Barbi Gračner in Irina Shamkova sta dve pustolovski dekleti, ki se trenutno nahajata v Argentini.
Za čas od sredine aprila do sredine julija sta se s odpravili kolesom na potovanje po čudoviti argentinski pokrajini, kjer bosta odkrivali lepote narave in preizkušali svoje psihične in fizične sposobnosti. S prijetno in vedno zanimivo sogovornico Barbi sva se pogovarjali o njeni avanturistični poti, neustrašnem duhu, povezovanju prijetnega s koristnim in njeni ljubezni do fotografije.
Kdo sta Barbi in Ira?
Ira je odločna Rusinja, polna optimizma in zdravega razuma. Meni sicer optimizma ne primanjkuje, si pa zato z veseljem kdaj izposodim del njenega razuma in odločnosti. Spoznali sva se v New Yorku, kjer naju je združila ljubezen do fotografije in v teh dveh letih, kar se poznava, sva odkrili še mnogo skupnih interesov in lastnosti. Ena izmed njih je tudi veselje do potovanja.
Prihajaš iz Hrastnika, živiš v New Yorku, videla si že veliko sveta … Kaj te je poneslo v tujino in kako se soočaš z domotožjem?
Nenasitna radovednost. Moja starša bi ti povedala, da sem se že kot otrok rada izgubljala povsod, kamor smo šli. Na primer na morju med prikolicami, prepričana, da znam sama najti pot do stranišča. Nekaj ur kasneje, ko naznanijo na lokalnem radiju, da se je našla šestletna deklica, pa me oče pobere na policiji. Še veliko je takih zgodb. Pustolovski duh je ostal, z orientacijo pa mi gre danes tudi že precej bolje.
Domotožje pa seveda pride in gre. Sem človek, ki se hitro in močno naveže na ljudi, a to ne pomeni, da zaradi fizične odsotnosti trpim neznanske muke. Najbolj pogrešam sestro Matejo, ki je, kljub temu da je pet let mlajša, moja najboljša prijateljica, največja zaupnica, in zdrav razum, ki ga meni, kot sem že omenila, občasno močno primanjkuje. Na srečo pa je komunikacija preko enega konca sveta na drugega danes tako enostavna, da sem lahko z enim samim klikom že skoraj doma.
Trenutno se potepaš po Argentini. Zakaj sta se z Iro odločili, da se odpravita na potovanje s kolesom po Argentini?
Ideja o kolesarjenju preko večjega dela neke države je bila prisotna že dolgo časa. Predvsem zato, ker združi mnogo različnih aspektov – odkrivanje neznanega, spoznavanje drugih kultur – in je obenem tudi preizkus fizične zmogljivosti. Zakaj konkretno Argentina, še zdaj ne vem. Še vedno ostaja toliko sveta, ki bi ga z Iro radi raziskali, Argentina je pač pristala na vrhu te “must see” lestvice. Meni osebno je za dokončno odločitev manjkala še pika na i, nekaj, s čimer bi ta dogodivščina postala projekt. A več o tem malo kasneje.
Tri mesece preživeti na kolesu je zahtevno tako fizično kot psihično. Kako sta se pripravljali na velik izziv?
Aktivne priprave so se začele v decembru. Najprej grobo začrtane odločitve, kam točno, s kakšno opremo, s koliko denarja, kaj s stanovanjem, in nato do zadnjega dneva piljenje detajlov. Kot se je izkazalo, se te priprave lahko odvijajo v neskončnost, zato je 9. april, dan, ko sva se s kolesi in vso prtljago opravili na letališče v New Yorku, prišel z velikim navdušenjem in seveda olajšanjem. To je bil logistični del priprav. S fizično in psihično kondicijo je na takih potovanjih precej podobno. Malo bolj aktivno kot prej sva obiskovali telovadnico in se odpravili na krajše kolesarske ture v okolici New Yorka. A pred samim potovanjem fizične kondicije še zdaleč nisva spravili do vrhunskega nivoja. Trma in odločnost sta nama pomagali skozi prva dva tedna, ki sta bila največji izziv tako fizično kot psihično. Bolečine v mišicah in hrbtenici so bile neverjetne. Po dveh mesecih pa mislim, da sva se navadili živeti z bolečino in se sprijaznili, da na potovanju takega tipa tako ali tako mora nekaj konstantno boleti.
Potovanje je posvečeno mali Mii. Kdo je Mia, zakaj pomagata ravno njej?
