Dawson City je zlatokopsko mesto v severozahodnem delu Kanade. Na vrhuncu zlate mrzlice je v tam del življenja preživel tudi znameniti pisatelj Jack London.
Ko so se vanj okoli leta 1890 zgrinjali prvi zlatokopi, so bile življenjske razmere v mestu obupne. Bilo je prenaseljeno, ljudje so živeli v šotorih.
Kasneje so se razmere počasi izboljševale. Postavili so živopisane brunarice. Ko je zlata začelo primanjkovati, se je odselila večina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se lotili tudi drugih del.
Dandanes se jih mnogo ukvarja s turizmom. Dawson city je živi muzej: vse ulice razen ene so neasfaltirane, ob njih pa vodijo leseni podiji. Skoraj vse hiše so na zunaj videti kot v času Jacka Londona, imajo pa seveda elektriko in vodo, urejene sanitarije in druge dobrobiti sodobnega časa.
Zanimivo je postopati po ulicah, ki se od časov divjega zahoda niso na pogled prav nič spremenile, nisem pa niti pričakoval niti si želel občutiti življenjskih razmer, ki so vladale v tistih dneh. A prav to sem doživel …
Čez reko, nasproti Dawson Cityja, je bil hostel.
Za začetek sem plačal za dve noči, a ko sem si hostel ogledal, sem ugotovil, da bi bilo bolj prav, če bi oni plačali meni, da sem tu. Hostel je bil skupek brunaric, lop, nadstreškov na kolih, ograj in stopnic, kajti stal je na strmem bregu. Življenjski pogoji so bili približno takšni kot med zlato mrzlico, le v sobah je bilo nekoliko manj postelj kot pred stotimi leti. Vrata v sobe se niso zaklepala, zapirala so se s pomočjo vrvi z utežjo, obešene čez kolešček. Prtljago sem spravil za loputo pod posteljo, ki sem jo začuda lahko zaklenil. Postelja je bila lesena klop, na kateri so bile zložene odeja, blazina in dve večji in trši blazini, na katerih naj bi spal, a sta bili za odraslega človeka prekratki. Podaljšal sem ju z zloženo odejo in na vse to vrgel svojo spalko, da je nastalo kolikor toliko uporabno ležišče.
Tudi sicer je bil hostel poln raznoraznih “izumov”. Pravzaprav v njem sploh ni bilo ničesar normalnega in pričakovanega. Elektrike ni bilo, so pa bile tri vrste vode: za pitje, za pranje posode in za pranje drugih stvari. Logike, po kateri naj bi posodo pral z vodo, ki ni pitna, nekako nisem usvojil.
Na stranišču ni bilo nobene teh vod, a v Kanadi so takšna stranišča v kempih in na obcestnih postajališčih običajna in v glavnem tudi čista. Problem pa je bil pisoar iz lesa, ki že od svoje postavitve dalje najbrž ni videl vode. Bil je poln muh in mušic, smrdel je do neba in tudi pogled nanj človeku ni vzbujal teka. Zaprl sem zgornji izhod iz želodca, da mi ne bi kaj ušlo ven, in se odločil pisoar uporabiti, da se bom lahko kasneje hvalil, kako sem lulal v najbolj zanikrn pisoar na svetu. A ko so se kapljice začele odbijati nazaj vame, je bilo preveč; šel sem lulat v naravo ter pri tem miril svoj želodec in mu obljubljal, da tistega “scališča” ne bo nikoli več videl. Glede vonja mu tega nisem mogel zagotoviti.
Lulanje v naravi je bilo strogo prepovedano. Hostel je bil tudi sicer poln nevarno zvenečih prepovedi na velikih tablah, ki so ti pretile, da boš letel iz hostla, če se ne boš držal navodil. Napotkov, kako se kaj počne in uporablja, je bilo še več kot prepovedi; celi romani so razlagali, kako naj pereš posodo, da ne porabiš preveč vode, ki je dobrina življenja, kako in točno na katerih mestih lahko kuriš kako velik ogenj, da ne zakuriš še česa drugega, kako uporabljaš imetje hostla, ne da bi ga poškodoval, in ga po uporabi vračaš nazaj, od koder si ga vzel … Bilo je tudi nekaj dobronamernih opozoril, kot je svarilo, da moraš pri sekanju drv paziti, da ti v oko ne prileti iver in te ne poškoduje. Pogosto je bilo tudi prijazno napisano, da vse, kar počneš, počneš na lastno odgovornost in da hostel za tvojo malomarnost ne odgovarja.
Bil sem vesel, da imam dovolj svežega perila in ga v hostlu ne bo treba umivati. Sem pa opral čutare; seveda s pitno vodo, pri čemer sem ves čas pazil, da me ne bi kdo zalotil, kot da res hudo grešim.
‘Kopalnica’
Kasneje sem ugotovil, da sem lahko srečen, da sem lahko opral vsaj čutare, kajti sebe nisem mogel umiti. No, lahko bi se, a bi podvig potekal približno takole: najprej bi moral nasekati drva (in paziti, da mi iver ne pade v oči); nato bi moral zakuriti ogenj pod velikim loncem z vodo, počakati, da ta voda zavre, jo preliti v vedro, vanj priliti toliko mrzle vode, da bi dosegel želeno temperaturo, se zapreti v lopo, počepniti na plastificiran podij z luknjo za odtekanje vode in si z zajemalko polivati vodo čez telo. Na koncu bi moral vse predmete vrniti tja, od koder sem jih vzel.
Ko po 500 kilometrih divjine človek doseže civilizacijo, je najmanj, kar si lahko zaželi, tuš, čisto navaden tuš, pod katerega se postavi in stoji, voda pa teče po njem. A to tu ni šlo; tudi če bi tuš bil, bi najbrž moral vseeno narediti vse naštete neumnosti, potem pa varčevati z vodo, ki je dobrina življenja.
Najbolj zabavno pri vsej dogodivščini je bilo, da je bil lastnik očitno prepričan, da je hostel zelo ekološki; povsod so bile cvetke o sožitju z naravo in primernem odnosu do njenih darov. Brez dvoma, ko zakuriš ogenj in zavreš dvajset litrov vode, da se lahko nato polivaš z največ petimi litri mlačne vode, je tvoje početje res neznansko ekološko. Mimogrede, lastnik in ustanovitelj tega hostla je Nemec. Podatek si lahko razlagate po svoje.
Večina gostov se je očitno tudi sama imela za ekologe, kajti vse skupaj jim je bilo celo zelo všeč in zabavno. Nekaj jih je najbrž bilo mojih misli, ampak nisem imel volje, da bi jih iskal in z njimi obnavljal, kar smo ugotovili že vsak zase. Šel sem spat. Na srečo sem imel samo enega cimra, ki ni prehudo smrčal, tako da sem vsaj spal v miru.
