“Vozi me vlak v daljavo, daleč tja v širni svet,” so mi odmevali zvoki Marjane Deržaj na vožnji z vlakom novim izzivom naproti, ki so kasneje dobili ime Balkanska dogodivščina. Kaj dejansko predstavlja Balkan? Odgovore sem dobila med tritedensko mednarodno poletno šolo v makedonskem Tetovu, v druženju s študenti balkanskih držav ter med nadaljnjim potovanjem po Makedoniji, Bolgariji in Srbiji. Okušanje raznih jedi, sprehod po drugačnih pokrajinah, spoznavanje kulturnih in političnih razlik v drugem okolju mladega človeka popeljejo v svet novih izkušenj in drugačnih pogledov. Pa veselo na pot!
MAKEDONIJA: TETOVO, OHRID, SKOPJE, BITOLA
TETOVO
Iz Ljubljane je vlak mlade slovenske popotnike popeljal vse do končne postaje v Skopje. Po enodnevnem potovanju in seveda z običajno večurno zamudo. Na vlaku smo spoznali nekatere hrvaške in srbske študente, s katerimi smo skupaj potovali do Makedonije. Tam smo najeli kombi, seveda po ilegalni poti, in se odpeljali v mesto Tetovo, ki je eno uro oddaljeno od makedonske prestolnice Skopje. V prvi stik s kulturo Balkana smo prišli že na poti. Bolj ko smo se vozili na jug, bolj so nas presenečali zanemarjeni obmejni toaletni prostori. Čemur so se čudili tudi srbski študentje, s katerimi smo navezali odlične odnose. Presenečenj pa za tisti dan kar ni bilo konec. Na avtocesti smo naleteli na tržnice, polne dinj in lubenic, kjer nam je šofer za dobrodošlico postregel z ogromno dinjo. Še isti večer je na vselitveni zabavi pošla kot za malo šalo. Za romantični prizor pa se nam je vtisnil v spomin tam v daljavi obsijan minaret, ki je kar klical po podobah iz Bartolovega romana Alamut.
Preden smo odšli v Tetovo, so nas v domovini opozarjali, da je to zelo nevarno mesto, in se spraševali, zakaj sploh rinemo tja. A radovednost in adrenalin sta bila še večja. Nevarno mesto? Mogoče. Sreča? Verjetno tudi.
Tetovo je mesto ob vznožju gore Popova Šapka, ki se nahaja v Šar planini; ta loči vzhodnomakedonsko mesto od albanske meje le par kilometrov. Je največje albansko mesto v Makedoniji, albanski vpliv je močno zaznati na vseh družbenih, kulturnih in krajinskih podobah mesta. V Tetovu živi približno 85% Albancev; v zadnjih letih se je veliko Makedoncev preselilo iz Tetova v večja mesta, bodisi zaradi boljših socialnih pogojev ali lokalnih pritiskov. V poletni šoli, ki se je odvijala na privatni univerzi v Tetovu, namenjeni albanskim študentom, sem imela sostanovalca albanske narodnosti, ki sta bila moja vodiča po neznanih ulicah tega mesta. Tako sta bila albanska študenta hkrati moja varuha, turistična vodiča, prevajalca in primer ter zgled mladih modernih muslimanskih fantov. Podnevi smo obiskovali mošeje, kjer sem se pogovarjala z verniki in spoznavala praktično raven islamske vere in kulture. Si umivala noge v vodnjaku, preden sem vstopila bosa v mošejo, si včasih zakrila ramena pred vstopom ter se učila glavne molitve v arabščini, ki jo izgovarjajo petkrat na dan. Naši sprehodi so nas ponesli tudi do tržnic, kjer smo pokušali slastne lubenice in melone po ekstremno ugodni ceni in včasih celo zastonj. Pot nas je vodila mimo islamskega pokopališča, ob katerem se na prvi pogled začudiš nad zanemarjenostjo. Nato pa se spomniš vrstic Korana, ki veli, da morajo biti grobovi preprosti, brez rož in zunanjega blišča, saj te blišč čaka v raju. Kljub navidezni dnevni podobi mesta, umazanega in zanemarjenega, pa so nočno življenje in nočni klubi nekaj povsem modernega, urejenega in bolj sofisticirani kot v marsikaterem evropskem mestu. Ponoči je mesto nevarnejše tako za dekleta kot fante, saj je po pričevanju lokalnih ljudi Tetovo eno izmed balkanskih tranzitnih mest trgovanja z orožjem, ženskami in mamili. Pozorni pa morate biti tudi na brezdomske pse, ki se v tropih sprehajajo po ulicah in včasih napadejo ljudi. Po napornem dnevu pa je dobrodošel tudi počitek v turškem baru, kjer ti postrežejo odličen topel mlečni napitek saleb.
