V moderni družbi brez tekmovalnosti ne gre. Tega se še predobro zavedajo politiki. Nedolgo nazaj smo bili priča divji tekmi za mesta na županskih stolčkih. Kmalu zatem pa je sledila nam mladim še pomembnejša tekma: študentske volitve.
In videti je, da mladi, ki si prizadevamo za spremembe in na nas svet stoji, nismo pravzaprav nič kaj drugačni od politikov, o katerih velikokrat podajamo ostre kritike.
Več skupin v en boj!
Za mesta funkcionarjev se je potegovalo več med seboj konkurenčnih skupin. Imamo celo mavrico med skupin, ki so med seboj tudi povezane: rumeni, rdeči, zeleni, oranžni, … Vsaka skupina vodi svoj program, s katerim želi vpeljati spremembe in izboljšati področja izobraževanja, socialnih pravic študentov, kulture, športa, … In če si študent, ki vsaj malo pogleda okrog sebe, ko vstopi v šolo, in je v tvojem interesu kaj več kot le obiskati predavanje in nato zbežati iz šole, ugotoviš, da se med seboj konkurenčne skupine po namenu ne razlikujejo prav veliko. Povsem razumljivo, saj smo vsi študentje in smo na istem položaju. Zakaj se torej tako striktno ločimo in tekmujemo za oblast? In ali pri tem res gre samo za oblast in ne za obče dobro študentov? Je to pravzaprav res le tekma konkurentov za oblast, isto kot pri političnih strankah?
###okvir###
Kako patetični so lahko študentje pri tem boju s tem, ko dejansko obljubljajo, da se bodo zavzeli za odstranitev funkcionarjev z vodilnih mest, sami pa kandidirajo za prav ta vodilna mesta. Drugi ta argument seveda pridno koristijo sebi v prid. Tako se prav nič ne čudim vedenju politikov, ko pa se rivalstvo začne že tako zgodaj v mladih letih, namesto da bi vzgajali kolektivno zavest. Ali pa gre za ravno obratno povezavo: mladi projicirajo vedenje politikov nase, zato da bi pridobili na veljavi. Dragi študentje, s tem, ko tekmujemo za doseganje ciljev, ki so nam skupni, na veljavi samo izgubljamo.
###okvir###
Torej politiki svojo propagando jemljejo prekleto resno
Pri oglaševanju svojega imena uporabljajo najrazličnejše metode, od plakatov, letakov, podkupovanja s hrano in pijačo, tokrat po novem še z glasbo (Kdo se ne spomni Zofije Mazej Kukovič in 6 Pack-a? Mariborčanom so morda bolj v spominu ostali Maestro pri Orešiču.) in socialnimi omrežji, kot je Facebook. Seveda največ vpliva dobijo na soočanjih in s tem, da se pojavljajo v medijih, kjer se spodbijajo z bolj ali manj ustreznimi argumenti.
In opazujoč propagando študentov ugotoviš, da mladi v svoji propagandi niso nič drugačni. Še huje, gredo se pravo divjo kampanjo, celo s soočanji, uporabljajo popolnoma enaka sredstva za reklamo in tako postajajo vedno bolj podobni našim politikom in si mislijo, da bodo zaradi tega ‘zrasli’. In zato, da jih lahko postavimo na popolnoma isti nivo z našimi propagandno nezrelimi politiki, so se študentje lotili tudi temeljite antipropagande (Kanglerju so na primer očitali, da se je šel plačano propagando). Mladi so se tega lotili seveda bolj drzno in celo na letakih je bilo možno prebrati žaljive stavke, ki so govorili: “Ne nasedajte našim nasprotnikom.” Na dan volitev je bilo možno v Žurnalu celo prebrati to, da so članu rdečih popisali avto z žaljivimi besedami. Ali gre za antipropagando, to dejansko sploh ni važno in niti ni vredno o tem razpravljati. Ni bistvo v tem, kdo je kaj napisal, kaj storil, važno je le dejstvo: škoda je na obeh straneh. S takimi dejanji se samo oddaljujemo drug do drugega.
Kako pristopiti drugače?
Naj politiki konkurirajo in tekmujejo med seboj, naj drug drugega tolčejo, med študenti se takšne stvari ne bi smele dogajati. Študentje imamo na svojo ‘usodo’ že tako ali tako premajhen vpliv, zato se tudi pojavljajo želje po tako revolucionarnih spremembah, kot jih napovedujejo kandidati na študentskih volitvah. Ampak ali je to možno doseči s takšnim pristopom, da bomo med seboj tekmovali? Ali ne bomo s tem, ko tekmujemo, ravno izgubljali vpliva? Namesto, da bi iskali skupne rešitve, saj se le-te najdejo samo v sodelovanju, se bodo skupine študentov zaradi svojih lastnih interesov in razlik ločevale v konkurenčne skupine, namesto da bi nase gledale kot na skupine, ki so se znašle v isti situaciji, ki jo je treba izboljšati, kot skupine, katerih cilj je pravzaprav isti: boljše življenje študentov. Zakaj torej ne delujejo vsi skupaj? Saj se vsi borijo za dobro študentov. Kaj res ne moremo preko svojih egov? Se je tako težko sprijazniti s tem, da se napredek doseže samo z medsebojnim sodelovanjem? Je v konkurentih res tako težko videti ljudi, kolege, katerih želja je v bistvu ista kot naša? Zakaj je danes ljudem težko priznati, da potrebujemo eden drugega?
Tukaj, v odnosu drug do drugega, bi morali mladi najprej začeti delati spremembe. Potem bomo morda kasneje kdaj imeli tudi dobre politike.
Maja Orešnik