Kljub dejstvu, da v povedanem v spodnjih vrsticah ne gre ravno za poletno temo, je vseeno pritegnila moje zanimanje. Poleg tega bo o poletnih temah dovolj govora tudi drugod, tako da ne bo nič narobe, če tukaj spregovorimo o čem drugem.
V zadnjem času se mi je zdela zanimiva novica o novem dokumentarnem filmu Hitlerjeva biblija avtorja Mihe Čelarja, ki temelji na dnevniku nekdanjega partizanskega obveščevalca Jožeta Jana – Iztoka, ki je vodil zaplembo nemškega verskega inštituta, kjer so našli tudi tako imenovano Hitlerjevo biblijo; njen najzanimivejši del je prav gotovo tisti o nameravani postavitvi nacističnega svetišča, t. i. Votanovega templja, namenjenega novim (oziroma starim, na starogermanski tradiciji temelječim) verskim obredom; po načrtih v knjigi naj bi ga želeli postaviti kar na našem Blejskem otoku.
To odkritje ponovno vzbuja vprašanja o režimu, ki je imel v 2. svetovni vojni in pred njo na najrazličnejše načine močan vpliv na prebivalce Nemčije, in načinu, kako je Hitlerju kot voditelju uspelo nagovoriti in vzpodbuditi velik del svojega naroda, da je na različne načine sodeloval pri doseganju nekega skupnega ‘višjega’ cilja.
Vendar pa spraševanje o tem lahko vzpodbudi vprašanja, ali bi se to lahko zgodilo le v Nemčiji – ali je bila torej tovrstna miselnost in voljnost podrejanja neki avtoriteti ekskluzivna za Nemce?
Določen odgovor se mi je kar nekako sam od sebe ponudil na zanimivem predavanju prof. dr. Katje Šugman Stubbs, ki sem ga poslušal pred kratkim. Teorija o avtoritarni osebnosti (Adorno) tako govori o tem, da so Nemci že sami po sebi avtoritarne osebnosti, da imajo radi red in disciplino, razmišljajo stereotipno, so servilni, … Da je torej taka miselnost tam lahko naletela na plodna tla. Kasnejše teorije (Arendt) pa so na to vprašanje našle drugačne odgovore in trdijo, da bi se to dejansko lahko zgodilo kjerkoli. Praktično je slednje potrdil Milgramov eksperiment; Stanleya Milgrama, profesorja psihologije na Univerzi Yale, je zanimalo, ali ljudje pod pritiskom avtoritete ravnamo drugače, kot bi sicer, celo do te mere, da kršimo svoje moralne norme.
Poskus je potekal tako, da je bilo naključno izbrani osebi, udeleženi na testiranju (privzela je vlogo učitelja), naročeno, da bo preizkusila, kako deluje sistem kazni na učinkovitost učenja. ‘Učitelju’ je bilo naročeno, naj opazuje, kako druga oseba (‘učenec’) opravlja neko nalogo, in v primeru, da pri nalogi ne bi bila uspešna, naj jo kaznuje na način, da pritisne na gumb, ki bo zadal ‘učencu’ elektrošok; jakost slednjih pa je morala biti pri vsaki storjeni napaki višja.
Dejansko je bil (v nasprotju z ‘učiteljem’) ‘učenec’ seznanjen z vsemi specifikami poskusa; bil je igralec in dejansko ni prejemal elektrošokov, ampak je ob vsaki ‘sprožitvi’ elektrošoka pritisnil na magnetofon, kjer je bil posnet njegov (domnevani) odziv na določeno jakost toka, ‘učitelj’ pa je mislil, da mu zadaja prave elektrošoke. Pri določeni jakosti toka je ‘učenec’ odkrito nasprotoval nadaljnjemu izvajanju poskusa, nad neko – precej višjo – jakostjo pa je ‘učitelj’ lahko slišal le še vreščanje ‘učenca’.
Rezultat? Večina ‘učiteljev’ je pod vplivom poskusa uporabila na svojih ‘učencih’ smrtonosno jakost toka.
Napačno bi bilo na podlagi tega sklepati, da smo ljudje po naravi sadisti – večina ‘učiteljev’ namreč ni uživala ob tem, ko je zadajala elektrošoke; dokaz je že v tem, da so goljufali, ko je nadzornik testiranja ‘po pomoti’ zapustil prostor (niso pritisnili na gumb ali pa so izbrali manjšo napetost).
Če torej nismo sadisti, se poraja vprašanje, zakaj so testiranci sploh počeli kaj takega? Odgovor je moč najti predvsem v tem, da so testiranci tako zaupali vodji poskusa (avtoriteti), ki je bil ugledna oseba in je bil ob izvajanju poskusa tudi stalno prisoten in jih spodbujal; ob njegovem prigovarjanju so se kar nekako razbremenili odgovornosti.
Kaj lahko iz tega potegnemo? Eden najbolj šokantnih poskusov v zgodovini psihologije dokazuje, kako avtoriteta lahko vpliva na nas v vsakdanjem življenju. Upoštevanje avtoritete je tako do določene mere sicer lahko dobro, vendar pa je na določeni točki potrebno potegniti črto in upoštevati lastne moralne vzgibe.
Blaž Božnar
