In to naenkrat! Občutek je vsekakor zanimiv, kot imamo člani AEGEE priložnost izkusiti dvakrat na leto. Takrat se namreč dogaja Agora oz. generalna skupščina AEGEE. Agora se običajno organizira aprila in novembra, vsako agoro pa organizira druga lokalna AEGEE skupina. Letošnja jesenska agora se je odvijala v Neaplju, v Italiji, tja pa se je seveda podala tudi slovenska odprava. In kako smo se imeli?
Vsak začetek je težak…
…in tudi naš je bil. Preživeti 16 ur na vlaku namreč ni najprijetnejša stvar na svetu. Sploh če to vključuje tudi štiri ure čakanja na železniški postanji v Benetkah, sredi noči, kjer je edini odprt in ogrevan prostor McDonalds pa še tam ti hitro odrečejo gostoljubje in te vržejo ven. S pomočjo domačega orehovčka in spalnih vreč je naši odpravi le uspelo preživeti čakanje in dočakati vlak.
“Romanje”
…je nekako še najboljši izraz za tisto, kar se je dogajalo med železniško postajo in našim prenočiščem. Celo pot smo srečevali ljudi, ki so se, prav tako kot mi, otovorjeni s težkimi nahrbtniki a vendar polni energije, prebijali našemu prenočišču naproti. Srečanja s starimi prijatelji seveda niso mogla miniti brez cviljenja, objemanja in ogromno smeha. Dolga pot, neprespana noč in težka prtljaga (nekateri še vedno pakiramo po principu “nič nas ne sme presenetiti”) je bila v hipu pozabljena.
Po neštetih postankih smo se končno prebili do našega prenočišča (velike hale, nekaj podobnega našemu Gospodarskemu razstavišču), kjer smo se končno znebili težke prtljage, si postlali “postelje” (beri: armafleks daš na tla in čez pogrneš spalno vrečo), naredili orientacijski obhod našega namestitvenega kompleksa (beri: kje je najbližji bar), nato pa se odločičli izkoristiti prosti čas pred začetkonm programa in se odpravili na ogled Neaplja z avtobusom (energijo je treba šparat!)
Začelo se je zares
…z bujenjem ob nečloveško zgodnji uri in zajtrkom, ki sem ga, kot ponavadi, prespala. Po pričevanjih sodeč se ga tudi ni splačalo ujeti: ena ura stanja v vrsti ni vredna tistega koščka peciva, ki ga dobiš. Dnevi so bili zapolnjeni z raznimi aktivnostmi, kot so zasedanja, volitve, delavnice – prostega časa praktično ni bilo, seveda pa smo si ga nekaj vzeli kar sami.
1000 ljudi na kupu seveda prinaša tudi rahlo nenavaden način življenja: zelo hitro se moraš navaditi na novo obliko socialnega druženja, ki se mu reče enourno stanje v vrsti za vsak obrok, razviti moraš sistem “kdaj iti na wc, da bo kar najmanjša gužva”, poleg tega pa se moraš nekako prepričati, da je ledeno mrzel tuš najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. A vse te stvari le še dodajo k čaru agore, ki nam bo prav zaradi tega vsem ostala v spominu – in to zelo lepem. Poleg tega, koliko od vas lahko reče, da ste spali s 1000 ljudmi? 🙂
Tekst: Veronika Žagar