OHRID
Po tritedenskem bivanju v Tetovu smo nekateri pot nadaljevali na jug v želji po namakanju v Ohridskem jezeru, ki je eno izmed najstarejših jezer na svetu in meji na tri države, Albanijo, Grčijo ter Makedonijo. S srbskimi študenti in Slovenko Darjo smo na Ohridu nadaljevali pravo pustolovščino – od dolge hoje po obali jezera, kričanja za mimo plavajočimi kačami do nočnega kopanja na čudoviti plaži Kaneo v samem osrčju mesta Ohrid. Makedonci pravijo, da je Ohridsko jezero njihovo morje, ne jezero. In res imaš občutek, kot bi bil na morju. Nočni sprehodi po kamnitih zavitih ozkih ulicah, stojnice z nakitom ali tipičnimi ohridskimi biseri, ki se jim s pogledi težko upreš. Odlična makedonska kava v obalnem barčku Aquarius te popelje v nov dan. Ohrid se ti pokaže v najlepši luči z razgledne trdnjave nad mestom. Stara arhitektura in pravoslavne cerkve, grajene iz opeke, pa mu dajo poseben čar in romantično atmosfero. Ohrid je tudi največje makedonsko poletno žarišče nočnega življenja in uličnega dogajanja. Ohridsko jezero ima več turističnih in kulturnih mest, eno izmed njih je tudi Sv. Naum, kjer se lahko pelješ z ladjico ter občuduješ čistost in širino tega jezera.
BITOLA
Lenarjenja in hedonističnega predajanja je bilo dovolj, čas je bil za pot naprej. Tako sva na koncu z Darjo ostali sami, zapustili srbskega “drugara” in se naloženi s kovčki ter nahrbtniki vkrcali na avtobus za Bitolo. Prenaložen avtobus potnikov, naravna klima z odprtimi okni, smrdeča paprika starih mam na zadnjih sedežih avtobusa, sedenje na kovčku in hlastanje za mrzlim zrakom, pokvarjene zavore in dimni oblak … zdelo se je nemogoče, da bova sploh kdaj prišli na cilj. Je to sploh Makedonija in ne morda Indija, sva se spraševali? Andrijana, študentka, ki sva jo spoznali v poletni šoli, naju je že čakala na avtobusni postaji. Prijaznost in ravnodušnost njene družine je bila presenetljiva. Od strežbe odličnih makedonskih pečenih paprik do razkazovanja bitolske grške Herakleje, od turističnega vodenja skozi nabite ulice različnih barčkov do zadnje akcije divje vožnje v zopet prenaloženem fičku. Za last sva ujeli vlak za Skopje. Še eno hitro in nenavadno slovo. Univerzitetno mesto Bitola ostaja v spominu, z njim pa tudi nenavadne dogodivščine.
SKOPJE
Prestolnica Makedonije vedno bolj dobiva podobo zahodnoevropskega mesta, vendar pa utrip mestu še vedno dajejo ljudje s svojim umirjenim ritmom, saj se jim pri odlični kavici ob reki Vardar nikamor ne mudi. Skopje sicer nima takšnega čara kot Ohrid, saj se zaradi komunističnih zgradb in počasnega obnavljanja stavb razblini magičnost mesta. Skopje je leta 1963 prizadel velik potres, med katerim je umrlo veliko ljudi, v mestu pa je bila uničena večina lepih in visokih stavb. Na dogodek spominja znana ura na stavbi današnjega Narodnega muzeja, ki se je ob potresu ustavila na 5:17 popoldne. Mesto pa je tudi rojstni kraj matere Tereze, na katero so Makedonci še posebno ponosni. Skopje se ponaša tudi z veliko pravoslavno cerkvijo, ki v Makedoniji zaenkrat še predstavlja simbol glavne religije, čeprav ji muslimanska mošeja v starem delu mesta dela veliko konkurenco, saj je ena izmed večjih na Balkanu. Zame je bila vsekakor največja atrakcija Šutka ali predel mesta, kjer živijo Romi. Česa takšnega ne vidiš vsepovsod, vsekakor pa ne v slovenskih romskih naseljih. V Šutki je velika tržnica, kjer ponujajo vse od poceni oblačil do mastne balkanske hrane in slaščic. Presenetljiva je bila njihova prijaznost, ko sva potrebovali pomoč – žene so naju povabile v hišo ter naju pogostile s sokom in lepo besedo. Romi v Šutki so bili muslimani, njihova hrana in pijača je bila tako mešanica vsega. Tam sva poskusili bozo – osvežilno alkoholno pijačo, ki je narejena kot pivo in pečeno meso kar v grilih, postavljenih na ulici. Hiše so bile res prava zanimivost. Pred vhodom navešeno oprano perilo in na tleh babica ob vsakodnevnem opravilu pomivanja posode. Zamudili sva edino prizor romske oz. ciganske poroke, ki poteka prosto po Prešernu na veliki ulici, kamor so povabljeni vsi mimoidoči. Glava je bila polna makedonsko-mešane kulture in čas je bil za sprostitev ali napolnitev z drugo – bolgarsko. Pot naju je vlekla naprej v Sofijo.
