Majhna, prijetna kuhinja na fakulteti. Da, kuhinja, takšna, kot jo imamo vsi doma. S hladilnikom, z mizo, raznovrstnimi skodelicami, raztresena kavna zrnca sem in tja.
Kavo se kupuje tako, da se po načelu pravičnosti v nekakšen lonec meče dvajset centov, kolikor pač želiš. Ko kave zmanjka, gre tisti, ki to opazi, z denarjem v trgovino po novo. Temu pojavu bi v našem prevodu lahko rekli kavni avtomat. Izkušnje, pridobljene skozi izmenjavo in delo na Finskem, tako na izobraževalni kot popolnoma osebni ravni, so enkratne in tako drugačne.
Finsko, geografsko najbolj vzhodno deželo na severu stare celine, v največjem delu predstavljajo vode in gozdovi. Finci so športni narod, imajo visoko stopnjo samomorilnosti in tudi alkoholizem jim ni tuj. Do tu so karakteristike morda podobne slovenskim. Ko se dotaknem mentalitete finskega naroda, naletim na številne drugačnosti. Poštenost, pravičnost in skupno dobro so jim samoumevni pojmi. Enakopravnost, visoka angažiranost žensk na vseh področjih (odstotek ženskih političark in odstotek ženskih literarnih nagrajenk, ki je pri nas zelo nizek ali skoraj ničeln, je na Finskem polovičen) in kvaliteta kljub navidezno lahkim šolanjem – saj kontrolne naloge učence čakajo v višjih razredih osnovne šole – so na Finskem nekaj popolnoma normalnega in celo nujnega.
Razlike v sistemu
Skandinavski šolski sistem velja za enega najuspešnejših sistemov v izobraževalnem sektorju. Finsko belo knjigo na prvih straneh opisujejo besede kakovost, učinkovitost, pravičnost in internacionalizacija. Sistem, ki je popolnoma brezplačen na vseh stopnjah, temelji na načelu, da se vsak učenec, dijak oziroma študent nauči toliko, kot želi in ne toliko, kot mu je predpisano oziroma se od njega pričakuje. Splošna načela vzgoje in izobraževanja slovenske bele knjige na prvo mesto postavljajo človekove pravice in dolžnosti, sledijo kriteriji avtonomije, pravičnosti in kakovosti. Študij naj bi na drugi stopnji kmalu postal plačljiv, prav tako sta postala plačljiva vzporedni in zaporedni študij.
Sproščeno med študijske klopi
Po svojih izkušnjah, sama sem bila na izmenjavi bolj „umetniške“ fakultete, kjer smo študirali gledališčniki, filmarji, glasbeniki in novinarji, na Finskem nisem dobila občutka, da sem pravzaprav na fakulteti. Profesorji so izjemno prijateljski, s študenti pijejo kavo in so precej prilagodljivi v času sestajanja. Predavanja so temeljila na ogromno praktičnega pouka, diskusijah in spodbujanju podajanja lastnega (kritičnega) mnenja. Študijsko gradivo so predstavljali vizualni in interaktivni elementi, študijski radio in televizijski studio, ogromna garderoba, prostori s kamerami, z lučmi in drugimi odrskimi elementi. Ni bilo branja s prosojnic in podčrtovanja v knjigah, ni bilo pretirane strogosti in pravil. Imeli smo svobodo, o kakršni lahko marsikateri umetnik le sanja. Fakultetni prostori tam živijo, imajo dušo in ustvarjalnega duha, medtem ko sem le redko pomislila na to, kako puščobno in zelo resno izgledajo naše fakultete, sive, s čistimi hodniki in kavnimi avtomati. Po hodnikih so razstavljena mnogotera dela študentov in čuti se utrip „lahkotnosti“ študiranja. Roki datumsko niso točno določeni, vedno je možen dogovor ustvarjanja izven določenih okvirov. Gre za svobodo in predvsem to, da si jo tamkajšnji študenti vzamejo kot pravico do študiranja in ne nujo in prednost, kot je to občutiti na slovenskih tleh. Fakultetno izobraževanje ni plačljivo, štipendije so na voljo prav vsem študentom, saj skandinavski šolski sistem teži k enakopravnosti in kakovosti, ki sem jo dojela ravno skozi zgornji opis.
Monika Kern
