K pisanju o tej temi me je spodbudila odsotnost močne, argumentirane opozocije nedavno sprejetim varčavalnim ukrepom. Priznam, da sem tudi sam do nedavnega bil prepričan, da drugače kot z varčevalnimi ukrepi ne bomo prišli ven iz recesije.
Drugačnega mnenja si skoraj nisem mogel ustvariti, saj so mi takšno zgodbo vsak dan »prodajali« glavni mediji, politki tako na desni kot levi strani ter celo sindikati, medtem ko ŠOS in ostale študentske organizacije, več kot kakšne izjave proti rezom v visokem šolstvu niso premogli. Edino kar ni bilo v skladu z mojo zdravo kmečko logiko, ki govori, da če si prezadolžen, moraš varčevati, je dejstvo, da kljub vsem ostrim varčevalnim ukrepom, Grčija še bolj tone v krizo.
Tako je bilo moje presenečenje toliko večje, ko sem odkril, da cela vrsta uglednih ekonomistov, med njimi tudi nobelovi nagrajenci (Krugman, Striglitz) opozarjajo pred tovrstnimi ukrepi. Stiglitz med drugim pravi, »na svetu ni enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev«. Ti ekonomisti se tudi borijo proti kolektivni amneziji, ki je očitno zavladala in ki pozablja, da se je kriza začela zaradi nevzdržnega dolga v zasebnem sektorju, katerega boter je bil prenapihnjen finančni sektor, ki je deloval s pomočjo in podporo deregulacije (odsotnost nadzora) države, in da je šele potem narasel javni dolg, ko so države reševale prezadolžena podjetja in banke.
Sam se z začetka krize spominjam predvsem kako je bilo v mednarodni javnosti govora, da je to čas za nov začetek, ko se bo finančni sektor, ki je s pohlepom in špekulacijami povzročil krizo, reguliral in krivce kaznovalo, ter tako poskrbelo, da se vrne v svoje okvirje. Pri nas pa je bilo govora, da je to novo obdobje, ko se bo končno zbralo dovolj politične volje, ter tajkunom, ki so s pomočjo politike dobili ogromna posojila, s katerimi so potem odkupili podjetja, s tem obogateli, prej zdrava podjetja in banke pa pripeljali na rob stečaja, stopilo na prste, odvzelo premoženje ter v prihodnosti poskrbelo za bolj transparentno delovanje. In kaj se je od tega uresničilo? Država je s stotinami miljonov € dokapitalizirala banke in podjetja (s tem ogromno povečala javni dolg!), krivci za krizo pri nas skupaj s svojim premoženjem, pa so z nekaj pol ducata izjemami, ki so dobili 1 letno! kazen zapora, ostali nedotaknjeni. Resnejših ukrepov s katerimi bi poskrbeli za odpravo korupcije, bolj transparentno delovanje ter v končni fazi razlastitev ljudi, ki so si nezakonito nakopičili premoženje pa sam nisem zasledil.
In sedaj kot da se je to dogajalo v nekem drugem času in kraju, v javnosti prevladuje debata o tem, kako potraten in neučinkovit je naš javni sektor. Popolnoma se strinjam, da je dobro sprejeti ukrepe, s katerimi bi javni sektor racionalizirali in ga naredili bolj učinkovitega, ampak predvsem na način da bi le ta z reorganizacijo postal bolj kvaliteten, saj nam praksa iz drugih držav kaže, da rezi v financiranje povzročijo vse prej kot to. Še posebej je problematičen rez v visoko šolstvo in raziskovanje, saj nas lahko le dobro izobražen kader, ki je boljši od tuje konkurence popelje iz krize, ne pa kader, ki je 20% manj financiran (podatek iz leta 2008 (zadnji dostopen podatek)) od povprečja držav OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj), oz kar 50% manj financiran, od npr študentov na Švedskem-državi katere blagostanje si tako želimo doseči.
O prioritetah z začetka krize, ki so govorile o boju proti korupciji in netransparentnosti, pa ne duha in sluha. Pa čeprav nam praka kaže, da se tovrstni problemi niso zmanjšali. Naj za primer navedem podatek, ki sem ga nedavno zasledil v zvezi z javnimi naročili v neki bolnišnici. Ena izmed uslužbenk je povedala, da so v bolnici prek javnih naročil kupili USB ključke po 30€. Njena sestra pa je kupila isti ključek v trgovini za 15€.
