Kako se sami spominjate svojih študentskih let?
Moja študentska leta so zelo oddaljena, kot večini ljudi se tudi meni dogaja, da mi ostajajo le lepi spomini, vse, kar je bilo grdega ali motečega, je pozabljeno. Prav gotovo je to obdobje eno najlepših v mojih spominih.
Študentska leta so polna zanimivih in nepozabnih prigod. Nam lahko zaupate kakšno svoje doživetje, ki ste si ga zapomnili za vedno?
Kot študentska medicinske fakultete sem bila precej aktivna, vodila sem tudi komisijo za informiranje študentov. Dobro se spomnim, tega verjetno ne bom nikoli pozabila, da sem nedolžno napisala članek za Medicinske razglede o tem, kako mraz je na patologiji. Predavanja smo namreč imeli ob sedmih zjutraj, predavalnica pa je bila nezakurjena. V imenu vseh študentov sem proti temu protestirala, reakcija pa je bila grozovita. Kar precej smo se morali zagovarjati, kako si drznemo kaj takega napisati v časopis. Ne glede na to, kasneje so v predavalnici zakurili. Spominjam se tudi, da smo v Medicinskih razgledih protestirali proti temu, da smo imeli iste halje na patologiji in potem tudi v bolnici. Dejali smo, da to ne vzdrži niti najmanjšega higienskega minimuma. Tudi tokrat je bila reakcija burna, vendar se je nato situacija uredila.
Katere se vam zdijo glavne razlike med študijem nekoč in danes?
Bojim se, da razlike niti niso tako velike, kot bi si želela. Na mnogih fakultetah se zelo držijo tradicije in učijo na podoben način, kot so to počeli pred desetletji. To zagotovo ni dobro za naše študente, je pa zelo praktično za tradicionalne navade profesorjev. Mnogo težje je namreč s skupino študentov razpravljati o problemu kot pa stopiti pred polno predavalnico in odpredavati snov. V tem času predavanja niso zelo popularna, na nek način tudi nepotrebna, saj je mnogo snovi s predavanj dostopnih v učbenikih in na internetu. Kar si študenti želijo, in tudi z vso pravico zahtevajo, je neposredna komunikacija z nekom, ki snov pozna, ki je na določenem področju tudi nekaj dosegel in jim lahko pove tisto, kar ni napisano v učbenikih. Trenutno delamo na tem in na nekaterih segmentih smo že uspešni.
V svojem programu ste zapisali, da boste v štirih letih ljubljansko univerzo pripeljali do ene najboljših univerz v Evropi. Kako jo ocenjujete sedaj, dve leti kasneje?
Zdaj smo med najboljšimi v Evropi! Na šanghajski lestvici smo med 500 najboljšimi univerzami na svetu. Na Timesovi lestvici smo na 362. mestu med svetovnimi univerzami. Od Evropske skupnosti smo dobili posebno priznanje glede zadovoljstva študentov, ki prihajajo k nam na izmenjavo. Glede na uspešnost izmenjav študentov in profesorjev smo med najboljšimi, med prvimi dvajsetimi v Evropi, imenovani smo za zgodbo uspeha s strani programa Socrates / Erasmus. Med zunanjimi priznanji za delo univerze je tudi poročilo evropske evalvacijske komisije, ki je pol leta nadzirala delo naše univerze; poročilo je zelo spodbudno. Kar nas uvršča med najboljše univerze na svetu, je tudi citiranost naših avtorjev, kjer smo zelo visoko na vseh lestvicah.
Na katerem področju je bil, po vašem mnenju, narejen največji napredek?
Ena izmed stvari, ki je spremenila življenje na univerzi, je to, da sem postala profesionalna rektorica, prav tako prorektorji. Že to daje neko določeno spremembo in določen utrip dela na univerzi. Sprejeli smo strategijo univerze, katere cilje zelo dosledno izvajamo. Bolonjska prenova programov prinaša nekaj novega v univerzo: povezovanje programov različnih fakultet. Povezali smo se s Kemijskim inštitutom, Biološkim inštitutom, Inštitutom Jožef Stefan, tudi z njimi že delamo na skupnih programih. Ustanovili smo doktorsko šolo, raziskovalni program skušamo voditi čimbolj interdisciplinarno in transdisciplinarno, pri čemer nas spodbuja tudi Evropa s svojimi programi. Izpostavila bi še uvedbo tutorskega sistema in kariernega centra. Dosegli smo večjo mobilnost študentov in profesorjev, ustanovili smo evropsko pisarno za evropske projekte. Uvedli smo novost: vsa učiteljska mesta so na javnih mednarodnih razpisih – to že izvajamo. Naredili smo štipendijski sklad za študente iz jugovzhodne Evrope, ki drugače ne morejo do denarja. Podelili smo 40 štipendij, sklad pa nameravamo v prihodnjih letih še povečati. Ukvarjali smo se s športom kot obštudijsko dejavnostjo in menim, da smo na tem področju naredili velik korak naprej.
Na katerem področju so še potrebne izboljšave?
Predvsem je treba dokončati bolonjsko prenovo. Nič nismo naredili glede vseživljenjskega učenja, pa bi morali, to ostaja ena od nalog za naslednja leta. Radi bi vzpostavili mrežo raziskovalcev in jih povezali z drugimi univerzami in inštituti, tudi tujimi. Treba je dokončati delo na integralnem računalniškem sistemu, gre predvsem za sistem e-študent, ki je že skoraj izpeljan do konca.
Kaj svetujete študentom brucom, ki se prvič srečujejo s študijskimi klopmi? Kaj je po vašem najpomembnejše na začetku študijske poti?
Zdi se mi, da je najpomembnejše, da študent študira tisto, kar je zanj res začetek drugega življenja. Mislim, da je pomembno, da se študent veseli vstopa v znanstveno-študijsko področje, za katerega čuti, da je poklican. Občutek zanimanja bo torej lahko zapolnil z dejstvi, ki jih bo črpal iz izbranega študijskega področja, ali pa se celo odločil, da bo temu dodal neka nova znanja.
Veronika Žagar
