Kaj vse mora dandanes povprečen študent stlačiti v samo štiriindvajset ur? Začne se že z bolj ali manj zgodnjim vstajanjem, potem z obveznimi prisotnostmi na vajah, določenimi predavanji, kasneje na kavici s kolegi, popopoldne na eni ali več rekreacijah, zvečer pa učenje ali širjenje socialne mreže ali z drugimi besedami obvezno študentsko rajanje.
Tak študent je ponavadi pod povprečjem, kajti tisti res povprečni študent doda še v svoj vsakdanjik kakšno priložnostno delo, sodelovanje v tej ali oni študentski organizaciji, obštudijsko sodelovanje v takih in drugačnih projektih, ki so lahko tako ali drugače koristni. Da ne govorimo o študijski praksi, učenju na raznih tečajih in seveda ob vsem tem ne smemo pozabiti na skrb za zdravo prahrano. In kam naj navsezadnje še to stlači?
Zelo pogosto slišimo, kako izrednega pomena je zdrava prehrana in zdrav način življenja. Na to temo lahko najdemo ogromno litarature, raznoraznih člankov in nasvetov, kaj so najnovejša priporočila strokovnjakov, učiteljev, proizvajalcev, prodajalcev, zavarovalnic in tako naprej. Daleč od tega, da zdrava prehrana ni eden od pogojev dobrega počutja vsakega človeka, saj se vsi strinjamo, da vpliva na sposobnost učenja, koncentracijo za delo in preprečuje bolezni. Če je naše prehranjevanje redno in če je hrana pravilno pripravljena in enakomerno razporejena skozi ves dan, potem tudi pokriva naše energijske potrebe in potrebe po hranilnih snoveh. Te pa seveda potrebujemo za razvoj in pravilen potek raznoraznih procesov v telesu. In poleg vsega tega je spet treba paziti na umerjenost, kajti tako pomanjkanje kot prevelike količine hrane slabo vplivajo na zdravje. A jaz se vseeno vprašam, kam vse to stlačiti v vsakdanjik navadnega človeka?
Če se ozrem nekoliko v preteklost, se vprašam ali so naše mame ali še bolj babice poznale vse te teorije, kaj je treba jesti, kako, koliko, kdaj in kolikokrat. Nekako se mi zdi, da je celotno življenje potekalo bolj umirjeno, naravno in včasih na prvi pogled zelo preprosto. Vzeti si čas za družinsko kosilo ni bila izjema, ampak bolj pravilo. Uživati v hrani, vzeti si čas za vse okuse, ki so se prepletali, je bila neka bolj naravna stvar kot še eno pravilo, ki ga drugi priporočajo. Hrana je bila tudi pripravljena iz stvari, ki so bile tisti trenutek na voljo, torej tistih sezonskih živil, ki so bila ali v vrtu ali ozimnici ali kar so dobili v trgovinah.
Danes so se zadeve precej spremenile. Če se v nedeljo skupaj dobimo na »goveji žup’ci«, je to prej izjema kot pravilo. Prav tako danes prihajajo na naše mize zelenjava in sadje iz vseh koncev sveta. Ne glede na letni čas jemo lahko vse, kar nam srce poželi. A kljub temu si težko vzamemo čas za resničen užitek v tem izobilju, ki nam je dano. Tempo življenja in tempo, ki si ga predvsem sami postavljamo in se odločamo zanj, nam narekuje hitro, nekvalitetno in predvsem neosebno prehranjevanje. Vse nam postane na nek način projekt, ki ga je treba izpeljati. Kje pa je pri vsem tem užitek?
Včasih tudi ob najboljši volji in zavedanju, kako izredno pomembna je zdrava prehrana, je neznansko težko zadovoljiti vse te kriterije, ki jh narekujejo teorije zdrave prehrane. Kje naj najdemo toliko časa za prehranjevanje? Po mojem mnenju je tisto, kar sami pripravimo, tisto za kar zares lahko trdimo, da je zdravo. In ko sami sebe vprašamo, kaj bi jedli, je velikokrat treba tudi za to imeti čas. Kako imamo lahko v vsej tej hitrici čas prisluhniti še svojemu telesu, ki nam v resnici stalno sporoča, česa si želi, kaj mu manjka in kaj si želi zaužiti. A kaj ko ga ponavadi ne poslušamo oz. ne slišimo. Druge bolj »pomembne reči« ga preglasijo in nemalokrat postane koš za vse, kar pride pod roke, da ga za nekaj časa utišamo. A kako naj najdemo čas za vse tiste obroke, ki jih je treba uravnoteženo vnašati ves dan. Če seštejemo, koliko časa je to, bi nam skorajda zmanjkalo časa za vse tiste obveznosti, ki so res pomembne in štejejo v življenju sodobnega šloveka.
Navsezadnje, kako naj študentje, ki so že v tem »brezskrbnem obdobju« polni skrbi in obveznosti, ki jim ni ne konaca ne kraja, vzamejo na dan tri ure časa še za pet spodobnih zdravih obrokov, ki so predpogoj za zdrav življenjski stil, ki je tako »in«. Na koncu postanemo lahko žrtve poskusov vsaj približka zdravega življenjskega stila in se zatekamo »bio« takim in drugačnim stvarem, ki so tako zdrave, da je kar nemogoče verjeti. Marsikdaj pa ravno s temi poskusi vržemo vase marsikaj, kar naše telo sploh ne potrebuje oz. bolj hrepeni po čem drugem, vendar mu ne prisluhnemo.
Po mojem mnenju je v vsej tej zmedi treba samemu sebi postaviti mejo! Drzniti si na prvo mesto postaviti sebe, svoje zdravje in svoje počutje. Potem zagotovo ostane dovolj časa in energije za zadovoljno življenje, pa tudi če gre na račun tega, da bomo zamudili kakšno udeležbo na okrogli mizi. Sami si moramo postaviti meje in si ne dovoliti, da je “življenje tisto, kar se zgodi, medtem ko smo zaposleni z načrtovanjem drugih stvari.” Življenje naj se ne zgodi, življenje žìvimo! Torej dihajmo s polnimi pljuči, občudujmo videno in uživajmo v vsakem okusu in vonju, ki ga zaužijemo. Naj nam to ne postane postranska stvar.
Pa hvala bogu za študentske bone! A tudi pri tem si zase privoščimo najbolj kvalitetno, kar se da dobiti.