In zakaj so ugledni ekonomisti proti varčevalnim ukrepom. Mencinger pravi: »velikost bruto domačega proizvoda je na kratki rok, vse bolj pa tudi na daljši rok, določena s povpraševanjem. Varčevanje pa povpraševanje zmanjšuje, to torej zmanjšuje bruto domači proizvod in povečuje brezposelnost, kar spet zmanjša povpraševanje in tako naprej. Tako gremo v nekakšen vrtinec krčenja. Gre za ponavljanje zgodbe iz finančne krize tridesetih let, katere nastajanje je bilo presenetljivo podobno nastajanju zdajšnje. Ko so težave začeli reševati z varčevanjem, je finančna kriza prešla v svetovno gospodarsko krizo.« Dr Bogomir Kovač dodaja: »Celo raziskave IMF (2010, 2011) so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.«
Torej rešitev ni v varčevanju, temveč v ukrepih, ki bi zagnali gospodarstvo. Samo varčevanje pa ga z manjšo potrošnjo zavira. Zgoraj navedeni ekonomisti govorijo da je prava pot predvsem v anticiklični politiki, torej da se ob hitri rasti gospodarstva posledični dodatni priliv v proračun privarčuje, in se ga nato v recesiji porabi za zagon gospodarstva. Naši politiki, so v obdobju velike gospodarske rasti 2004-2008 ravnali neodgovorno in namesto presežka pridelali proračunski primankljal. Jože P. Damijan (redni profesor na Ekonomski fakulteti) o ravnanju slo politke v obdobju 2004-2008: »slovenska politika je v povprčeju beležila strukturni deficiti v višini 3,1% BDP na leto. S tem si je v času konjunkture, namesto pozitivne zaloge za slabe čase-ustvarila kumulativno luknjov v višini 15,5% odstotka BDP. To luknjo je nato v času recesije in povečanih javnih izdatkov poglobila še za dodatnih 12% BDP.« O nujnosti varčevanja pa še to. Sicer je res, da javni dolg v Sloveniji narašča hitreje kot v nekaterih drugih evropskih državah, a primerjava celotnega dolga glede na BDP pokaže, da imamo glede na ostale evropske države še dovolj maneverskega prostora za izvajanje proticiklične politike. Naš državni dolg merjen v odstotkih BDPja je namreč skoraj pol manjši od nemškega in več kot trikrat manjši od grškega. Njen scenarij je tako še daleč! Kar pa ne pomeni, da se lahko dolgoročno izognemo strukturnim reformam gospodarstva, ki morajo preprečiti ponovitev potrebe reševanja le-tega z državnim denarjem
Če povzamemo še enkrat-rešitev iz krize leži predvsem v tem, da se ponovno zažene gospodarska rast, torej z ukrepi ki bi povečali prihodkovno stran. Samo zmanjševanje odhodkovne strani (varčevanje) vodi posredno v še manjšo prihodkovno stran, in torej v še večjo razsulo gospodarstva. Ali odsotnost predlogov kako povečati prihodke pomeni, da rešitev kako napolniti proračun ni? Če bi gledali naš medijski prostor, bi verjetno res tako mislili. Nobelov nagrajenec iz ekonomije Paul Krugman, pa tu ponuja povsem konkretno rešitev, ko predlaga »Tobinov davek« za finančne transakcije (poseben davek za preprečevanje finančnih špekulacij). Stiglitz, prav tako nobelovev iz ekonomije dodaja: »Države v hudih časih ne bi smele nižati izdatkov, temveč jih povečevati. Proračunski primankljaj se ne poveča, če se hkrati zvišajo davki. V tem primeru gospodarstvo vloženi denar lahko večkrat oplemeniti. Sam imam v mislih uvedbo davka na finančne transakcije. Poleg tega bi Evropska investicijska banka lahko odobrila več posojil malim in srednje velikim podjetjem. Številne banke so pri tem stiskaške, čeprav za njihovo likvidnost velikodušno skrbi centralna banka EU.«
Naši politki sicer uvajajo določene ukrepe, ki bi bolj obremenili bogate, a ko pogledamo, kakšne prihodke ja za pričakovati od takšnih ukrepov, je jasno, da so to ukrepi kozmetične narave z minimalnimi prilivi v proračun.
Poraja se vprašanje od kje ta odsotnost alternativ, ki prevladuje v naši politi in medijskem prostoru. Sam ravno nisem pristaš teorij zarote, jasno pa mi je, da je veliko težje postaviti jasno strategijo za zagon gospodarstva, sprožiti konkretne ukrepe proti korupciji in netransparentnosti, ko pa so le te postale del »normalnega« delovanja strank, in upeljati davke, ki so v škodo botrom strankam, ter se je veliko lažje poslužiti varčevalnih ukrepov, ki so jih povrhu ljudje, zaradi le enostranskega diskurza v javnosti, v povprečju sprejeli z odobravanjem zaradi upanja, da bomo tako končno prišli iz krize.
Bojim se pa, da bo prihodnost pokazala, da smo imeli prav mi, ki se nas je le dobrih 100 zbralo pred parlamentom, in smo poskušali opozoriti javnost, da so takšni ukrepi vse prej kot prava pot iz krize. Praksa iz držav, ki jih že dalj časa »rešujejo« z varčevanjem, nam kaže, da gre predvsem za ukrepe, ki breme krize valijo na socialno najšibkejše, nekritično uničujejo socialno državo, ter večajo družbeno razslojenost . Če se ob vseh znakih in informacjiah, da varčevalni ukrepi, brez jasne strategije zagona gospodarstva, ne peljejo nikamor drugam kot v še večjo recesijo, ne bomo zganili, potem je očitno Cankar imel prav »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje.«
Matej Jemec,
absolvent prava in član Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