BOLGARIJA: SOFIJA
Prvi vtis, sončni zahod za železniško postajo v Sofiji, se je razblinil ob besedah mimoidočega, da se moramo punce paziti Sofije po deseti uri, se držati v skupinah in ne hoditi same naokoli: “Samo policijo pokličita, če bo kaj narobe!” Spodbudne besede, kajne? Če je mesto Tetovo nevarno, kakor so naju prepričevali, kaj lahko potem rečem za Sofijo? Drži in ne drži. Obstaja namreč vidni in nevidni kriminal in v Sofiji je vsekakor bolj viden kot v Tetovu. Najstarejša ženska obrt je opazna na vsakem koraku, saj se postavljajo ne samo ženske, ampak jim konkurenco na ulici delajo tudi “olepšani” moški. Sumljive črne oči moških te spremljajo na vsakem koraku, posebej pa so naju opozorili na organizirane skupine Romov, ki te okradejo mimogrede. A vsako mesto ima predele, kjer lahko romantično uživaš in se brez skrbi predajaš osvajanju nove kulture. Tako so nama polepšali trenutke tipični jogurtovi napitki in kumarične hladne juhe. Zvoki glasbe, ki so prihajali iz velikega modernega Centra za kulturo, čudoviti vodnjaki na velikem glavnem trgu, nočni pogledi na ogromno katedralo Aleksandra Nevskega ter druženje s prijazno bolgarsko študentko Peruzz. Občudovali pa sva tudi raznoliko arhitekturo cerkva. Pravoslavna cerkev v ruskem stilu, judovska sinagoga in muslimanske mošeje. Med sprehajanjem po mestu opaziš na križišču ulic opazovalni stolp, ki izvira še iz komunističnih časov. V zimskih mesecih pa se lahko nedaleč stran pogreješ s toplo termalno vodo, katere izvir in vodnjaki so v osrednjem parku mesta. Kot zanimivost naj povem še to, da je bila v Sofiji odštevalna ura dneva vstopa v Evropsko unijo. Lahko si predstavljate, kako močna je bila njihova želja v “boljši” svet.
SRBIJA: NIŠ, BEOGRAD
Še ena država in mesto cirilice, ki sva ju zapustili. Potovanje z vlakom se je nadaljevalo in dogodivščin še kar ni bilo konec. Na meji s Srbijo je namreč srbskima sopotnikoma skoraj uspelo naskrivaj pretihotapiti poceni oblačila v svojo državo. Vendar ju je obmejna carina lepo ogovorila, pogovorili so se ob priloženih papirnih bankovcih v potnem listu in lahko sta nadaljevala pot.
Vlak naju je odložil v Nišu, čudovitem srbskem mestu, znanem po trdnjavi, kjer vsako leto poteka odmeven jazz festival. Mesto je znano po leškovških roštiljih, kjer dobite odlične pleskavice in ostale srbske specialitete, zgodovinsko znanem stolpu Čela Kula, ob pogledu na katerega te spreleti srh, saj je to stolp s človeškimi lobanjami. Vsekakor vam svetujem, da se, če vas pot kdaj pelje mimo, ustavite še na sladoledni kupi v niški trdnjavi, za kosilo na enem od splavov na Niški reki, preden se vrnete nazaj v Evropo, pa si razvijte digitalne ali navadne fotografije, saj je cena neprimerljiva.
Zadnja enodnevna postojanka je bila seveda Beograd, ki pa je Slovencem veliko bolj znan in domač: čudoviti park Kalamegdan, visoki modrooki beograjski zapeljivci, povojni ostanki General štaba in še in še. Ste vedeli, da ima Beograd že metro?
Torej, zadnja gostoljubnost balkanskih prijateljev je bila le še češnja na smetano sadne kupe. Takšno gostoljubje, odprtost in srčnost ljudi na ozemlju bivše Jugoslavije le redko srečaš drugje po Evropi. Balkan je vsekakor velika mešanica kultur, navad, družb in narodov. Je zelo bogato obarvan na vseh področjih in najbolj viden v značaju ljudi. Utrip in magičnost sta še vedno tam, kljub razprtijam in težkim časom, ki so se pojavili v zgodovini. Posredno smo tudi mi del te zgodovine in kulturne dediščine, na katero moramo biti ponosni in naše brate sprejeti odprtih rok, namesto da se snobovsko oddaljujemo od skupnih korenin v nek novi kapitalistični klub, kamor nas sedaj vozi vlak. Uživajmo v hladni bolgarski kumarični juhi, makedonskih paprikah, srbskih čevapčičih in slovenskih štrukljih. Zakaj pa ne? Pa dober tek!
Urša Cehner
