Dolino šentflorjansko je v preteklih dneh vznemiril še en dogodek, ki je povezan s študentsko populacijo, in sicer zasedba Filozofske fakultete.
Kar je pred samim začetkom dogodka povprečno obveščenemu študentu izgledalo le kot še en v nizu dogodkov, organiziranih s strani dejavnih aktivistov, je izpadlo kot zelo odmeven dogodek z izjemno medijsko podporo, nemara prav zaradi obletnice dogodkov pred 40 leti – leta 1971 se je na istem mestu namreč zgodila prva okupacija. Tudi takrat so se študentje zoperstavili učinku takratne visokošolske reforme (takrat je bila sicer na oblasti liberalna vlada pod vodstvom Staneta Kavčiča, ki je bila kmalu zatem ‘odstranjena’), tokrat pa vse skupaj poteka še v kontekstu vseobsegajoče gospodarske, finančne in moralne krize.
###FB OKVIR###
Tjaša Vidergar
Ne podpiram. Mislim, da v imamo v Sloveniji še vseeno veliko pravic. Gotovo bi morali ukiniti izredni študij in omejiti študentsko delo, da bi do dela prišli tisti, ki so že diplomirali, ne pa da kamorkoli prideš, delajo študentje …
###okvir###
Kako je zadeva potekala?
Okrog tristo aktivistov gibanj Mi smo univerza in 15o, študentov in drugih somišljenikov (kar nekaj je bilo tudi novinarjev in radovednih oči) je v sredo, 23. 11., ob 12.00 ‘zavzelo’ Filozofsko fakulteto. Okrog zgodnjega popoldneva so se posedli po tleh v avli fakultete in prostor razglasili za ‘osvobojen’. Dan prej so pripravili javno tribuno, ki je potekala v torek, 22. 11., ob 16.00 v avli Filozofske fakultete.
V začetku so (kar nekateri potihoma celo sami priznavajo, da je bilo tako) postavili preveč ohlapne zahteve in jih razvrstili v štiri sklope (Polno financiranje, Študij, Demokratizacija institucij in Socialni pogoji) ter o tem obvestili medije. Njihova temeljna zahteva pa je bila: “Zahtevamo javno, brezplačno in kvalitetno visoko šolstvo!”
###FB OKVIR###
Petra Korošec
Podpiram. Študentje t. i. “starega programa” niso imeli toliko obveznosti, kot jih imamo študentje bolonjskega programa.
###okvir###
Ena izmed prominentnih zahtev je bila konec bolonjske reforme (je namreč ‘piflarija namesto dejanskega raziskovanja’) in zahteva po zmanjšanju števila obveznosti, namesto tega pa raje ‘temeljitejša obravnava snovi’. Tudi sicer je kritika implementacije bolonjske reforme zelo široko prisotna, zato sledi kratka predstavitev bolonjske reforme.
—-
Kje sploh korenini famozna bolonjska reforma?
Bolonjska reforma je izraz za proces prenove evropskih visokošolskih izobraževalnih sistemov, ki temelji na t. i. bolonjski deklaraciji. Bolonjska deklaracija je zgolj politični akt, ki nas pravno ne bi zavezoval (kršitev bi bila lahko sankcionirana le na političen način, npr. z zmanjšanim ugledom Slovenije v očeh drugih podpisnic, če sploh), če ne bi bila v naš nacionalni pravni red implementirana z zakonom, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu iz leta 2004.
Prof. dr. Albin Igličar s Pravne fakultete na vprašanje, kdo je glede na vseprisotno kritiko sploh ‘navdušenec’ nad bolonjsko reformo, odgovarja, da teh praktično ni in pojasnjuje način implementacije bolonjske deklaracije v naš pravni red in hkrati doda, da so države podpisnice bolonjske deklaracije le-to implementirale različno, v Nemčiji je sploh niso, v Avstriji pa so avtonomiji univerze prepustili odločitev, ali bo v reformo šla ali ne.
—–
Zahteve so kasneje precizirali in so zdaj predstavljene v dokaj argumentirani obliki na njihovi spletni strani http://mismouniverza.blogspot.com/. Razdelili so jih v tri vsebinske sklope, in sicer kvaliteta študija, zaposlitvena politika in socialna problematika.
Kar se tiče kvalitete študija, izpostavljajo, da so obstoječi načini ugotavljanja in preverjanja kvalitete študija nezadostni. Kritizirajo pomanjkanje celostnih evalvacij stanja in delovanja visokega šolstva. Hkrati pravijo, da bodo znotraj zasedbe pridobili mnenja študentov in nato podali predloge za izboljšanje. V okviru zasedbe ponujajo odprt forum tako za študente kot za profesorje, ki naj tam v okviru delavnic in drugih organiziranih oblik razprave povejo svoja mnenja in kritične komentarje ter sodelujejo pri iskanju skupnih rešitev.
