Tine Lugarič je diplomirani komunikolog, ki že osmo leto opravlja delo tekstopisca oz. kreativca v oglaševalskih agencijah – zadnja štiri leta uspešno deluje pod okriljem Pristopa.
Pravi, da delo kreativca zahteva neprestano prežo za idejami, a ker je svoje delo razvil iz hobija, si raje reče, da je delohobik. Kot pravi sam – le skupaj lahko ustvarjamo uspešne zgodbe – in tako odkrivamo prvega govorca, ki bo soustvaril novo uspešno TEDxFDV zgodbo.
V sobo vstopi polarni medved v slovenski narodni noši – kaj reče?
„Ej jo, jaz sem kurent oblečen v medveda.“
Kaj je tvoj prvi spomin iz otroštva?
Da se ga še zdaj spomnim? Uh … Če pomislim, eden je, ki sem si ga tudi fizično zapomnil (smeh). Ko sem bil še majhen, se mi zdi, da sem bil kar malo nagnjen k fizičnim poškodbam. Zelo rad sem hodil naprej in gledal nazaj – tako sem si tudi brado razbil. Šola iz otroštva mi je tako bila, da ne smeš gledati preveč nazaj, še posebej, če bi rad v življenju hodil predvsem naprej.
Kako bi se opisal v treh levih ujemalnih prilastkih – oziroma besedah, besednih zvezah?
Heh, to je pa že malo slovnice potrebno poznati (smeh). Sicer pa tak … Takim vprašanjem se vedno skušam izogniti, ker res nerad opisujem samega sebe. Če pa že moram, bom namesto treh navedel enega, in sicer, da sem predvsem skromen.
V tvojo pisarno pride Larry Page (Googlov CEO) in ti ponudi milijon dolarjev za realizacijo tvoje ideje. Katera je ta ideja?
Zdaj take ideje, da bi mi zanjo dal 1.000.000 dolarjev, še nimam, oziroma mislim, da je smer do tega milijona napačna. Najprej bi moral priti k njemu z idejo, seveda, če bi jo imel, potem pa bi se pogovarjala. Sicer pa, če bi jo izdal sedaj, lahko vidve pobereta zasluge in gresta k njemu ter si razdelita vsaka pol (smeh).
Bi lahko z nami delil, kako se pri tebi odraža pojem deloHOBIk, za kakršnega se imaš sam?
Če poskusim razložiti … Gre za brisanje meje med delom in preostalim delom življenja, hobiji. Če navedem konkretni primer: sam sem že od rane mladosti skater in skateboarding je eden izmed najkreativnejših športov … Kasneje sem postal kreativec v oglaševanju, kjer je moja naloga snovanje kreativnih tržno-komunikacijskih zgodb za blagovne znamke … In krog se mi v konkretnem primeru sklene tako, da sem pred kratkim s kolegoma ustvaril lasten skateboarding brand, pod katerim izdelujemo skate deske in oblačila. Se pravi z ulice v agencijo in nazaj na beton. Skejtanje pa tudi sicer zelo povezujem z oglaševanjem, saj imata podobno formo: imaš prepreko, problem, ti pa moraš na nek kreativen način oz. s trikom preko tega. Če ti uspe, v skateparku prejmeš aplavz, v oglaševanju pa se izdelek dobro prodaja.
Kaj ti je najbolj všeč pri tvojem delu?
Nenehna soočenja z nečim novim. V smislu, ko začnem reševati nek problem, se pravi, ko dobim osnutek, se včasih prav ujamem, da sem pred tem malo vzhičen. Vem, da bomo že prišli do nekakšne ideje, ki bo morda nekaj povsem novega. Čeprav ideje še nimam, se je vnaprej veselim kot otrok. Posebni pa so ravno ti občutki, ko pravzaprav iščeš. Ne gre samo za neko kreiranje, ampak povezovanje že obstoječih vzorcev, uporaba novih tehnologij – v bistvu je to igranje z neznanim.
Te to, da z idejami ne prideš nikamor, kdaj utesnjuje?
Da, zelo. To pa je potem ta frustracija, ki je vedno prisotna. Na nek način si hkrati mogoče miriš strah pred tem, da še nimaš ideje in si misliš do zdaj je še vedno ideja prišla (potrkal na les); včasih ideja pride takoj, včasih je nimaš še v zadnjih minutah pred ključnim sestankom. Svet oglaševanja je tak, da pravzaprav vedno delaš, kot da bi vedno znova prišel v novo službo. Skoraj vsak dan delaš na drugem tematskem področju: srečuješ se z novimi raznolikimi naročniki in vedno se moraš v prvi fazi na hitro naučiti čim več o produktu ali blagovni znamki, za katero delaš, in šele potem se začneš „polniti“ z nekimi mehkimi vsebinami. Jaz gledam v tej fazi različne bloge, fotke, videe in tudi veliko raperskih vsebin. Sodelavka mi je nekoč rekla: „Ko poslušaš rap, postaneš kar malo nadut, malo ti zraste ego.“ Mogoče mi hip-hop pomaga pri tej samozavesti, ko se lotim problema. Vbrizgne ti neko butasto ego-tripersko injekcijo.
