Za pisanje teh vrstic me je ‘navdihnil’ vzorec, ki ga včasih opazim pri sebi in v končni fazi ni najbolj prijeten, zato sem malo razmislil o njem. Zdi pa se mi, da je prisoten tudi pri drugih in je potencialno močan vir ne-zadovoljstev, zato sem se odloči
Seveda si ne delam utvare, da bom problem v teh nekaj vrsticah in s svojim vedenjem ta problem popolnoma razrešil, nasprotno – moj namen je le, da vas morda spodbudim k razmišljanju v tej smeri – torej, kaj vas pri vašem delovanju v življenju motivira – vaš lastni užitek ali priznanje, pohvala drugih? Kaj nam je torej pomembnejše, ko se lotimo neke stvari – to da bomo zadovoljni mi ali to, da nas bodo videli drugi, da jih bomo navdušili in da nam bodo izrekli priznanje, nas pohvalili?
‘Seveda, vse delamo zase’ bi verjetno odgovorili.
A res? Kupimo najboljši GSM, kar se ga da dobiti, nosimo le oblačila znanih (in dragih) blagovnih znamk, se do skrajnosti izklesamo v fitnesu, želimo si najvišjih ocen na faksu, želimo imeti najboljšo službo … Vse le za osebno zadovoljstvo in zadoščenje?
Psihologa dr. Laura L. Smith in dr. Charles H. Elliot v svoji knjigi v zvezi s tem predlagata, da izvedemo test – predstavljajmo si, da nihče ne bi nikoli vedel za nobeno od pomembnih stvari, ki jih v življenju počnemo, niti pozitivno niti negativno in nas ne bi niti hvalil niti obsojal. Če bi v takih okoliščinah živeli drugače kot živimo sicer, pomeni, da ‘plešemo, kot nam žvižgajo drugi’ in se moramo naučiti živeti zase.
Brez dvoma je izvor take življenjske naravnanosti v otroštvu, ko smo bili veseli, če smo bili deležni pohvale, bili pridni in sploh super, na drugi strani žalostni, če te pohvale ni bilo. Vendar pa nas tak vzorec spremlja še veliko dlje. Težava s priznanjem drugih je v tem, da je to le trenutno – osebe, ki nam dajo priznanje prav gotovo ne razmišljajo vedno o nas, živijo pač svoja življenja – le sami pa smo vedno ‘s seboj’ in zato veliko več šteje naše zadovoljstvo, ne-pogojeno s priznanjem drugih.
Morda pa niti ni treba imeti tako slabe vesti, saj je ‘bolezen’ kar usidrana pri Slovencih kot naciji. Že kar pregovorno je rečeno, da nam je pomembno le, da je npr. naš avto boljši kot sosedov – zadovoljstvo pa seveda traja le toliko časa, dokler ne odkrijemo druge stvari, kjer nas boleče primerjanje s sosedom spravi v novo tekmovalnost. Vprašanje je, kakšno zadovoljstvo nam to povzroča.
Živeti ambicije svojih staršev je podobna ‘bolezen’ – nekateri starši, ki v svojem življenju niso uspeli izživeti svojih ambicij, lahko z njimi obremenijo svoje otroke. Ti otroci so ‘obsojeni’ na to, da bodo najboljši športniki, glasbeniki, igralci … in ti otroci lahko pozabijo na svoje želje in jih v celoti podredijo željam in pričakovanjem staršev. Primeri otroških lepotnih otroških tekmovanj iz Amerike so tu lahko vzorčen primer, kljub temu pa tudi nam takšna ‘praksa’ očitno ni docela tuja – zadnji očiten primer smo lahko zasledili pri šovu Slovenija ima talent, ko se je kar nekam preveč vneta mati enega izmed neuspešnih tekmovalcev drla na žirijo, da ‘to ni fer’, da so se v svoji oceni pač morali zmotiti.
Da sklenem … ne maram kritizirajočih prispevkov, kjer je na dolgo in široko razpredeno o nekem problemu, do meja brezizhodnosti prikazana ‘črnino’ situacije, ni pa nakazana vsaj smer razmišljanja, če že ne rešitev predstavljenega problema, zato se bom potrudil biti boljši.
Rešitev je verjetno iskati v smeri, da – najprej ta vzorec pri sebi opazimo in si ga priznamo, smo nanj pozorni in potem bomo v konkretnih situacijah morda lahko ugotovili, da se nečesa ne lotevamo zato, ker nam nudi užitek in zadovoljstvo, ampak dejansko iz nekakšne bolečine, da bi dobili priznanje od drugih. Ob tem si kar hedonistično priznajmo, da je našemu užitku vseeno vredno dati prednost.
