Problematika kakovosti univerz je v javnosti postala zanimiva z naraščajočim številom visokošolskih zavodov. S tem se je v prvi vrsti povečala konkurenca za profesorje, študente, projekte in sredstva. Če se bo tržni sistem uveljavil tudi v univerzitetnem prostoru, bodo preživele le tiste univerze oziroma fakultete, ki bodo dovolj kakovostne, da bodo privabile zadostno število študentov. Ob tem se odpira vprašanje, kaj sploh pomeni kakovost, ter bojazen, da bodo študentje odhajali tja, kjer bo mogoče priti do diplome na najbolj enostaven način.
Za pojasnilo, kaj kakovost univerze sploh pomeni in kako za to skrbijo pod lastno streho, smo zaprosili vse tri slovenske univerze. Odgovor smo prejeli le s strani mariborske univerze. Z odgovori nam je postregel Miha Pauko, strokovni sodelavec za kakovost študija. Ta je kakovost univerze opredelil takole: “Glede na današnjo globalizacijo se študenti vse pogosteje odločajo odpraviti na študij tja, kjer je študijski program kakovostnejši, kjer so boljši predavatelji, njihove metode poučevanja, opremljenost predavalnic in laboratorijev ter tudi pogoji za bivanje.” Dodaja, da je danes prežeto dejstvo, da se bo študent iz Maribora zagotovo vpisal na pedagoško fakulteto v Mariboru, če ta obstaja tudi v okviru ljubljanske in primorske univerze. Vendar univerze morajo te svoje odlike prvo dokazati ter jih nato posredovati zunanji javnosti, predvsem pa študentom.
Samoevalvacija je nujno potrebna
Rektor mariborske univerze je večkrat poudaril, da v njihovi hiši dobro skrbijo za lastno kakovost, saj so že dvakrat izvedli evalvacijo univerze s strani mednarodne evalvacijske komisije. Kakor razlaga Pauko, je prva evalvacija potekala leta 1998. V času od 24. do 26. novembra leta 2004 pa je potekala dodatna (“follow up”) evalvacija, ki jo je opravila tričlanska ekspertna skupina. Mednarodna komisija, ki je obiskala Unievrzo v Mariboru, se je na univerzi zadržala tri dni, obiskali so tudi dve fakulteti, kjer so opravili ločene sestanke s profesorji ter študenti.
Premalo organiziranih stikov z diplomanti
Sogovornik navaja vrsto aktivnosti, ki bi pripomogle k izboljšanju kakovosti univerze ter njenih članic: povečanje števila izbirnih predmetov, zmanjševanje skupin študentov na predavanjih in vajah, posodobitev študijske literature, aktualizacija predavanj s primeri iz prakse, posodobitev metod prenosa znanja, uvajanje tutorskega sistema, več vključevanja študentov v raziskovalno delo, izboljšanje opremljenosti predavalnic, laboratorijev itd. “Temu pa se pridružuje še ena ugotovitev in sicer pomanjkanje kakovostnih podatkov in organiziranih kontaktov z diplomanti. Pred leti smo ob predlaganih kriterijih za samoevalvacijo izobraževalnega procesa članicam naše univerze posredovali dva vprašalnika: enega za fakultete, drugega za delodajalce. Vendar smo dobili tako malo povratnih informacij, zato jih ne morem komentirati,” pojasnjuje Pauko.
Zmanjšati število študentov na profesorja
Samoevalvacije mariborske univerze so tudi pokazale, da bi morali poskrbeti za ustrezne izvolitve pedagoških delavcev v nazive, zmanjšati preobremenjenost pedagoškega osebja z izobraževalnim delom, zmanjšati število študentov na profesorja, v izobraževalno delo vključiti v še večji meri strokovnjake iz prakse ter izvoliti več asistentov in jih postopoma vključiti v izobraževalni proces. “Ob uresničevanju tega pa naletimo na nekaj problemov, kot so neodobravanje delovnih mest pedagoških delavcev, neizvajanje financiranja dela rednega pedagoškega procesa in materialnih stroškov iz proračunskih virov,” je kritičen Pauko.
Študentske ankete za naj profesorja leta
Sicer se lahko delo profesorjev spremlja tudi s študentskimi anketami, vendar tudi tukaj trčimo na nekaj problemov. Znane so prakse iz tujine, ko na posameznih fakultetah razglasijo (na podlagi študentskega mnenja) učitelja ali asistenta leta; ali pa ko večkrat podpovprečno ocenjeni visokošolski učitelj izgubi službo. Pri nas tega zaenkrat še ni; Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sicer razmišlja v smeri, da bi najboljše profesorje nagradili z mentorstvom mladega raziskovalca. Sogovornik tudi poudarja, da se ob rednem izvajanju študentskih anket pojavljata dva problema: kronično pomanjkanje sredstev za obdelovanje vprašalnikov ter javna neobjava rezultatov študentskih anket, ki ga vse preveč zavirajo visokošolski zavodi sami.
