Novo leto med drugim prinaša tudi novega kolumnista, pisca rubrike V vrtincu, v resnici pa že starega Študentovega ‘mačka’. V svojih prispevkih se bom ukvarjal predvsem s tematikami s področja prava, psihologije, športa, morda pa tudi česa drugega.
TTokrat bom spregovoril nekaj o začetku. To lahko seveda simbolno povežemo z začetkom novega leta, vendar se bom od tega takoj potem, ko vam na tem mestu vsem zaželim srečno in zdravo novo leto, takoj oddaljil in sicer na vprašanje, kako začeti kakšen opravek, nalogo, ko za to nimamo motivacije, ko iščemo izgovore za lenarjenje in nedelo, namesto da bi ‘zgrabili bika za roke’, kakor temu popularno rečemo?
Najprej si moramo seveda izbrati oziroma definirati nalogo, ki jo želimo opraviti, pa z njo odlašamo, bodisi, da se nam ne ljubi, bodisi, da nam je neprijetna (ali pa oboje). Znan ameriški psiholog priporoča, da v takih primerih vzamemo listek, ga razdelimo na dva dela, napišemo naše razmišljanje o tej nalogi – na en del napišemo, zakaj bi bilo nekaj dobro opraviti, na drugi del pa, zakaj ne. Tako lahko ugotovimo, ali si nekaj sploh želimo opraviti. Morda bomo tako ugotovili, da si nečesa sploh ne želimo opraviti oziroma da to za nas ne pomeni nobene koristi, ampak si le prigovarjamo, da bi bilo ‘to dobro’, ‘to delajo drugi’ in podobno. Tako lahko to nalogo zavržemo in se lotimo česa bolj produktivnega (seveda tu ne govorim o sesanju stanovanja, to kar naredite!).
Ko smo se odločili, da je nekaj dobro narediti, naj sledi priprava načrta, predvsem časovnega – moramo se odločiti, kdaj točno bomo nekaj storili. Tudi to moramo napisati na listek. Nasploh je pisanje na listke neka precej trdnejša oblika samozaveze, kot če bi obveznost oziroma nameravano aktivnost hranili zgolj v svoji glavi. Ob tem razmislimo o tem, kakšni dvomi se nam porajajo ob tem, ko se odločimo za ta termin. Verjetno nekaj v smislu – kaj če se mi takrat ne bo ljubilo, kaj če me bo takrat poklical prijatelj, kaj če … Na vse možne stvari, oziroma bolje rečeno izgovore, ki bi nas potencialno lahko ovirali pri naših načrtih, moramo najti zadovoljiv odgovor, ki ta izgovor odpravi.
Še vedno je zalogaj lahko precej velik, zato si je treba olajšajti delo – delo lahko namreč opravljamo korak za korakom, postopoma. Pomembno je namreč vedeti, da velja, da dejavnost da motivacijo za povečano dejavnost. Torej, ko se želimo npr. začeti učiti za izpit, pa se nam ne ljubi začeti, ker vemo, da imamo za predelati ogromno snovi, je najbolje, da si rečemo, da bomo to počeli za začetek npr. petnajst minut. To naj ne bi bil prehud zalogaj za nikogar. Ko preteče teh petnajst minut, smo nekako prebili psihološko prepreko in stvar se ‘odpre’ – lahko se učimo dlje, kot smo nameravali. Zelo dober občutek dobimo, ko vidimo, da smo bili sposobni narediti več, kot smo sprva nameravali. Hkrati je koristno tudi, da si učenje razdelimo po dnevih – začnimo dovolj zgodaj pred npr. izpitom in si ne zastavimo (za večino) previsokega cilja, da bi se že kar prvi dan učili osem ur, ampak si naredimo načrt, kaj naj bi predelali po dnevih. Dobro je, če znamo tako oceniti svoje sposobnosti, da si za določen dan splaniramo manj, kot vemo, da smo sposobni predelati, potem pa svoje načrte presežemo. Previsoki cilji nas na drugi strani utegnejo odvrniti od vsakršnega učenja ali pa nas vsaj naredijo živčne po nepotrebnem, ker vidimo, da načrta ne bomo sposobni uresničiti.
Ob tem, ko uresničujemo nek cilj, je ključnega pomena, da smo glede doseganja tega pozitivno naravnani. Nasprotje tega stanja je mišljenje, ki nam pravi, da nam nekaj ne bo uspelo, da nas nekaj dolgočasi, da je naporno in tako dalje. Če dobro pomislimo, nas od dela ne odvrača delo samo, ampak misli, povezane z njim. Koristno je, če si take nestvarne misli zapišemo na listek. Ko smo gotovi, poskušamo nanje racionalno, bolj pozitivno odgovoriti. Npr. če se nam zdi pisanje nekega dopisa zoprno in ves čas razmišljamo o tem (in se zato pisanja ne lotimo), je to svojevrstna zabloda – to je primer ‘prerokovanja’, saj ne vemo, če bo stvar dejansko tako zoprna. Poskusimo napisati začetek ali pa le nekaj alinej, v katerih navedemo bistvo, ki ga želimo z dopisom sporočiti. Zna se zgoditi, da nam bo pisanje potem lažje steklo. Če se to ne zgodi, lahko dopis dokončamo potem, ko si malo spočijemo možgane in se odpravimo na krepčilen tek v naravi. S ‘svežimi’ možgani bomo laže dokončali nalogo, ki se nam je sprva zdela težavna.
Na koncu – po opravljeni nalogi se nagradite! Še preden začnete delati nekaj napornega, razmislite o tem, kako se boste po opravljenem delu nagradili. Npr. če se bom danes učil vsaj šest ur, bom potem poklical prijateljico, da greva na prijeten klepet ob pijači. Vsekakor dobra motivacija, kajne?
Blaž Božnar
