Pripotovala sva v glavno mesto Gane, v Accro, vendar sva se že z letališča namenila naprej, v približno 30 kilometrov oddaljeno obmorsko vasico Kokrobite.
Vasica je dokaj blizu glavnega mesta, prijetna popotnikom, s peščeno plažo in veliko se jih na prvi kulturni šok pripravi tam. Prvo presenečenje je bilo tudi to, da je zaradi velikega števila slovenskih turistov to ena od redkih destinacij, kjer te domačini prav nič čudno ne gledajo, ko poveš, da si iz Slovenije, in ne le, da so že slišali za to državo, dostikrat se zgodi, da poznajo tudi kakšnega Slovenca ali Slovenko.
Big Milly’s Backyard
Preverjeno najbolj obiskan in simpatičen resort v vasici Kokrobite je Big Milly’s Backyard, čeprav se veliko slovenskih potnikov ustavi raje v sosednji vasi, kjer ima svoj novi dom Slovenka Barbara Bizovičar, ki je tudi mama znanega slovenskega igralca in voditelja. Midva sva se vseeno odločila za Big Milly’s. To je zelo prijetno popotniško območje. Takoj za ograjo, ko se napotiš proti plaži, je polno stojnic in prodajalcev najrazličnejših spominkov, oblačil in afriških značilnosti, ob obali pa lahko vidiš ribiče ter njihove ribiške ladje. Ko stopiš za to ograjo te sicer opozorijo na nepridiprave, ki si z veseljem za vedno sposodijo tvoj fotoaparat ali kamero, vendar po dnevu ali dveh ugotoviš, da sta verjetno dovolj običajna popotniška pazljivost in zdrav razum. Cena prenočišča je bila približno 15 € za dve osebi. Midva sva imela srečo in dobila prenočišče brez predhodne najave, kar pa se ne zgodi velikokrat, saj je ta resort zelo popularen pri popotnikih.
Busua
Ker so bili nama s fantom cilji potovanja plaže in morda obisk kakšne trdnjave, sva se preostalemu delu države izognila in se osredotočila le na obalni del. Cilj torej: Busua. To je lepa obmorska vasica, znana po lepih plažah. Prenočišča so tam zelo različna. Lahko se odločiš in greš v zelo poceni leseno surfarsko kočico s skupnim straniščem, ki stane od 5 do 10 €, boljša verzija prenočišča so lokalni hostli, kjer plačaš od 10 do 15 €, vendar sem se na lastne oči prepričala, da so Ganci zelo površni, predvsem se to vidi pri gradnji. Za tiste bolj željne lepšega prenočišča se na srečo da najti res lep hotel Busua Inn, ki ga imata v lasti dva Francoza. Zanj sicer odšteješ okoli 20 €, vendar imaš mreže proti komarjem brez lukenj, vrata nimajo špranj in kopalnica je bolj podobna evropskim. Tudi postelje so bolj udobne.
Svež jastog za večerjo
Hrana v omenjenem hotelu je res izvrstna, vendar je cena nekoliko višja kot drugje, tako da sva večino časa jedla zunaj. Tukaj imajo zanimivo navado, da se za večerjo dogovoriš vsaj nekaj ur prej. Predvsem zaradi večerje, kot je jastog s prilogo za 5 €, kjer dobiš celo dva, če sta malo manjša, mi je to lepa navada, saj to pomeni, da bo jastog svež in tudi da jih ne bodo lovili, če jih nihče ne naroči. Bili so tako dobri, da mi je žal, da jih nisem jedla kar vsak večer. Pivo, ki sva si ga z veseljem privoščila, stane nekje med 1,5 in 2 €.
Surfanje…
Busuina značilnost je zagotovo tudi manjši otoček Abokwa, ki krasi pogled proti morju. Zvečer se na obalo vračajo tudi ribiči in prav zanimvo je videti, kako se z ladjicami borijo proti valovom. Tukaj so valovi primerni za surfanje, imajo pa tudi lokalno šolo surfanja in trgovinico z osnovno surfarsko opremo. Na obali otroci igrajo nogomet, drugače pa te veselo pozdravljajo, kadar gredo mimo. Imela sva srečo in ujela tudi ulično rajanje, za katerega sva kasneje izvedela, da je namenjeno obletnici smrti ženske iz sosednje hiše. Glasba je napolnila ulice in dobila sem občutek, da nisem v Afriki, temveč v New Orleansu, v Ameriki. Pihalni inštrumenti in vesela melodija ter ples domačinov na ulicah so bili kot nov, do zdaj neznan utrip Afrike.
