»Arriving at… St. Andrew. St. Andrew Station.« Ko je na podzemni železnici vnaprej posneti ženski glas sporočil to besedilo, je bilo gotovo dvoje: čez 6 minut bom začel delati in čez 13 minut se mi ne bo dalo več.
Ko sem zapustil omenjeno postajo, sem bil v finančnem centru Toronta, obdan z nebotičniki, s katerih se vidi Japonska. 360 sekund bi mi vzela vožnja z osebnim vozilom (to je 6 minut – opomba za soborce s FDV-ja) od doma (blizu postaje Royal York) v center mesta, preverjeno. A brez lastnega avtomobila se je taista pot malček časovno podaljšala: 50 minut. Uradni slogan torontskega javnega prevoza (ne nategujem): Ride the Rocket.
Popolno stanovanje
Ko sva z Žigom sredi zime 2014 prišla v Toronto, je bil plan naslednji: en teden v hostlu, ta čas naj bi dobila stanovanje, logičen časovni okvir, saj nisva kretena, da ne bi v enem tednu našla stanovanja, nato v naslednjih dneh dobiva službo in kot zadnje, uživanje v trofejah. Kretena, kakršna sva, stanovanja nisva našla. Ko sva že skorajda rezervirala podaljšano bivanje, naju je zadelo stanovanje: Barbara, Slovenka na isti enoletni vizi, je počasi korakala zadnje korake svoje poti v Kanadi in ji je uspelo prepričati ukrajinskega lastnika njenega stanovanja, da jo naslediva. »Začasno,« sva si rekla, ko sva se vselila. »Evo ti začasno,« sem si rekel, ko sem šel čez leto ven. Problematika stanovanj v Torontu je namreč naslednja: vsa stanovanja blizu centra mesta so izredno draga, in le če imaš srečo, tam dobiš drago stanovanje, kjer ni problemov z »en centimeter v levo vroča – en centimeter v desno ledena« vodo v kopalnici, gretjem, ki se izklaplja sredi dneva (ker zakaj bi radiatorji delovali pri zunanjih -15 stopinjah?), in internetom, ki deluje kot smernik pri avtomobilu za blondinko: zdaj deluje, zdaj ne. S srečo in pametjo, kakršni z Žigom imava, nama je v enem celem letu uspelo dobiti stanovanje, ki je bilo ne samo močno oddaljeno od centra mesta, ampak je vsebovalo tudi vse super lastnosti, naštete zgoraj. Ampak, ker je edina lastnost, ki je večja od najine neumnosti, najino »jebivetrstvo«, se nisva premaknila nikamor.
Iskanje službe nama je šlo bolje
Tri tedne po prihodu v Kanado je niti eden še ni imel. Iskala sva, gledala vse – nič. Slovenka, ki je pred časom prišla sem, nama je priporočila Center za pomoč mladim brezposelnim (Youth Employment Services Toronto), od tam je šlo lažje: pomoč pri življenjepisih (Kanadčani cenijo jedrnatost, ena stran življenjepisa je pravilo, tudi če si imel 42 različnih služb: napiši tiste, ki ti koristijo za točno to službo, za katero se prijavljaš), spodbuda in usmeritev na razgovore, pri katerih lahko dobiš delo. Po treh tednih se mi je nasmehnila sreča: postal sem glavni pomivalec posode v novi mehiški restavraciji v središču mesta. Dobro, glavni in edini. Žiga je zaposlitev dobil nekoliko pozneje, in sicer kot čistilec v elitnem hotelu, 20 dolarjev na uro je bilo dovolj, da sem se prijavil tudi jaz: ni bilo odgovora – kot kaže, imajo zaradi zagotavljanja kakovosti kvoto enega Slovenca na podjetje. Ni panike, Žiga je delal škodo podjetju za tri, medtem ko sem se jaz učil novega jezika – mehiško angleščino. »Ju haf tu vork fastr!« mi razlagajo smešne kuharice, medtem ko stojim pred njimi in jih gledam s pogledom »Si, mañana!« Izza nekega ovinka je prišel šef kuhinje, mi porinil v roke ček z mojim prvim plačilom in rekel: »Ne zapravi celotne plače na eni prostitutki!«
