Če je med vami še kdo, ki mračnosti novembra še ni povsem naveličan, dovolite, da vas popeljemo na kratko potovanje do sosednje Italije. V bližini Benetk se skriva zapuščen otok, ki gotovo spada med najstrašnejše kraje v vsej Evropi. Poveglia je sicer zaprta za obiskovalce, vendar si jo lahko od daleč ogledate z bližnjih otokov.
Poveglia, otok trpljenja v Italiji
Med otokoma Benetke in Lido se nahaja otok Poveglia, ki ga lokalni prebivalci pogosto imenujejo Kužni otok. Malo je krajev na svetu, ki so videli toliko trpljenja kot ta mali otok. Prebivalci Benetk se otoku zelo neradi približujejo, saj pravijo, da na njem straši ogromno nemirnih duš.
Otok Poveglia se v dokumentih prvič pojavlja leta 421. V 9. stoletju so otok naselili predvsem begunci iz Padove in Este. Leta 1379 je Benetke napadla Genova in prebivalci so bili primorani Poveglio zapustiti in zbežati na sosednji otok, Giudecco. Po tem je bil otok zapuščen do leta 1527. Nato pa je Benetke v času napoleonskih vojn prizadela kuga.
Otoška karantena
Ob koncu 18. stoletju so na otok priplule prve ladje, natovorjene z žrtvami kuge. Benetke, ki so seveda tudi otok, so bile zato hudo ranljive za epidemije. Če bi mrtve in bolne pustili v Benetkah, bi imelo to za mesto katastrofalne posledice. Zato so žrtve vozili na Poveglio, ki je bila takrat ponovno zapuščena. Mrtve so metali v globoke jame. Ko so bile te »jame smrti« polne, so jih zažgali ali prekrili z zemljo. Ljudje še danes trdijo, da je Poveglia sestavljena iz 50 % zemlje in 50 % človeškega pepela. Na tem malem otoku naj bi samo v času kuge umrlo kar 160.000 ljudi, še mnogo več pa je tam pokopanih.
Ptičje maske in vampirji
Predstavljajte si, da ste na smrt bolni. Odtrgajo vas od doma in vaše družine in vas dajo na ladjo, polno mrtvih ali skoraj mrtvih ljudi. Veste, da so vam dnevi šteti. In potem pride zdravnik. Nosi čudno masko s ptičjim kljunom. Kakšno grozo so morali ti ljudje prestati v svojih zadnjih trenutkih? Tisti zdravnikov kljun je bil mimogrede napolnjen z zelišči, ki naj bi »prečistila« bolezen. Kot si lahko predstavljamo, to ni bilo zelo koristno, saj vemo, da je kugo povzročila bakterija, ne virus.
Ko so stoletje kasneje odkrili množična grobišča, so raziskovalci naleteli na nekaj še bolj vznemirljivega. V nekaterih grobovih so našli lobanje z velikimi kosi kamna, vpetimi med čeljusti. Vsakič, ko je nekdo umrl, so morali enega izmed grobišč znova odkopati. Včasih je nedavno pokopanemu truplu iz ust kapljala kri. Je krivo pokanje notranjih organov zaradi plinov, ki nastajajo ob razkroju, ali je ta otok res tako zaklet in poln trpljenja, da so se trupla prelevila v vampirje? Prepuščamo lastni presoji.
Zdaj pa si predstavljaj, da si zdravnik v 18. stoletju, ko o razkroju trupel niso ravno pisali in brali obsežnih razprav. Kakšna groza je doletela nekoga, ki je odkopal grob in videl trupla s polnimi usti krvi! Razlog za pojav kamnov v čeljustih pa je najučinkovitejši način, ki so ga beneški zdravniki poznali za uboj vampirja. V usta so tem truplom zataknili kamen, tako da vampir ne bi mogel več priti do hrane. Zdi se, da so bili kar uspešni, saj Benetke niso ravno znane po epidemiji vampirjev.
Srhljivi ulovi in psihiatrična bolnišnica
Ribiči se še danes na široko izogibajo otoku. Ko je vreme lepo, pravijo, da lahko vidite lobanje in kosti pod vodno gladino. Ko se lobanja ali kost po nesreči ujameta v mrežo, ves ulov vržejo nazaj v morje. Ribiči očitno raje izgubijo nekaj rib kot tvegajo srd 160.000 nemirnih duš.
Leta 1922 je otok dobil nove prebivalce. Tokrat so bili novi stanovalci psihiatrični bolniki. Direktor ustanove naj bi bil tipičen nori znanstvenik, ki je užival v izvajanju grozljivih poskusov na svojih pacientih. Tudi lobotomija mu verjetno ni bila tuja. Očitno s svojo vestjo ni mogel več živeti, zato se je na koncu vrgel s strehe bolnišnice. So ga k dejanju morda res gnali trpeči duhovi njegovih žrtev? Propadajoča psihiatrična bolnišnica na otoku še vedno stoji, a od leta 1968 tam ne živi nihče več. No, razen nekaj zelo nesrečnih duhov.
Aktivnost duhov na italijanskem otoku
Ribiči trdijo, da se z otoka slišijo kriki in stokanje, včasih pa tudi cerkveni zvon. Kar pa je po vsej logiki nemogoče, saj je bil sam zvon že v času Napoleona odstranjen, zvonik pa spremenjen v svetilnik. Najbolj znan duh je »Mala Maria«. Gre za duha deklice, ki je na otoku aktiven že več kot 400 let. Ta otrok je najverjetneje umrl zaradi kuge. Tava po plaži, medtem ko joka in kriči na srce parajoč način.
Ne manjka pa seveda tudi duhov iz časa psihiatrične bolnišnice. Pietro, moški brez nog, naj bi včasih dirkal z invalidskim vozičkom po bolnišnici. Obiskovalci otoka trdijo, da se lahko sliši njegov fantomski invalidski voziček, kako dirka gor in dol po hodnikih. Frederico se cele dneve glasno smeji, redno pa se vidi tudi duh pretresene ženske. Pravijo, da se boji norega zdravnika, ki tukaj še vedno izvaja svoje strašne poskuse.
Novinar