Opiši nam proces svojega ustvarjanja …
Ta proces se vedno začne z učenjem in z bombardiranjem z vseh strani. Samo ustvarjanje pa je v veliki meri odvisno tudi od tega, kakšne naloge dobiš, osnutke, v kateri razvojni fazi določenega projekta trenutno si. Na primer, ko si v fazi razvoja ideje, lahko tudi cel dan ležiš na kavču v pisarni (smeh). Naslednja je faza prezentiranja naročniku – predstavljanje ideje, ki jo zasnujemo. Zadnja faza pa je produkcijska – delo se izvaja v sodelovanju z zunanjimi produkcijskimi ekipami. To so nekako tri bistvene faze, nikoli pa ne veš, kaj vse boš naslednji dan počel.
Kaj meniš, da je tisto, kar te razlikuje od ostalih, tvoja dodana vrednost?
Verjetno ta moja organiziranost in odzivnost. Sodelavci pravijo, da imam kar nekaj značilnosti vodij projektov. Meni se to zdi prednost. Vedno imam nek pregled nad vsemi stvarmi, ki jih delam, znam si jih izvizualizirati in približno vem, kaj se kje dogaja. Seveda je včasih preveč front in s tem se manjša tudi pregled nad situacijo.
Kdo ali kaj najbolj vpliva na tebe in tvoje delo(vanje)? Od katere osebe si se v življenju največ naučil?
Ta je pa hard. Po mojem se nisem samo od ene osebe naučil največ. Mogoče mi je mama dala neke vrednote, ki se spet vežejo na ta red, da znam za sabo stvari pospraviti itd. Ona je vedno govorila: „Glej okoli sebe, spremljaj življenje.“ Kot majhen je seveda še nisem poslušal (smeh) … Šele sedaj v bistvu vidim, koliko se ti lahko nekih stvari zgodi, če spremljaš – vse so samo neki vzorci, ki jih lahko zlagaš. Skratka, to, kar je pravila moja mama, je takšna šola, ki jo šele sedaj razumem.
Si že kdaj opazil, da bi bil komu za vzor in bi si ta „želel biti kot ti, ko odraste“?
Najbrž ja … Opažam, da veliko mladih v življenju stagnira. Od življenja želijo veliko, se jim pa pogosto nič ne da. Pogosto me prijatelji prosijo za pomoč ali mnenje, ampak tukaj ne bi govoril skozi prizmo vzornika, ampak nekoga, ki se je sam razvil, ki je na nekih področjih verodostojen. Pri meni je tako, da sem vedno nekako hotel sam razbijati probleme in bil precej samozadosten. Najbolj sem se zanašal sam na sebe. In morda se tudi zaradi tega prijatelji zanesejo name … In če jim le lahko, jim z veseljem vedno pomagam.
Kako pa nate deluje časovni pritisk?
Zelo dobro. Recimo, študiral sem vedno zadnje trenutke. Prej nisem mogel. Moraš pa imeti tu to lastnost, da se znaš organizirati. To verjetno prihaja iz borilnih veščin, konkretno iz aikida, ki ga treniram že 20 let. Tukaj je vedno prisoten nek red, disciplina in spoštovanje. Vse to so lastnosti, ki jih je dobro preslikati na življenje nasploh.
Že veš, o čem boš govoril v svojem TEDxFDV govoru?
Govoril bom o konceptu delohobika, saj sem si to poimenovanje tudi sam izmislil in ga še ni na Googlu J. Zdi se mi, da se bo dobro povezal z rdečo nitjo, ki je (Re)aktiviraj se. Misel „Choose a job you love and you’ll never have to work a day in your life,“ lepo zajame bistvo tega koncepta in to je nekaj, kar si najbrž vsak želi. Ljudje v agencijah delamo skoraj cele dneve, zato je bolje zate, da imaš to resnično rad.
V čem vidiš povezavo med seboj in rdečo nitjo TEDxFDV-ja „(Re)aktiviraj se“?
Predvsem v smislu Aktiviraj se, preden se Reaktiviraš. Moraš se aktivirati, ker najhitreje, kar se človeku lahko naredi, je to, da se poleni! Tisti, ki so aktivni, znajo ustvarjati zelo dobre zgodbe. Prevelik del mladih pa se ne premakne. Vsi bi imeli materialne dobrine in jim je to tudi meja uspešnosti, nihče pa ne bi za to nič naredil. Zdi se mi, da taki ljudje nimajo ideje niti kaj bi niti kaj želijo. Veliko je govorjenja, malo pa tistega, kar se dejansko zgodi.
Ti torej tako govoriš, kot tudi udejanjiš?
Absolutno – vedno raje najprej udejanjim in šele nato govorim o tem. Ali pa delo govori samo zase.
Kaj je tvoje vodilo v življenju?
Igraj se – „Work hard, play harder.“
Za konec pa še: Katera pesem opisuje tvoje trenutno počutje?
Kendrick Lamar – Black Boy Fly. Bistvo tega komada je aktiviraj se in ne zavidaj drugim.