Kar se tiče zaposlitvene politike kritizirajo t. i. sodobne trende zaposlovanja (na univerzi in v splošnem), ki grejo v smeri atipičnih oblik zaposlitve, predvsem pogodb o zaposlitvi za določen čas in dela prek avtorskih pogodb; to jasno pomeni zniževanje dohodkov in zmanjševanje socialnih pravic zaposlenih.
Posledično postavljajo zahteve, naj ‘FF neposredno zaposli svoje tehnično osebje in redno zaposli tiste asistente, ki zdaj delajo za določen čas’. Hkrati ‘od vodstva fakultete in Univerze pričakujejo dolgoročno strategijo zaposlovanja, ki bo izhajala iz avtonomnih potreb učnega procesa in zahtev kvalitetnega študija’. Vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je, koliko dejansko lahko fakulteta in univerza vplivata na svoje zmožnosti zaposlovanja (po finančni plati), ker je pač v veliki meri vezana na financiranje s strani ministrstva.
Kot tretji del svojih zahtev izpostavljajo socialno problematiko. Tako se zavzemajo za brezplačen študij, ki bo dostopen vsem. Izpostavljajo, da univerza ni povzročila krize in da naj tudi ne nosi njenih posledic v smislu zmanjševanja sredstev, in na drugi strani izpostavljajo njeno potencialno konstruktivno vlogo pri ‘zamišljanju družbenih alternativ krizam in varčevalnim ukrepom’. Hkrati so ‘zasedbeniki’ ‘proti načrtom za skrajševanje študija in ukinjanju absolventskega staža’. Menijo namreč, da se tako problem rešuje na napačnem koncu, saj je ‘razlog za dolg povprečen čas študiranja v Sloveniji posledica socialne stiske študentov, saj je težko dobiti redno zaposlitev in pogosto je edini način preživetja za mlade podaljševanje statusa’. Namesto tega zahtevajo, da se socialni problemi rešujejo tam, kjer izvirajo (z bolj aktivno državno politiko na področju zagotavljanja novih delovnih mest) in ne s finančnim kaznovanjem študentov. Zavzemajo se za štipendije, dostopne vsem študentom in študentkam v težkem socialnem položaju (prej so izražali zahtevo po štipendijah za vse).
Odzivi na zasedbo so bili različni. Pri sami okupaciji so se jim pridružili tudi nekateri profesorji (med njimi Boris A. Novak, Rastko Močnik, Sandra Bašič Hrvatin in Jana Rošker), njihovim zahtevam ne nasprotujeta niti dekan fakultete, Andrej Černe, niti rektor Univerze v Ljubljani, Stanislav Radovan Pejovnik.
Je pa na spletu zaslediti tudi kritične odzive. Npr. Miran Hladnik, profesor na slovenistiki, je na spletni strani http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2011/003921.html objavil obširno kritiko zasedbe. Hladnik tako v začetku svoje kritike izpostavi, da zaradi tega, ker uporniki redno (brez upoštevanja volje predavateljev in njihovih študentov) zasedajo nekaj največjih predavalnic (dejansko je tako, da so to naredili le ob zasedbi, zdaj pa se dejavnosti odvijajo večinoma v dveh predavalnicah), predavateljem onemogočajo normalno opravljanje poklica, hkrati pa ogrožajo tudi resen in kvaliteten študij na fakulteti. Nek drug vir o isti stvari pravi, da študijski proces ni pretirano moten, ampak da je le še poglobil že tako ali tako stalno problematiko na FF, iskanje prostih predavalnic. Tako je nekaj predavanj res odpadlo; vodstvo FF se je zavezalo, da bo to uredilo, potem pa tega niso storili.
V nadaljevanju svojega teksta Hladnik niza argumente, zakaj je po njegovem mnenju zasedba pozitivna in zakaj negativna. Kot pozitivne izpostavi predvsem aktiven poseg v smeri reševanja problematike in refleksijo obstoječega stanja, kot negativno pa, da se (po njegovem) večina vseh teh pozitivnosti komaj zaveda, hkrati očita pomanjkanje resne in argumentirane vsebine (govori o političnih floskulah in zmanipuliranih podatkih), neupoštevanje želja in pravic drugih (študentov in profesorjev), nekakšen aktivistični ‘larpurlartizem’ (protestirajo, ker protestirajo drugod po svetu) in ‘čegevarovsko maškerado’. Hkrati študentom očita, da se za vsem tem skriva le želja po ‘brezskrbnem študentskem življenju in želja po tem, ‘da bi tudi sami postali del legendarne revolucionarne zgodovine’. Seveda je tovrstno pisanje pri ‘zasedbenikih’ naletelo na oster odziv in tako so profesorju na svoji strani argumentirano odgovorili. Profesor se po njihovem mnenju spreneveda, zanika široko podporo, ki so je deležni s strani profesorjev, prav tako ‘zasebeniki’ opozarjajo na zelo konkretno vsebinsko podlago njihovih zahtev in na njihov utemeljen boj za (splošne in študentske) socialne pravice. Da ne bi bilo tudi naše povzemanje arbitrarno, predlagamo, da si, ko si ustvarjate lastno mnenje, preberete argumentacijo obeh strani.
