Afrika skozi siva očala Evropejcev

Evropa od nekdaj vidi Afriko le kot nerazviti in manj civilizirani del sveta – ostanek nekega pradavnega časa, ki nas uči o lastni prazgodovini. Z besedno zvezo “zibelka naše civilizacije” Evropejci pogosto opravičujemo svoje večstoletne kolonizatorske pohode in teritorialne pretenzije do Afrike ter ignoranco, ki jo danes kažemo do objektivnih težav, ki jih ta celina ima.

Na okrogli mizi v organizaciji društva Polituss so 21. marca o napačni podobi Afrike na zahodu in možnih načinih, kakor bi se to lahko spremenilo spregovorili Nikolaj Jeffs, pisatelj, umetnik in vodja seminarjev afriških in azijskih študij ter kulturne antropologije na Filozofski fakulteti, Rajko Muršič, predstojnik oddelka za Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, Max Zimani predsednik društva Afriški center v Sloveniji in moderator pogovora Sekumady Condé.
V Sloveniji nismo navajeni multikulturnosti. Ni majhno število Slovencev, ki se na cesti obrnejo za pripadnikom drugega naroda, ko gre za raso pa je še hujše. Sogovorniki so se strinjali, da je za napačno podobo Afrike kriv predvsem izobraževalni sistem, ki nas od majhnega uči, da je Afrika mesto spopadov, bolezni in revščine. Že v šestem razredu osnovne šole iz učbenika geografije lahko ustvarimo prve stereotipne podobe, ko vidimo fotografijo belega otroka v polnem razredu pridnih učencev ter črnega na cesti, ki na sebi nosi navešeno vso možno kramo in jo prodaja. Mediji pa tudi niso nedolžni; skrbeč za svojo gledanost se držijo znanega prepričanja, da je slaba novica najboljša novica in zato o Afriki poročajo le takrat, ko njeno nedolžno prebivalstvo umira in trpi.
Se zgražamo, ko Američani ne vejo, kje se nahaja naša Slovenija. Koliko nas pa lahko našteje vsaj polovico afriških držav in njihova glavna mesta? Le peščica. Vsekakor pa kar pogosto pozabljamo, da Afrika ni ena država, da ne gre za eno ljudstvo, še manj pa za eno edino kulturo. Celo takrat, ko vendarle dobimo redko priložnost srečanja z afriško umetnostjo, nam je ona pogosto predstavljena brezosebno, kot dosežek plemenskega in primitivnega. Edino še do egipčanske kulture gojimo določeno spoštovanje, ostale številne afriške kulture pa vse mečemo v isti koš. Tudi pri prevajanju afriške literature smo zelo izbirčni. Večina prevedenih del je napisanih s strani avtorjev, ki so se šolali ali večino svojega življenja preživeli v Evropi in ZDA. Oni pogosto niti ne pišejo v lokalnem jeziku, ampak svoje romane objavljajo v francoščini ali angleščini in nam v njih ponujajo prav takšno predstavo Afrike, ki se sklada z našim oddaljenim in nerealnim razmišljanjem o življenju na tej celini. Slovenija je bila ena prvih na svetu, ki se je podrobno zainteresirala za artikulirano afriško umetnost. Po besedah Jane Kocijančič iz Mednarodnega grafičnega likovnega centra smo že v šestdesetih letih na grafičnem bienalu v Ljubljani predstavili sodobno afriško likovno umetnost, katere odkritje so si ameriški umetnostni zgodovinarji prilastili šele leta 1999.
Seveda je nujno potrebno izobraževalni sistem in medije izčistiti stereotipov, ki veljajo za afriško celino, obenem pa ne smemo zapirati oči in pozabljati na tiste njene prebivalce, ki tudi danes živijo v hudi revščini. Zdelo se je namreč, da so gostje okrogle mize v želji, da javnosti kažejo tudi na drugačno Afriko, poskušali prikriti dejstvo, da je predstava, ki jo v svetovnih medijih lahko zasledimo, vendarle vsaj deloma resnična. Upajmo, da bomo Evropejci svojo pozornost v prihodnosti usmerili tudi na drugačno podobo Afrike, tisto svetlo podobo, ki bo premagala vse stereotipe, ki jih danes navadni ljudje zaradi nevednosti imamo o njej, predvsem pa da se bomo naučili deliti izobilje, v katerem živimo, tudi z drugo polovico sveta.

Olga Brezovar