Z dvema francoskima zakoncema, pri katerih sva bila nastanjena, sva si odšla pogledat še Ezile Bay. Do zdaj so bili prevozi dobri, ceste solidne, tukaj pa je prevladoval makadam, poln skal in kamnov. Nič takega, smo pač v Afriki. V notranjosti države je baje takih cest še več. V Ezile Bayu smo bili prisotni pri praznovanju rojstnega dne poglavarja sosednjih vasi. V eni od njih je bilo polno otrok, ki niso vajeni turizma, in ko se nas je nekaj odpravilo peš po plaži proti še eni zanimivi destinaciji za surfanje, so nas obkolili otroci z iskrivimi očmi od navdušenja, kako zanimivi smo beli turisti. Nekaj jih zna spregovoriti kakšno besedo angleško, predvsem pa jim je bilo zanimivo gledati svoje fotografije na zaslonih naših fotoaparatov. Dva od prisotnih surfarjev sta po končanem surfanju učila te otroke stati na deski. Doživetje je bilo neponovljivo tudi zame, ki sem učenje le opazovala z obale.
Plantaže, ribištvo in…
Na poti smo se peljali čez ogromne plantaže kavčukovca, ki so večinoma v lasti tujcev. Za eno so nama povedali, da je last francoskega podjetja Michelin. Ganci sami kavčuka ne predelujejo, temveč surovine izvozijo. Končni izdelek, kot so na primer gume, potem uvozijo nazaj v državo. V bližini Busue se nahaja še ribiška vasica Dixcove, kjer sva si ogledala trdnjavo Fort Metal Cross. Nedavno je bila prenovljena in zidovi so bele barve. Zgrajena je bila v 17. stoletju in se je najprej imenovala trdnjava Dixcove, v Trdnjavo železnega križa pa so jo kasneje preimenovali Danci.
Tudi Cape Coast
Iz Busue sva odšla tudi na najjužnejšo točko Gane Cape three points. V bližini je Kanadčan ganskega rodu postavil eko hiške imenovane Escape 3 points. Vse, kar je tam, je ekološko obarvano, nekaj stvari pa bodo še izboljšali in dodali. Zanimiva je arhitektura kočic in pozna se natančnost pri gradnji, vanje namreč ne pride nobena mušica, kaj šele komar. Popotniki pa radi obiščejo tudi svetilnik malo naprej, na res najjužnejšem delu države, ki zvečer simpatično sveti na ekološko naselje in na sprehajalce po lepi plaži.
Kasneje je prišel na vrsto še ogled ene bolj znanih trdnjav na tem koncu, gradu Cape Coast. Zgradili so ga švedski trgovci, vendar so ga kasneje zasegli Danci, nato pa v 18. stoletju še Angleži, ki so grad uporabljali za trgovino s sužnji in so od tu sužnje z ladjami pošiljali čez Atlantik. Ogledala sva si moško ječo, žensko ječo, ječo za ubežnike ter vrata, skozi katera ni vrnitve. Zgodbe, ki jih pripovedujejo tukaj, so res pretresljive in četudi imamo morda občutek, da se nas suženjstvo niti ne tiče, tukaj lahko doživiš še en manjši kulturni šok.
Proti koncu potovanja sva obiskala tudi Accro. Poleg arhitekture, ki je tako kolonialna kot tudi moderna z nebotičniki in bloki, v glavnem mestu Gane popotniki radi obiščejo tržnico domače obrti. Kot vedno so cene za turiste višje, vendar če si dober pogajalec, lahko dobiš marsikatero zanimivost, od lesenih mask, figur, skrinjic, kipov živali, ganskih tradicionalnih oblačil in blaga, imenovanega ashantijski kente, do dresa ganske nogometne ekipe.
Po vseh ogledih in počitku v Busui sva potovanje končala, kjer sva ga začela, v vasici Kokrobite. Zanimivo je bilo, da pravzaprav ni bilo prav veliko sončnih dni, čeprav sem imela, ko sva se pripravljala na Afriko, v mislih neznosno vročino. Vsak dan je bilo namreč oblačno, okoli 28 °C, čeprav dežja tudi skoraj nisva imela. Kot sva ugotovila, so Ganci zanimivi, prijetni in zabavni ljudje, dežela je polna različnih kultur, ki so tako zelo drugačne od naše, in obisk te dežele mi je prinesel nekaj res nepozabnih spominov. Zato Gano vsekakor priporočam vsakemu popotniku ne glede na to, ali gre za prvi obisk Afrike ali ne.
Maja Bačnik