Kakorkoli že, zasedba še traja, seznam dogodkov, ki se tam odvijajo, je moč dobiti na njihovi spletni strani. Po mojem mnenju je najbolj pozitiven ‘izplen’ zasedbe vzpodbuditev kritične javne debate o problemih visokega šolstva in širših družbenih in socialnih problemih. To pa je po zagotovilih nekaterih izmed dejavnih akterjev tudi glavni namen zasedbe.
Blaž Božnar
—————————————–
MNENJE ŠTUDENTA
Rok, Pravna fakulteta
Zasedbe FF ne podpiram. Da danes študij postaja vse bolj privilegij kot pravica vsakega posameznika, kažejo številne okoliščine, ki nikakor ne prispevajo k rešitvi tega problema med mladimi. Sicer se strinjam z zahtevami, s katerimi ”okupatorji” zahtevajo štipendije in večjo demokratičnost univerze, vendar mislim, da so zbrali popolnoma neprimeren način za dosego svojih ciljev. Da bi jim borben način reševanja sporov uspel, bi že v osnovi upor moral zajeti predstavnike vseh fakultet in ne samo študentov določene fakultete in določenih predstavnikov gibanja, ki so na probleme današnje družbe skušali opozoriti z taborjenjem pred borzo. Na drugi strani me poleg načina, kako ves upor poteka, motijo tudi nekatere zahteve, ki so nedosegljive, četudi bi jih bilo moč zagotoviti s strani države in javnih skladov. Tako si je, recimo, težko predstavljati, da bi kdajkoli bil sprejet zakon, ki bi omogočal štipendijo prav vsakemu študentu ne glede na smer študija, če potrebnega konsenza ni mogoče doseči že za določena vprašanja znotraj avtonomnega odločanja univerze. Morda je težava predvsem v načinu uveljavljanja ”demokratičnih načel” in ne toliko v pomanjkanju posluha s strani države, kot zatrjujejo ”okupatorji”. Na kritično mišljenje in drobec razumnega odločanja bi morali študenti pritisniti, ko se je odločalo o uvedbi t. i. bolonjskega sistema, ne pa, ko so študenti dejansko občutili, kakšne ”novosti” prinaša način študija po omenjenem sistemu. Strinjam se z organizatorji upora, da slabo luč na vse študente mečejo posamezniki, ki svojo možnost vpisa na fakulteto izkoristijo le za pridobitev določenih pravic, ki jih ta prinaša, dejansko pa študij po nekaj letih ”fiktivnega” vpisovanja opustijo ali izkoriščajo, ko so ti že v visoki starosti, in tako večajo predsodke, ki jih imajo nekateri ljudje do študentov in študentskega načina življenja. K temu prispevajo tudi sami aktivisti in ”okupatorji”, ki, namesto da bi poskušali poiskati rešitve z strokovnimi argumenti na podlagi izkustev, ki jih pridobijo ob študiju, raje kot na predavanjih in v knjižnici posedajo in celo ponočujejo v avli fakultete, ob tem pa se nemalokrat znajdejo tudi ljudje, ki z žaljivim odnosom do profesorjev in zaposlenih in ne preveč razdelanim pogledom, zakaj se trenutno nahajajo v avli ”osvobojenega ozemlja”, ne prispevajo ravno h konstruktivnemu iskanju rešitev in pogovoru z najvišjimi predstavniki oblastmi. Morda bi bilo bolje, da bi poskušali doseči neko enotnost najprej v krogu študentov in predvsem njihovih predstavnikov kot organizirati zborovanja na lastno pest. Ob taki organizaciji je seveda nemogoče pričakovati, da bi dosegli kakšne vidnejše uspehe, kot so to dosegli študentje v 70. letih prejšnjega stoletja pod okriljem Slovenskega študentskega gibanja. Če menijo, da je taka pot prava pot, ki uresničuje načela in izkušnje, ki so jih pridobili med študiranjem za izpite in razširitvijo svojega obzorja, potem jim na njihovi poti želim vse dobro.
