem pametno spakirala več majic z dolgimi rokavi, in ugotovila, da mi jih lahko celo zmanjka. Kje je zdaj to brazilsko sonce? In sredi zime nazaj ne bom prišla lepo zagorela, ampak bom izgledala – no, kot da je pač zima.
V S?o Paulu se ne počutiš, kot da si v Braziliji – najbolj poceni živiš pri Kitajcih, najbolje ješ v azijski četrti, najbolj živahno je v arabski, lahko si ogledaš tudi italijansko, židovsko … Ko si obdelal downtown, je čas za bogatejše predele. V ogromnih vilah, s še večjimi ograjami, živijo zvezde, ki igrajo v soap operah, pomembneži iz jeklarske industrije, arhitekti ipd.
V mestu nikjer niti sledu o postavnih mišičnjakih, ki so jih polne razglednice, posnete na plažah Rio de Janeira, paulistanos (prebivalci S?o Paula) so beli, majhni, čokati do debelušni in predvsem – resno! – najbolj zabavni ljudje pod soncem. In za razliko od ostalih Brazilcev govorijo angleško. Zelo lahko se zgodi, da boste začudeno poslušali Brazilca z najbolj avtentičnim ameriškim naglasom – v Združenih državah so se namreč šolali ali pa tam delajo.
Vode, vode
Foz do Iguaçu je majhno mestece na tromeji Paragvaj-Argentina-Brazilija, kraj, od koder se odpeljete do/pod/nad (vse troje!) slavne slapove Iguaçu. Trditve, da so lepši in mogočnejši tako od Niagarskih kot od Viktorijinih, žal ne morem potrditi, ker drugih dveh še nisem videla (to bo še potovanj), lahko pa rečem, da so kljub hordam turistov vredni ogleda. Gre takole: sežeš globlje v žep, se usedeš v čoln in si ogledaš stvar najprej od spodaj. Če mislite, da boste prišli ven suhi – opustite vse upanje, vsi, ki vstopate! Sicer vam bodo, preden se usedete v čoln, podarili pelerine, ampak če boste tako spretni pri natikanju te zadeve, kot sem bila jaz, boste pod slapovi ugotovili, da – ups! – vam zija na hrbtu ogromna luknja, notri se zlivajo tone vode in sploh bi bil končno čas, da oblečete tiste kopalke … Nato drugič sežeš v žep in se sprehodiš do slapov ter si ogledaš park s tropskimi pticami. In na koncu sežeš res globoko, se pustiš posneti, ko vstopaš v helikopter, in si ogledaš vso zadevo še s ptičje perspektive. Res noro dobra izkušnja, čeprav traja borih deset minut. Do sedaj sem lahko take prostrane gozdove gledala samo na National geographic.
Lačni ne boste
Brazilke pripravljajo bajne zajtrke – najprej ogromne količine sadja, tropskega sadja, ki ni ležalo v trgovini in potovalo do Evrope, pade ti tako rekoč z drevesa na krožnik, sočno, da se vse cedi, jami, jami! Sledi klasičen kontinentalni zajtrk in na koncu še kolački – čokoladni, vaniljevi, mešani, z orehi, bananini … Skratka – na kakršnokoli hujšanje lahko kar pozabite. Pri kosilih in večerjah pridejo na vrsto mesojedci – v churrascarijah si izbereš solate in priloge na kilo, meso pa ti odreže nadebudni kuhar z veliko mačeto direktno z ražnja, kolikor in kakršnegakoli si želiš. Ko se boste v vročem tropskem podnebju komaj vlekli skozi življenje, pa poiščite še kakšen energetski napitek, npr. Açai (beri: asaí). Na to vijoličasto brozgo (sorbet), narejeno iz gozdnih jagod amazonije, bi raverji padali kot nori, če bi njen učinek trajal dlje kot deset minut.
Salvador in Olinda
In tu se je začela Brazilija, ki sem jo čakala! Stari del nekdanjega glavnega mesta je fascinanten, sploh če, tako kot jaz, obožuješ staro kolonialno portugalsko arhitekturo. Cel ljubi dan se lahko sprehajaš po mestu in gledaš navzgor, občuduješ zgodovinske stavbe na trgu Largo do Pelourinho pod Unescovim varstvom …dokler se ne zaletiš v kakšnega prodajalca vrvic prijateljstva in različnih spominkov, ki te vrne nazaj v sedanjost.
