V Evropi je pri izbiri univerzitetnih profesorjev edini kriterij njihova znanstvena kompetentnost, politično-verska podobnost že zdavnaj ni pomembna. Avtonomija Univerze mora biti spoštovana, Univerza pa ima moralno in zakonsko obvezo v nastavnem procesu ostati apolitična. Kdo torej zlorablja položaj v zgodbi Lukšič?
Sredi oktobra, takoj po prvem volilnem krogu predsedniških volitev, je v javnost prišla novica, da je profesor Fakultete za družbene vede (FDV), dr. Igor Lukšič, naložil študentom, da se na dan volitev in s tem tudi dan volilnega molka udeležijo verskih obredov in v svojem študentskem poročilu zapišejo vtise, koliko so le-ti bili politično obarvani.
Absolventu mariborske Teološke fakultete Petru Peterki, študentu gradbeništva Primožu Rezaru in profesorju zgodovine Juriju Emeršiču se je ta naloga zdela sporna in celo sramotna, zato so sprožili peticijo, v kateri so s 300 podpisnikov zahtevali, naj profesor Lukšič odstopi takoj z mesta predavatelja na FDV-ju, kot tudi s politične funkcije podpredsednika Socialnih Demokratov. Lukšiča so namreč obtožili zlorabe študentov za vohunstvo, ki naj bi bilo primerljivo s tistim, ki ga je opravljala komunistična oblast v nekdanji Jugoslaviji.
Sprva se je zdelo, da gre le za predvolilno igro pred drugim krogom predsedniških volitev in se Univerza zaradi tega ni preveč ozirala na njihove zahteve. Tudi študentje FDV-ja so začeli zbirati podpise podpore svojemu profesorju, vendar so pri cifri od 800 podpisnikov počasi odnehali, ker se je zdelo, da se bo z volitvami tudi afera Lukšič polegla. Po vsej verjetnosti bi tudi tako bilo, če ne bi v medijih zadeva tako močno odjeknila, da je po volitvah ni bilo moč pozabiti. V prvih dneh decembra so se pobudniki peticije spet oglasili, tokrat le z eno zahtevo, da Univerza odstavi profesorja z mesta predavatelja zaradi zlorabe položaja v politične namene.
Po drugi strani Fakulteta za družbene vede in celotna Univerza menita, da so obtožbe proti Lukšiču neutemeljene, politične in rezultat elementarnega nepoznavanja metod znanstvenega raziskovanja. “Fakulteta za družbene vede kot članica Univerze v Ljubljani je zavezana znanstvenim in strokovnim pravilom ter uporabi relevantnih metodologij v pedagoškem in raziskovalnem delu. Prav zato ne pristaja na uporabo političnih in nestrokovnih argumentov, ko želijo politiki ali verske skupnosti omejevati in prepovedovati posamezne znanstvene ali pedagoške metode,” je pojasnil dekan FDV-ja, Antona Grizold, v svoji izjavi za javnost.
Naloga se po besedah dr. Lukšiča izvaja že od leta 1998. Zakaj je potem šele zdaj cerkev reagirala, če meni, da so s tem kršene njene pravice? Ali je res v tej nalogi toliko spornega, da se v času, ko ne želimo obremenjevati Evropo z lokalnim umazanim perilom, vendarle podpisniki peticije odločajo končno sodbo prepustiti prav Svetu Evrope?
Kot so naši priznani znanstveniki in profesorji ljubljanske Univerze, večkrat poudarili je opazovanje z udeležbo ena znanstveno priznanih metod v družboslovnem raziskovanju. Študentom je bilo le naloženo, da jo uporabijo tudi v praksi. Moč je vendarle dvomiti, da je s tem profesor lahko užalil verska prepričanja posameznih, denimo vernih študentov, toda ali je res šlo za kršitev človekovih pravic, kakor je komisija za peticije in človekove pravice Državnega zbora presodila?
Študij politologije naj bi bil namenjen študentom, ki so se kljub svojim morebitnim bodisi verskim, nacionalnim ali kakršnimkoli drugim prepričanjem tekom študija, pripravljeni naučiti kritičnega in objektivnega opazovanja družbe in političnih dejavnikov v njej. Razen učenja zgodovinskih in teoretičnih dejstev, moderen študij v celem svetu je vedno več zasnovan na praktičnem delu, ki je v bližnji preteklosti na naših univerzah bilo močno zapostavljeno. Fakulteta za družbene vede ga je z bolonjsko prenovo v študijski program uvedla veliko več in to bi ji moralo biti le v pohvalo. Opazovanje političnih dogodkov, torej v tem primeru volilnega vzdušja, je za študenta politologije le ena oblika prakse in nič več.
Razumeti gre, da je 50-letno zatiranje od strani komunističnih oblasti v prejšnjem sistemu ostalo cerkvi močno v spominu in da se ona boji kakršnegakoli preverjanja svojega delovanja. Poleg tega so cerkvene inštitucije na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in v večini drugih držav vzhodne Evrope po padcu komunističnega režima na nek način dobile zadoščanje, saj so danes že toliko močne, da lahko krojijo politiko in svobodno vplivajo na javno mnenje in družbena dogajanja. Slovenija pa je ostala imuna na ta reverzibilen proces tudi zato, ker je rimskokatoliška cerkev v Sloveniji doživela precej manjši pregon kot v ostalih vzhodnih državah.
Prepovedati preučevanje politike študentom politologije bi bilo isto tako nesmiselno, kot prepovedati preučevanje vere študentom teologije. Konec koncev je študij politologije političen precej manj kot je študij teologije verski naravnan. Na Univerzi ni dovoljena politična indoktrinacija študentov prav tako kot ni dovoljena verska. Ali je profesor Univerze lahko tudi aktiven politik? Prav tako kot je duhovnik lahko profesor. Razlike pravzaprav ni.
Ob tem pa ne moremo zanikati niti dejstva, da z nalogo dr. Lukšič ni kršil zakona. Zakon o varovanju osebnih podatkov je spoštovan, saj osebnih podatkov v raziskavi niso omenjali. Tudi vohunjenja ni bilo. Obredov se študentje niso udeleževali na skrivaj. Na javnih dogodkih je namreč udeležba vsakomur dovoljena. Profesor se niti za politično pristranskost in politizacijo univerze ne more obtožiti. Zaradi izraženega mnenja v spornem študentskem poročilu, ki bi nasprotovalo Lukšičevem ni znano, da je kdorkoli dobili manjšo ali nezadostno oceno.
Glede na to, da živimo v ustavno sekularizirani državi, morebitno politično delovanje na verskem obredu, pa še na dan volilnega molka, bi moralo predstavljati neprimerno večji prekršek, kot naivno opazovanje študenta prvega letnika, ki opravlja svojo študijsko nalogo ali pa profesorja, ki mu je v namen študijskega procesa nalaga. Vsekakor je pa takšno dejanje politično, s tem tudi predmet študija politologije. Konec koncev je dandanes vprašanje odnosa države in cerkve pereče v celem svetu.
