Ena bistvenih stvari, ki sem se jih naučil v življenju v tujini, je, da je treba osebi poleg sebe pomagati. V luči tega razmišljanja podajam nekaj informacij za vse, ki jih zanima življenje v Kanadi, nasvetov, ki koristijo pri prihodu.
Postavljanje svoje kanadske identitete – Rok Djastin Bibr Urbancek
Začnimo, tri, štiri, zdaj: za prvo bivališče svetujem hostel in rezervacijo že iz Slovenije. Čeprav boste imeli kar nekaj denarja na računu (Kanada zapoveduje vsem, ki ne pridejo tja z namenom počitnikovanja, denarno količino bančnega računa vsaj 2.400 kanadskih dolarjev, kar je 84.386 filipinskih pesov, kar je seveda 1.625 evrov, količina, ki jo mora imeti vsak, ki želi vstopiti v državo; Kanada to počne z namenom, da si prišleki zagotovijo socialno varnost v prvih tednih bivanja), ta sredstva lahko hitro kopnijo. In ena najcenejših možnosti na začetku bivanja je hostel. Predlagam rezervacijo vsaj za 10 do 14 dni, kajti tako boste lahko v miru našli dobro stanovanje. Ko se v hostlu namestite, svetujem, da naslednji dan poskusite urediti tri obveznosti, ki jih potrebujete za svojo novo kanadsko identiteto: davčna številka (Social Insurance Number), ki jo boste potrebovali za delo, a tudi na splošno brez tega ne gre. Za lokacijo urada, kjer jo uredite, se lahko pozanimate na recepciji hostla. Druga obveznost je izbira kanadske banke: potrebujete račun, na katerega bodo delodajalci nakazovali vašo direktorsko plačo, sami pa želite bančno kartico, s katero ne boste imeli provizij dviga v tujini. Pri izbiri banke prav veliko zgrešiti ne gre, predlagam račun pri banki TD Canada: prijetna rešitev predvsem zaradi velikega števila bankomatov, ima pa tudi zgledno urejeno elektronsko bančništvo. Tretja obveznost je ureditev kanadske telefonske številke: ker sva Gorenjca, sva se z Žigom seveda odločila za poceni operaterja, ki pa se je izkazal tudi kot kakovosten, saj nikoli nisva imela težav: Fido. Ko te tri zadeve uredite, si v hostlu privoščite liter vodke, ker ste uredili tri četrt tega, kar je treba urediti za bivanje v Kanadi.
Hočeš službo? Evo, na. Tamle, potrebuješ službo? Evo, še ena zate. Ti, zraven, hočeš službo?
Naslednji korak je iskanje službe in stanovanja. Kaj prej, je vprašanje, ki je lahko zapleteno, toda predlagam, da se prilagodite prvi dobri stvari, ki jo najdete: če najdete dobro stanovanje v vam ljubi soseski, potem ga vzemite in prilagodite iskanje službe lokaciji tega stanovanja. Seveda isto velja, če najprej najdete dobro službo. Pri iskanju stanovanj priporočam stran Kijiji.ca, kjer lahko kupite in prodate vse. Kar se tiče lova na službo, pa priporočam naslednje: samostojno dobiti službo v uvodnih dveh tednih je težko, zato pojdite po nekaj dneh na agencije za iskanje dela, kot sta Randstad in Manpower, ali pa manjše agencije, kot je Headstart Employment Solutions. Če dobite službo prek teh agencij, je urna postavka ponavadi minimalna ali blizu nje, kar pa na mesec še vedno znese recimo 900 evrov, poleg tega pa lahko brez stresa zaradi vedno manj denarja v miru iščete drugo, boljšo službo. Pri teh agencijah se zgodi, da dobite nelagoden občutek, sploh manjše spominjajo (po pisarniških prostorih) na cenena podjetja, toda vse agencije so poštene pri izplačilih in nikoli ne pride do kakršnihkoli prevar – kar je konec koncev edino pomembno. Izredno pozitivna lastnost agencij pa je tudi ta, da boste za razliko od samostojnega iskanja dela, kjer lahko iščete službo tudi mesec dni in je ne boste ujeli, tu našli službo v eni uri. Za nadaljnje iskanje službe predlagam portal Indeed.ca in podobne strani – tam se da dobiti »super-duper« službe in pripravništva. In medtem ko za agencije ni nujen kanadski življenjepis, za iskanje službe na portalu Indeed.ca svetujem, da se pisanja omenjenega in spremnega pisma naučite brezplačno v ustanovi Youth Employment Services (YES). Gre za ustanovo, namenjeno mladim, ki iščejo zaposlitev. (Uau!) Svetujem, da si vse naštete kanadske ustanove pogledate na internetu, tako vam bodo ob prihodu znane, mesto pa v trenutku bolj domače. Svetujem tudi povezavo v kakšno skupino na Facebooku, kot je Nigerians in Toronto, šalim se, Slovenci v Torontu, Preskok …
Zadnji sestavek tega zapisa ne bo posvečen Kanadi, temveč Kanadčanu: Rob Ford, nekdanji župan Toronta je 22. marca po 18-mesečni bitki z boleznijo izdihnil. Mnogo slabega je bilo o njem napisanega; res je: v času, ko politiki prikrivajo, da kadijo, je on kadil … »crack«. Naredil je več političnih samomorov, ki so pripeljali do tega, da so v njem ljudje videli samo slabo. Toda njegovo župansko delovanje je prežeto v lepoti, ki je znotraj kompleksnosti te zgodbe. Bil je iz izredno bogate, gospodarsko uspešne družine. Ena njegovih prvih županskih potez je bila ukinitev luksuznega prevoza na delo župana z voznikom, zaradi manjših stroškov se je raje vozil sam. Kanadčanka slovenskih korenin mi je o njem nekoč povedala, da se je kot župan močno boril za nižji sloj in da mu je uspelo – mnoge je dvignil iz teme vsakdana, kamor je pred svojim koncem padel sam.
