Eno leto sva s kolegom preživela v Kanadi – kot mnogi drugi sva šla tudi midva preverit, ali je trava res bolj zelena na drugi strani luže.
Vrnil sem se pred pol leta in bom z vami delil nekaj misli iz mojega mentalnega »Kanadskega dnevnika«.
Poletje – klima – čeki
»Sranje, imajo klimo na teh avtobusih v vsem Torontu nastavljeno na 15 stopinj? Mislim, zunaj 38, v avtobusu pa 15, 16 stopinj … Kje imajo pamet, Kanadčani zarukani!« se jezi Žiga (kolega, s katerim sva skupaj odšla v Kanado), medtem ko jaz ven gledam hiše in ulice, ki bežijo mimo. Držeč pogled ven in močno v svojem svetu se polagoma obrnem naprej in vmes odgovarjam: »Stari in isto na podzemni. Ne moreš verjeti, dejansko moraš v službo sredi poletja vlačiti puloverje.« Obrnem pogled nazaj med hitro nizajoče se ulice: Islington Avenue, Horner Avenue, Kipling Avenue, Wickman Road, Bellman Avenue, sva že na polovici, kmalu prihaja Brown’s Line, ulica, kjer je največji center za Slovence v Torontu. Dve banki, cerkev in velika dvorana so med drugim del kompleksa, ki so ga zgradili izseljenci iz Slovenije. Čeprav se preklemani avtobus drugače ustavlja na vsakih deset metrov, gre danes pot hitro; ni čudno, saj sva skorajda edina potnika. Delta Street, Gamma Street, Beta Street, The East Mall so nekatere zadnje ulice pred ulico Brown’s Line, ki je skorajda zadnja postaja pred najinim današnjim ciljem – Sherway Gardenom. »Napredni« Kanadčani so na marsikaterem področju nerazumljivo zadaj in tako je tudi v plačilnem sistemu, kjer delodajalci svoje zaposlene še vedno plačujejo – ne boste verjeli – s čeki. Mega-super-duper plačilno sredstvo, ki kar kliče po prevarah in ropih (v Kanadi z lahkoto unovčiš ček nekoga drugega), sva s tem obiskom banke dokončno odkljukala iz najinega »Canada Bucketlista«. Samo pol leta po tem, ko sva prišla sem. Imava to hitrost.
Zima – hoja – jeza
Konec še enega delovnega dne (ali noči?). Pet sekund pozneje sem popolnoma pripravljen na hojo domov iz 12-urne nočne izmene v največji severnoameriški tiskarni plastičnih vrečk – Hymopack – v vlažen zimski mraz Ontaria. Pet kilometrov hoje.
Še je noč, a ne bo dolgo, ko bodo ledene površine na pločnikih zasijale v prvih sončnih žarkih dneva. Držim trden korak, ki ga iztegujem iz enega samega razloga – da dolga mrzla pot mine karseda hitro. Evans Avenue, tu smo, zdaj samo še naravnost. A več kot štiri kilometre. Beta Street. Dolgo časa že hodim. Gamma Street. Zdaj čutim pot na čelu, kar kaže na to, da sem imel vendarle srečo: noč ni bila »ontarijsko« ledena. A noge so pretežke … Mali semafor na vhodu v mini stransko ulico mi kaže rdeče, sredi zahodnega predmestja Toronta nekdo na nekoga kriči: »Ko je** še tebe.« Grem samo mimo – Balkan povsod, kjer si. Delta Street. Kdo vas poimenuje, ulice neumne, neizvirne? Hodim. Sonce se dviga, toplote še ni, a ni mi mar – jaz »švicam« v Torontu sredi zime. Hodim. Treeview Drive. Predmestje spi v nedeljskem jutru, javni prevoz Toronta prav tako. Ob nedeljah začne polno delovati šele ob 9. uri. Močno prepozno zame. Bellman Avenue. Dolga hoja je še do nje, a jo že dobro vidim. Wickman Road, sem že bližje domu, to je že moje »okrožje«. Kipling Avenue. Bolečih nog čakam na velikem križišču, kjer ta ulica seka Evans Avenue. Zelena luč in noge se le stežka premaknejo. Cesta je ravna in vidi se daleč, zdaj hodim naravnost proti soncu, a zdi se, da ne proti svetlobi. Živčno v službi, samotno doma; mraz, ki ne izginja – iz srca. Islington Avenue. Zadnji koraki, a ni mi več mar. Hodim sicer še vedno hitro, a misli so zdaj težke in jezen sem na vse po spisku: na javni prevoz, ki v 2,5-milijonskem mestu v nedeljo zjutraj ne obstaja, na službo, kjer ne obstaja prav veliko možnosti za mentalni ali kakršenkoli drug napredek (moj in njihov), na najemodajalca, s katerim se prerekava za ceno mize, ki sem jo kupil in jo bom pustil v sobi, ko odidem – človek, očitno bogataš, baranta z menoj za ceno te mize in na koncu, utrujen od samega barantanja, pristanem, da mi za mizo da 20 kanadskih dolarjev (13 evrov!!!). V jezi se seveda spomnim tudi na prijatelje v Sloveniji, ki so vedno zasedeni, ko bi hotel z njimi na Skypu govoriti, in seveda sem najbolj jezen, da mi ni uspelo najti niti ene službe, ob kateri ne bi delal kot kreten.
Med takim razmišljanjem odprem vrata. Soba je prazna in slabe volje ugotovim, da sem (neupravičeno) jezen tudi na Žiga, ki je vmes že odšel nazaj. Zaprem vrata (62 Evans Avenue) – »doma sem«. Toliko o bolj zeleni travi na drugi strani luže …