Tu si končno lahko ogledaš capoeiro v vseh mogočih oblikah – ena možnost je, da se v mestu usedeš, si privoščiš pijačko in škljocaš s fotoaparatom, učenci šol capoeire pa se ti (za primeren honorar seveda) nastavljajo v najbolj fotogenične poze dneva. Malo bolj zanimivo je spoznati koga, ki hodi v šolo capoeire in te povabi, da prideš zvečer pogledat en “class”, kjer slikanje ni dovoljeno, učenci so zbrani v krog (circle), znotraj katerega v dvojicah plešejo capoeiro, v ozadju pa drugi učenci spremljajo ples na inštrumente in pojejo. V jutranjih urah lahko naletiš na par ali skupinico, ki vadi na plaži ob morju, s katerega se dvigajo meglice, zvečer, ko gre zares, pa si priča uličnim borbam. Tu strogo odsvetujem tlačenje in prerivanje v prve vrste, da bi stvari bolje videl, ker jih lahko “fašeš”, občutek, ko te po nesreči zadane noga katerega od borcev, ki frči po zraku, pa … ne veš, če boš naslednji dan še lahko hodil.
Nočni ritmi Brazilije
Caipirinhe (limete, sladkor in rum iz sladkornega trsa) na glavnem trgu ob zvokih kitar. In ko prideš do mesteca, ki izgleda najbolj zaspano, dolgočasno in od boga pozabljeno na celi poti – Olinde – se žur šele začne.
Zvečer naju je takoj, ko sva stopili na ulico, napadel “official guide”, pravzaprav sta bila kar dva, ki sta s sabo vodila popotnika iz Švice. Tako sva si imeli priložnost ogledati ves postopek: “Guide, guide, do u need a guide?” Če se odločiš, da ga potrebuješ, bo ves dan s tabo, te zabaval in ti razlagal stvari v polomljeni angleščini, v zameno pa mu boš ti plačeval hrano, pijačo in druge nujno potrebne substance. Zvečer stvar niti ni slaba, ker vodiči vedo, kje je zabava – circle-i capoeire, skupinice bobnarjev in pevcev, štantki s caipirinhami, vse ljudstvo zunaj na ulicah valuje gor in dol po mestu v divjih ritmih sambe, se vali do trga spodaj, tam pa se začne najbolj popularna glasba ta hip v Braziliji – funk. Pozabite, kar ste videli na mtv-ju, explicit lyrics, še bolj explicit moves.
In za konec – Rio …
Ko se sprehajaš po mestu, te preveva nenavadno znan občutek … ja, točno! Kot bi se sprehajal po Londonu – ista etnična raznolikost, mednarodna kuhinja, polno trgovinic, celo ulice so nekam podobne, z eno samo razliko – ob morju smo! Oddirjaš do morja in čim bliže prihajaš, tem bolj mrzlo postaja, temperatura vode je tukaj 19 stopinj, zato se vse življenje odvija na plaži, vendar skoraj nihče ne plava! Zvečer lahko opazuješ sončne zahode in mišičaste torze kariok (prebivalci Ria), ki se leno pretegujejo ali samozavestno sprehajajo po plaži, polni fitnes naprav, s posebno stezo namenjeno jogganju. Če želiš koga spoznati, se samo postaviš kamorkoli v mestu z zemljevidom v roki in nesrečno gledaš. Takoj bodo priskočili ljudje, ti pomagali, si izmenjali telefonske s tabo ali te povabili zvečer ven – tokrat ne na sambo, ampak na elektroniko.
… in več
Seveda je Brazilija še veliko več, kot kar sem naštela – so tudi kraške jame in trekking v Lençoisu, kjer, ko ti zmanjka denarja, ne vlečejo kreditne kartice, bankomati ne izpljunejo nobenega reala in vsi avtobusi do Salvadorja, od koder imava naslednji dan notranji let v Rio, so zasedeni. Je brazilska filozofija, brez skrbi, relax, bo že bolje, ko se vse težave naslednji dan uredijo. So favele ali slumi, kjer vidiš, da je film Ciudad de deus posnet po resničnih dogodkih. So naporni nočni boji s komarkami. Je surfanje ob obali in so delfini, ki se igrajo deset ali dvajset metrov stran od tebe. So prijazni lastniki barov ob surfarskih krajih, ki poznajo Ljubljano, ker je o njej pisal Paulo Coelho v Veroniki. So brazilske kopalke. Je masovni turizem in puščanje ton odpadkov na obali. So mladi bodoči casanove, ki na tebi preizkušajo najboljše finte, in so ti isti brezdomni otroci. In so ženske, ki so site stereotipne predstave, ki jo imajo Evropejci o njih kot prostitutkah. Je najcenejši internet na uro, kjer traja približno pol ure, da se premakneš iz ene strani na drugo. In so čokoladke z nadevom iz amazonskih sadežev, ki me držijo pokonci, ko pišem tale članek …
Fotoreportaža: Lejla Marinko
