Pred leti je na novinarski konferenci ob izidu prve knjižice Prosto-Voljno, ki je vsebovala podatke o 16 organizacijah, moj prijatelj David za razlago svojih odločitev uporabil izjavo Keitha Richardsa. V nekem intervjuju so Keitha vprašali: “Zakaj se rokerji poročajo z manekenkami?” “Zato, ker se lahko!”
In kakšno zvezo ima to s prostovoljstvom? Prostovoljno delamo zato, ker lahko. Ker smo se za to odločili. Ker nas to izpolnjuje. In kako se tema prostovoljstva povezuje z rubriko Komuniciranje?
Prostovoljci preveč redko povemo, da smo prostovoljci. S svojimi prijatelji se pogovarjamo o izpitih, nogometu, simpatičnih sosedah in kolegih, novi kolekciji v trgovini … O tem, kaj pa počnemo izven “pričakovanih” okvirov, pa ne.
Kot prostovoljec izvajam tudi usposabljanja za druge ljudi, ki jih zanima prostovoljno delo in neredko naletim na aktivne prostovoljce in prostovoljke, ki o svojem delu sploh ne govorijo med svojimi prijatelji. Nekateri ne smejo (npr. svetovalci po telefonu naj ne bi razkrili svoje identitete, saj bi s tem lahko ogrozili tako svojo kot tudi varnost organizacije). Nekateri pa nočejo. Vzrokov za to je verjetno veliko, med najpomembnejše pa sodi to, da je stigma ljudi, s katerimi delamo, lepljiva. Če javno povemo, za kaj oziroma za pravice koga se zavzemamo, smo hitro označeni, tako kot so označeni tisti, s katerimi delamo (“To je pa tisti, ki živi s Cigani.” in “Ta ima gotovo kaj za bregom, če pobira uporabljene injekcije …”). Kar je lahko v naši družbi neprijetno.
Komuniciranje v prostovoljstvu je naporna stvar. Najprej zato, ker moramo razbiti predstave, da tisti, ki z nekom dela, tudi postaja “takšen” (v stilu “psihiatri so še bolj nori od norcev”). Nato zato, ker smo se odločili, da delamo in se nam zdi škoda časa in energije, ki jo lahko namenimo prostovoljstvu, da bi prepričevali ljudi, ki jim je tako delo tuje. In nenazadnje zato, ker je v trenutku, v katerem živimo, solidarnost med ljudmi kot vrednota padla globoko na lestvici vrednot, za katere se zavzema večina.
Pa vseeno komuniciramo. Skozi različne dogodke, projekte, prireditve, predstavitve … V teh dneh se je odprla razstava, ki (med drugim) govori tudi o prostovoljstvu. Razstava “Glastonbury festival v Ljubljani” predstavlja fotografije z verjetno največjega svetovnega festivala na prostem, ki poteka od leta 1970 in ga je v letu 2005 obiskalo preko 150.000 ljudi. Organizacija festivala temelji na prostovoljnem delu velike skupine ljudi. Izkupiček od vstopnin in avkcij je namenjen neprofitnim okoljskim in družbeno osveščenim organizacijam (Greenpeace, Oxfam, WaterAid ipd.), del denarja pa gre za potrebe lokalne skupnosti. Festival je svojevrsten tudi zato, ker je ena izmed njegovih osnovnih filozofij skrb za okolje. Zato na festivalu uporabljajo okolju in ljudem prijazne tehnologije recikliranja in kompostiranja odpadkov, promovirajo pravično trgovino, organsko prehrano, prepovedujejo uporabo stekla ipd. Zato so organizatorji ljubljanske razstave k sodelovanju povabili slovenske prostovoljske organizacije, ki v sklopu razstave predstavljajo svoje aktivnosti.
V tem mesecu pa se bodo zgodile tudi druge prireditve, povezane s prostovoljnim delom. Od 18. do 22. aprila bo potekal Festival prostovoljstva mladih, ki bo po celotni Sloveniji ponudil prireditve, namenjene predstavitvam prostovoljnega dela mladih, prostovoljskih organizacij in aktivnosti … Tudi koncerti in zabave ne bodo manjkale.
Zato: VSE PROSTOVOLJKE IN VSI PROSTOVOLJCI, pridite! Naj nas vidijo. Naj se zavedo, koliko nas je takih, ki nam ni vseeno, ki solidarnosti nismo pozabili. Vsi tisti pa, ki o prostovoljstvu le razmišljate, PRIDITE, POGLEJTE in IZBERITE prostovoljno delo, ki je primerno za vas. Podrobnejši pregled dogodkov v zvezi s prostovoljstvom najdete na spletni strani www.prostovoljstvo.org/festival. Se vidimo!
Sašo Kronegger
Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela
www.drustvo-drppd.si
