Doktorica pedagoških znanosti, znanstvena svetnica, dobitnica najvišjega francoskega državnega odlikovanja Vitezinja Legije časti, prejemnica odlikovanja Zvezde italijanske solidarnosti zaradi zaslug za širjenje italijanske kulture ter za krepitev odnosov z Italijo, nekdanja ministrica za šolstvo, znanost in šport, in prva rektorica Univerze na Primorskem. Novembra se s tega položaja poslavlja, a za seboj pušča neizbrisen pečat. S svojim znanjem, neusahljivo energijo in občudovanja vredno vztrajnostjo je tretji slovenski univerzi pomagala od prvih korakov do zanesljive umestitve v slovenski akademski prostor. Prof. dr. Lucija Čok…
Letošnje poletje so bili mediji polni poročil o finančnih zagatah Univerze na Primorskem. Za kaj je pravzaprav šlo, kako ste zaplet razrešili in ali se z novo osebo na ministrskem stolčku nadejate boljšega sodelovanja kot z dr. Juretom Zupanom?
Reševanje investicije Armerija Foresterija je v postopku. Pričakujemo soglasje Ministrstva za finance h kreditu s poroštvom države in soglasje Ministrstva za visoko šolstvo h kreditu s poroštvom gospodarstva. Postopki trajajo že leto dni. Od nove ministrice pričakujemo, da bo pripomogla k zaključku teh postopkov.
Kaj bi izpostavili kot največjo vrlino Univerze na Primorskem? Ste od njene ustanovitve do danes uspeli doseči vse na začetku zastavljene cilje ali je šel razvoj kdaj tudi svojo pot? Kaj se je izkazalo za največjo oviro pri rasti univerze, kje so njene šibke točke?
Dokument samoevalvacije dejavnosti univerze, ki ga je pred nedavnim sprejel senat, dokazuje, da so skoraj vsi cilji v Razvojnem načrtu UP 2004 – 2008 že v letu 2007 doseženi. Ovire, ki smo jih morali presegati, so povzročile, da smo iz obdobja iluzij padli v obdobje resničnosti. Nacionalna in lokalna politika sicer lahko govorita o pomenu znanja, razvoja izobraževanja in znanosti, a v resnici teh področij ne podpirata. Šibka točka univerze je poleg finančnih primanjkljajev še vedno pomanjkanje akademske kulture. Ta nastaja z leti obstoja in akademskih izkušenj.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da odhajate tudi zato, ker bo po dvajsetih letih snovanja in uresničevanja projekta Primorske univerze za vas osebno in tudi za najmlajšo slovensko javno univerzo dobrodošla sprememba. Ko potegnete črto pod svoja rektorska leta, na katere svoje dosežke ste najbolj ponosni? Katera izkušnja, dogodek, izziv je na vas naredil najgloblji vtis?
V svojih prizadevanjih sem se trudila, da bi članice oblikovale raziskovalno, integrirano, v mednarodno primerljivost in odprtost zazrto univerzo, kjer bi študentje bili partnerji, učitelji pa njihovi sodelavci v izobraževanju in raziskovanju. Nekaj od tega smo dosegli, veliko pa je še potrebno storiti, da bo mlada univerza lahko utrdila svoj koncept in se uveljavila.
Svojemu nasledniku zapuščate postavljeno in vse bolj uveljavljeno univerzo, pa vendar – kateri so tisti trdi orehi, najzahtevnejši projekti, ki jih bo še treba streti? Katera so, poleg financiranja, trenutno najbolj pereča vprašanja Univerze na Primorskem?
UP ima več kot 4/5 programov pripravljenih po bolonjski prenovi. Ker se na osnovi zakonodaje ne vrednoti novih profilov diplomantov enakovredno in ker je finančna podpora tem programom pomanjkljiva in nedodelana, ima naša univerza več težav od ostalih univerz. Članice univerze se zato zatekajo k reševanju sedanjega stanja in vsaka zase lastnih težav. V tem stanju je težko potegniti skupno sinergijo razvoja za daljše razvojno obdobje.
Kakšno pa je vaše mnenje o kandidatih za novega rektorja? Katere lastnosti mora pravzaprav imeti nekdo, ki želi uspešno opravljati to funkcijo?
Kandidata, prof. dr. Rado Bohinc in prof. dr. Jure Tasič, sta ugledna strokovnjaka in poznavalca visokošolskih dejavnosti in raziskovanja. Biti rektor mlade univerze ni lahko. Kandidatu, ki bo izvoljen, želim veliko vztrajnosti in determiniranosti na poti do ciljev, ki si jih je univerza zastavila v svojih dokumentih.
Odslej se boste posvečali pedagoškemu in raziskovalnemu delu na Univerzi na Primorskem. Česa se pri tem najbolj veselite in kaj boste (če sploh) pogrešali od iztekajočih se rektorskih dni?
Te dni sem se po več letih srečala z raziskovalci, ki obravnavajo evropske dimenzije sobivanja jezikov in kultur. Zdelo se mi je, kot, da sem se vrnila v znano domače okolje. Izzivi novih združb, ki se predvsem sprašujejo, kje je skrivnost sožitja, so bili za mene vselej največji motiv raziskovalnega dela.
Kljub temu, da se poslavljate od vodenja univerze, imate gotovo vizijo njenega razvoja. Kaj bi si za Univerzo na Primorskem želeli v prihodnjih petih, desetih, petnajstih letih?
Univerza je bila in bo ostala največji dosežek okolja, v katerem deluje. Želela bi, da okolje začne to ceniti. Mladi univerzi želim, da bi ne postala prevelika, da bi našla notranje vzvode povezovanja in sodelovanja med članicami, utrjevala akademizem in bila še naprej usmerjena v raziskovanje in mednarodno sodelovanje. Predvsem pa naj goji mlade, neobremenjene in odgovorne strokovnjake in naj ohranja do svojih študentov partnerski odnos.
Martina Srblin
