Tako mirne in odločne odgovore smo dobili ob intervjuvanju študenta elektronike. Dobili smo občutek, da je študij v tujini vse prej kot živeti na tujem planetu.
Luka Mustafa študira v Londonu in njegovo razmišljanje o študiju v tujini in iznajdljivost in mirnost, ki ju je imel med odločanjem za študij v tujini, utegnejo vliti pogum marsikateremu študentu, kateremu je študij v tujini za enkrat le želja.
Kaj študiraš?
Elektroniko z nanotehnologijo. Študiram v Londonu na University College London. Mislim celo, da je to največji faks v Londonu in eden najboljših na tem področju.
Zakaj si se odločil za študij v tujini? In zakaj ravno London?
V tujini najprej, kaj pa vem, zanimivo se mi je zdelo in naši faksi, po pravici povedano, ne slovijo ravno po tem, da so najboljši. Za Ameriko se nisem odločil, ker je predaleč. Odločal sem se tudi za Nemčijo. Po vrsti sem pač izbiral fakse v tujini, na katerih je študij elektronike, in se po vrsti prijavljal. Tako sem pristal v Londonu.
Kako poteka prijava na tujo fakulteto? Ti na svoji smeri najbrž nisi imel sprejemnih izpitov …
Ne. Prijaviš se, pošlješ rezultate mature … V bistvu se na začetku prijaviš na faks, potem te oni prijavijo na intervju, če se odločijo. Potem ti postavijo pogoj, vsaj kakšen rezultat na maturi moraš doseči. Če ustreza temu, kar zahtevajo, si sprejet, sicer pa ne.
Kaj pa mednarodna matura? Je za fakse v tujini obvezna ali ne?
Ne ni. Splošna matura isto velja na koncu. Mednarodna matura je zaradi programa boljša za študij v tujini, saj te pripravi na način dela, ki ga ima šolski sistem tam, se pravi več projektnega in samostojnega dela. Pa tudi tuji faksi so z mednarodno maturo bolj domači. Pri rezultatih splošne mature imajo več težav, da jih prenesejo v svoj sistem, da vedo, kaj kaj predstavlja.
Kje začeti, ko se začneš odločati za študij v tujini?
Nič, pač pogledaš, kam bi šel, pa se prijaviš (smeh). Odvisno za katero državo. Za Anglijo recimo obstaja ena organizacija, ki skrbi za prijave na vse fakse. Greš na spletno stran, plačas 10 funtov za prijavo in oni ti vodijo cel proces prijave na faks. Nemčija, kolikor vem, tega nima, nisem šel tako daleč.
In ko si enkrat tam, kako se znajti v novem okolju, v novem jeziku? Tebi verjetno angleščina ni bila velik problem.
Jezik mi je bil dovolj poznan, prav vseeno mi je, ali je slovenščina ali angleščina. V Londonu ni nekega pritiska, ker je 90 % študentov iz tujine. In če gledamo Kitajce, ne obvladajo strokovnega jezika, tako da sem bil kvečjemu v prednosti.
Kaj bi izpostavil kot tisto, kar ima študij v tujini, študij doma pa ne? Kaj recimo manjka pri nas, kaj je drugačnega ali boljšega tam?
Težko primerjam, saj v Sloveniji nisem študiral. Ampak kolikor sem se pozanimal, v tujini je dosti več projektnega dela znotraj samega programa. Na moji smeri imamo pet tednov predavanj, en teden projektnega dela, ki zajema vso snov preteklih petih tednov, in potem znova predavanja itd. In v enem letniku, v dveh semestrih, imam vsaj tri projekte, v katerih res greš čez vso snov in jo uporabiš in zares nekaj narediš. Letos smo recimo kot en projekt naredili parking senzorje za avto. V osnovi gre za to, da to, kar si se naučil na predavanjih, nato uporabiš v neki konkretni stvari. Imaš sicer le pet dni, kar je včasih težko, ampak gre.
Kako pa izgledajo izpiti?
Na moji smeri ni ustnih izpitov. So sicer ustne predstavitve, ki štejejo določen delež ocene, ampak načeloma so pisni izpiti na koncu leta. Kako izgledajo, pa še ne vem, ker jih bom letos imel prvič. Čez deset dni so izpiti, kolikor vem, so dokaj razumski. Niso iskanje neznanja, ampak so res iskanje tistega, kar si se naučil, važnih, bistvenih stvari. Pri nas je pomembno res uporabno znanje, saj je inženiring preprosto tak: če je uporabno, je v redu, če ne, pa pač vrži stran in začni na novo.
Kje pa živiš?
Jaz sem si našel stanovanje. Gledal sem tudi študentski dom, ampak sem prej našel stanovanje. Cenovno je nekje isto, nekateri študentski domovi so celo dražji.
Kako dolgo traja tvoj študij?
Štiri leta za diplomo. Težko rečem, njihov sistem je drugačen. Diplomo načeloma lahko dobiš že po treh letih, lahko pa greš še naprej na magisterij.
Še kakšna zanimivost, ki bi jo izpostavil glede svojega študija v tujini?
Pač celoten proces je malo drugačen kot pri nas. Predmeti in predavatelji niso fiksni, vse se spreminja vsako leto. Vsi profesorji so raziskovalci, ki 90 % svojega časa namenijo raziskovanju, 10 % časa pa še učijo na faksu. Dobesedno prideš v kontakt z ljudmi, ki so, vsaj na mojem faksu, najbolj priznani strokovnjaki na svojem področju elektronike. In ko ti predavajo, je dosti bolj zanimivo, ker veš, kaj je odkril, in ti lahko pove tudi konkretne primere iz svojega dela. Čisto izkušenjsko ti lahko pove, kaj deluje, kaj pa ne.
Maja Orešnik