Res je. Potovanje je namenjeno Mii, šestletni deklici, ki ji ni para pod soncem. Mia je posebnica z neizmerno količino energije, radovednosti, optimizma in topline. Mene je začarala, očarala in navdušila v vseh pogledih. Žal je pred dobrim letom oslepela in bo lahko ponovno videla le s pomočjo zelo drage operacije. Njeni starši so v ta namen začeli z akcijo zbiranja zamaškov, ki pa mislim, da se je zdaj že zaključila. Ker bi bilo rahlo utopično in logistično skoraj nemogoče pošiljati zamaške iz New Yorka, sem se odločila, da priskočim na pomoč s kolesarjenjem po Argentini in na ta način animiram ljudi in opominjam na nekoga v stiski. Zato tudi naslov spletne strani bike2see.
Zagotovo sta na poti doživeli in videli že marsikaj. Kako poteka pot? Kaj se vaju je najbolj dotaknilo?
Vsak dan je poln doživetij in različnih vtisov. Zaenkrat vse poteka brez večjih problemov – tu in tam kakšna predrta zračnica, kdaj pa kdaj kakšen padec, nič kaj groznega. Vreme je fantastično. Kljub temu da se na tej strani ekvatorja začenja zima, so dnevi topli in sončni. Dežja v teh dveh mesecih ni bilo niti enkrat. Ampak zato znajo biti pravi izziv noči. Sploh na kakšnih puščavskih predelih, kjer temperature čez noč padejo pod ničlo in veter piha s takšno jezo, da se zdi, da bo odneslo šotor. Narava je res neverjetna in tukaj bolj kot kdajkoli prej spoznavava, da se je boriti proti njej nesmiselno.
Poleg tega vizualnega dela pa se naju vsekakor najbolj dotaknejo ljudje. Tako iskreno odprti in topli so. Kamorkoli prideva, naju sprejmejo z velikim nasmehom, radovednimi očmi in na stežaj odprtimi vrati. In kljub temu da nobena od naju ne govori perfektno špansko, sva že veliko noči preživeli v čudoviti argentinski družbi z dolgimi debatami in mizo, polno lokalnih dobrot. Seveda pa ne smem pozabiti na kopico gurmanskih užitkov, ki delajo to potovanje še posebej slastno. Argentina je znana po sočnem mesu, dulce-de-leche slaščicah in dobrem vinu. Vse troje je preverjeno in potrjeno odlično. Več vtisov, zgodb in fotografij pa lahko najdete na najinem blogu: www.bike2see.com.
Se je že zgodilo kaj tako neprijetnega, da vaju je zamikalo, da bi se obrnili, spakirali stvari in se odpravili nazaj domov? Kje črpaš motivacijo za nadaljevanje?
So dnevi, ki so napornejši od ostalih. Dnevi, ko se ne počutiš dobro in sta topel tuš in postelja vse, o čemer lahko razmišljaš. A ti trenutki so redki in hitro minejo. Kakšnih bolj kritičnih situacij, ko bi resno razmišljala o vrnitvi domov, pa na srečo ni bilo. Mislim, da močno pomaga, da sva v tem podvigu z Iro skupaj, da sva druga drugi motivacija, da deliva vse, dobre in slabe izkušnje, da druga drugo zabavava, … Včasih je en sam objem dovolj, da odženeš negativne misli in se poženeš naprej v strm klanec.
Imaš dar za fotografiranje in tvoje fotografije so res izjemne. Je pogled skozi objektiv drugačen od prostega očesa?
Hvala, Sanda. Mislim, da se ne da ločiti enega od drugega. Razlika je le v tem, da je svet, ujet skozi prosto oko, intimneje shranjen, medtem ko svet, ovekovečen skozi objektiv, omogoči, da lahko to isto izkušnjo vizualno deliš z ostalimi. In Argentina je polna pisanih ljudi in pokrajin, pravi raj za fotografe.
Kaj bo sledilo, ko se vrneta? Nazaj v staro rutino ali že kuješ nove plane v glavi, kam te bo pot zanesla v prihodnje, kakšni so načrti?
Definitivno se bo prileglo malo počitka. A ne za dolgo, ker naju čaka mnogo stvari. Od rutine do novih izkušenj. Sva osebi, ki sta težko dolgo časa na enem mestu, tako da brez dvoma kmalu spet sledi nova akcija. Mogoče ne tako geografsko avanturistična, a vsekakor dovolj velik izziv, da nasiti najini pustolovski duši.
Kaj bi za konec sporočila našim bralcem revije Študent?
Bralcem revije Študent želim čim uspešnejši zaključek študijskega leta, krasno poletje, polno izzivov in raziskovanj, pa če je to na domačem balkonu ali na drugem koncu sveta. Obe z Iro pošiljava pozdrave iz barvite in sončne Argentine.
Sanda Gajsar