Visoka prehodnost ni merilo učinkovitosti
Miha Pauko se je strinjal, da visoka prehodnost študentov med posameznimi letniki ni nujno pokazatelj visoke učinkovitosti, saj je ta lahko dosežena tudi na račun nižje kakovosti. Glede na izjave, ki jih v javnost pošiljajo akademiki, Pauko ni edini, ki tako razmišlja. Morda je strah pred velikim številom fakultet utemeljen, vendar po mojem mnenju je neupravičen. Lahko se zgodi, da se bodo na kratek rok študentje raje odločali za lažje študijske programe, vendar ko bodo delodajalci ugotovili, kako šibko znanje imajo, jih ne bodo želeli več zaposlovati. Raje bodo imeli tiste z več znanja. Potrebno pa je priznati, da se bo do tega spoznanja morala obrniti še kakšna generacija študentov. Pa še nekaj je potrebno: sankcije. Kaj bo doletelo slovenskega profesorja, ki ga bodo študentje slabo ocenili? Razen kakšnega posveta pri dekanu nič. Torej, h kakovostnejšemu delu ga bo lahko kvečjemu prisil trg, kolikor grdo se sliši. Ko bo videl, da študentje odhajajo po ista znanja k drugemu profesorju na drugo fakulteto in da to pomeni toliko manj sredstev za fakulteto in zanj, se bo lotil sprememb.
Ljubljanska rektorica se ne boji zunanjega ocenjevanja univerze
Na ljubljanski univerzi je 9. januarja potekal vsesplošni posvet o kakovosti na univerzi. Njena rektorica, prof. dr. Andreja Kocijančič je v uvodnem govoru poudarila, da brez javne agencije ni mogoče primerjati kakovost visokošolskih zavodov. To pa bi bilo posebej krivično do vseh, ki se vpisujejo na študij v naši državi. Dodala je, da med razloge za oklevanje pri ustanovitvi agencije sodi tudi strah nekaterih pred objektivno prevetritvijo lastne kakovosti. Zato ostaja njena ocena, da se napori za ustanovitev agencije ne uresničujejo dovolj hitro. Svoj nagovor je rektorica zaključila v prepričanju, da Univerza v Ljubljani ve, da je dovolj dobra in da lahko prenese vse nadzore. Spomnimo, da obstaja zakonska zaveza do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za oblikovanje agencije do 31.12.2005. Do tega ni prišlo, vendar je ministrstvo 9.12.2005 predlagalo, da se Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva (NKKVŠ) v letošnjem letu preoblikuje v neodvisen organ, ki bi se ga dopolnilo z novimi člani. Tako bi se letos lahko izvedle prve evalvacije; možna bi bila tudi vključitev v ENQA (European Association for Quality Assurance in Higher Education). Nekaj dni kasneje je minister Jure Zupan predlagal imenovanje komisije v sestavi treh predstavnikov NKKVŠ, predsednika Sveta RS za visoko šolstvo, predsednika SAZU in študenta. Po besedah Kocijančičeve bi lahko pričeli z izdelavo meril za evalvacijo višje in visokošolskih institucij ter njihovih programov, če bo uspelo vsebinsko preoblikovanje NKKVŠ v Svet za evalvacijo visokega šolstva. Spodbudili bi lahko tudi izobraževanje kadrov za zunanje evalvacije, kar bi bil korak v smeri neodvisne Javne agencije visokega šolstva in Sveta za evalvacijo, ki je po zakonu o visokem šolstvu njen sestavni del.
Kakor razlaga doc. dr. Maja Makovec Brenčič, predstojnica Pedagoškega centra na ljubljanski Ekonomski fakulteti, je kakovost fakultete njena strateška usmeritev in celovit proces. Zato so za njeno zagotavljanje odgovorni vsi zaposleni skupaj s študenti. Kakovost fakultete spremljajo z različnih vidikov, v središču pa je kakovost pedagoških procesov. Tako študentje ocenjujejo pedagoge in njihovo delo za vsak predmet, semester, spremljajo tudi prehodnost študentov, sedaj pa začenjajo zasledovati tudi zaposljivost njihovih diplomantov. Študentje sodelujejo pri oblikovanju novih programskih vsebin, enkrat v semestru pa se prodekan za študijske zadeve posvetuje s predstavniki letnikov o razporeditvi obremenitve študentov. “Meritve ustreznih kriterijev kakovosti opravljajo ustrezne službe, npr. za merjenje kakovosti pedagoških procesov je zadolžen Pedagoški center, ki izvede s pomočjo študentov vsa anketiranja med samimi študenti; za merjenje zaposljivosti skrbi CERŠ; o prehodnosti poročajo zaposleni v referatu ipd. Za ovrednotenje celovite kakovosti pa skrbijo akreditacijske službe, ki opravljajo širši pregled kazalnikov doseganja kakovosti vseh, vključno s pedagoškim procesom,” poudarja Brenčičeva.
Kakšna je vloga študentov?
Sogovornica trdi, da imajo študentje pri spremljanju kakovosti izjemno pomembno vlogo kot ocenjevalci procesov ter kot pobudniki ali presojevalci sprememb. “Na primer na zadnjem senatu smo skupaj s predstavniki študentov oblikovali predlog izpitnih rokov, ki je bil vsem udeleženim v razpravi najbolj smiseln in izvedljiv. To je tudi del zagotavljanja kakovosti,” je prepričana predstojnica Pedagoškega centra.
In kako se ugotovitve preverijo v praksi?
Vsak učiteljev oziroma sodelavec dobi zbornik poročila o kakovosti izvedbenega predmeta enkrat v semestru, pri čemer se primerjajo njegovi dosežki tudi s povprečnim stanjem v letniku. Zbrana poročila o vseh izvedbah dobi v pregled tudi predstojnik katedre in o tem poroča ustreznemu prodekanu. “Če se pri tem pojavijo težave, se organizirajo posveti pedagogov s prodekanom ali ustrezno enoto Pedagoškega centra, npr. individualne konzultacije s pedagogi, razvoj ustreznih delavnic za nove metode pedagoškega dela, pripravo gradiv, učbenikov, novih tehnologij dela itd.,” zaključuje sogovornica.
Valentina
