Jožeta Činča poznamo kot zmagovalca Big brotherja slavnih iz leta 2010 z motom prišel, videl, pokadil, zmagal! Leta 2006 je prejel viktorja za najpopularnejšo medijsko osebnost leta 2005. Poznamo ga tudi kot člana prekmurske zasedbe D Kwaschen retashy. Jože je posebna oseba, ki izstopa. Ko sem prebirala informacije o njem, me je presenetil njegov Facebook profil s Činčografijo, kjer se je predstavil takole: „Rojen sem 16. 5. 1966 v Murski Soboti. Nadaljeval sem kar z osnovno šolo, ker me vrtcu niso hoteli imeti. Šesti razred osnovne šole sem ponavljal trikrat. Ker je takrat bil takšen sistem, 7. in 8. razreda nisem videl. Na črno so me porinili v srednjo šolo. Starši so mi kupili spričevalo po 8 letih srednje šole. Nadaljeval sem s študijem na pedagoški fakulteti, a tudi to ni uspelo. Zaposlil sem se kot učitelj na osnovni šoli, seveda s ponarejenimi papirji. Ko so tudi to ugotovili, sem letel in se zaposlil na televiziji, dobil viktorja in pa velik račun za mobilni telefon, saj sem si ga izglasoval sam.“
Kakor koli, Jože je posebna oseba, ki je že veliko izkusila. Kakšen je bil kot študent in kako gleda na študentska leta in študentski status danes? Pa ga spoznajmo še s te plati.
Kaj ste študirali in zakaj ravno to? Kje vse ste bili vpisani in kaj vam je uspelo končati?
„Na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem študiral slovenščino in nemščino. Slovenščina je bila nujno zlo, kajti poleg nemščine, ki sem jo dodobra obvladal in mi je bila pri srcu, sem želel „dodati“ še študij angleščine, a žal takrat te smeri v Mariboru na faksu še ni bilo, slovenščina je bila dodatek k „vsemu“ … In prav zaradi enega izmed predmetov (fonetika), ki ga po mnenju profesorja nisem obvladal, sem pred vpisom v 4. letnik (izpit je bil pa pogoj!) vrgel puško v koruzo in se vrnil domov, tako da …“
Kako ste doživljali svoja študentska leta, kako bi jih na kratko opisali?
„Spomini so lepi. Bilo je pestro v vseh pogledih. Nikoli ne bom pozabil pristnih relacij med nami študenti. Takrat, konec 80-ih in v začetku 90-ih, ni bilo važno, če prideš na faks z avtobusom, avtom, peš, haha … Niti, če prihajaš iz nižjega sloja ali t. i. elitnega, imaš za pico, zrezek ali ješ na bone. Razlike so bile vsaj meni popolnoma neopazne.“
Za kakšnega študenta ste veljali?
„Za kampanjskega, haha. No, kakor kdaj. Kot sem že omenil, mi slovenščina kot nujno zlo ni bila posebej pri srcu, z večjim veseljem sem študiral nemške predmete, slovenske pa sem „moral“ naštudirati.“
Kje ste živeli v času študija?
„V študentskem domu na Gosposvetski.“
Kako ste „preživljali študentske dneve“, ste hodili na zabave, kaj ste najraje počeli?
„Seveda se je tudi žuralo, ampak, ko daš to žur-fazo skozi, ti enostavno (no, vsaj meni) ni več v taki meri do tega. Bolj kot žurov se raje spominjam tega, da sem se naučil igranja taroka, ki smo ga takrat res včasih do onemoglosti prekartali. Za to gre „zahvala“ mojemu „učitelju“ taroka Vladu iz Prlekije, ki me je zdresiral skoraj do popolnosti. Vendar v taroku nikoli nisi dovolj dober, je pa dobro, če kartaš v 4, ker je potem vedno nekdo drug kriv, hahahaha!“
Kaj ste še počeli poleg študija, v mislih imam obštudijske dejavnosti, ste se dodatno izobraževali?
„Glede na to, da sem se že takrat ukvarjal z glasbo, imel bend, s katerim smo čez vikende igrali na veselicah, porokah, kaj dosti časa za kako drugo dejavnost niti ni bilo.“
Ste svoja študentska leta izkoristili, kot ste želeli ali bi kaj spremenili?
„Nehvaležno vprašanje, hmmm … Morda bi kljub „fonetičnim“ težavam pri slovenščini danes vztrajal do konca, kaj pa vem, morda … Po drugi strani bi pa morda do penzije bil v razredu kot prfoks, morda se mi ne bi „zgodili“ mediji, kjer sem že poldrugo desetletje. Mogoče pa v penziji doštudiram, zakaj pa ne?“
Če bi bili študent danes, kaj bi študirali?
„Verjetno spet tuje jezike pa še kaj v zvezi z mediji.“
Kaj svetujete mladim: študijskih programov je veliko, težko se je odločiti, kaj študirati, dobiti zaposlitev, ki bi bila povrhu tega še primerno plačana pa zelo težko. Kako uspeti in delati, kar si želiš?
„Ste že vi dali odgovor v začetku tega vprašanja, bi vas pa samo malce dopolnil: tisti, ki študirate, vlecite študijska leta čim dlje, kajti z vsakim opravljenim izpitom ste bližje brezposelnosti.“
Kaj svetujete mladim, da bodo lažje preživeli današnje čase in se spopadli s problemi brezposelnosti, nezmožnosti načrtovanja prihodnosti, slabih pogojev za zaposlitev in načrtovanja prihodnosti?
„Pri nas je šolski sistem zgrešen že v osnovi; pri 5. letih otroke iz peskovnika silimo v šolo, v 9-letki iz njih skušamo narediti wunderkinde, v srednji šoli vsak profesor vztraja na tem, da je njegov predmet najpomembnejši, eni dijaki gredo recimo na gimnazijo zaradi jezikov, poudarek pa je na matematiki, fiziki ipd., letijo šusi, popravci in že tu se ubijajo sanje, nato pa še te famozne točke pri maturi, ki že pri 18. letih „ožigosajo“ nekoga v smislu, da te točke odločajo, kaj si „sposoben“ študirati … Želiš biti zdravnik, imaš te sanje že od majhnega, dosežeš premalo „pik“ na maturi in MORAŠ iti v nekaj, o čemer se ti niti ne sanja niti si tega ne želiš študirati, kaj šele pozneje delovati na nekem xy področju. Kako lahko nekdo SAMO na podlagi teh točk odloči, da ti pač ne moreš biti to in to, kajti matura je pokazala, da boš pa … KAJ? Se razumemo?“
Če bi lahko bili profesor, na kateri koli fakulteti v Sloveniji, kaj bi želeli poučevati in kako bi študente navdušili za ta predmet?
„Če bi bilo možno, bi uvedel smer pristne komunikacije s poudarkom na medosebnih odnosih, s tem, da bi jim ukinil uporabo zdajšnjih „modernih“ izrazov kot so npr.: omg, wtf 😀 Motivacijo bi pa moral vsak poiskati sam pri sebi!“
