Na Teološki fakulteti je 27. in 28. marca Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (ZDT.SI) organiziralo šesti Mednarodni kongres na temo Kvaliteta (so)bivanja, ki se ga je udeležilo okrog 130 ljudi. Letos so na kongres povabili priznanega profesorja in direktorja programa zakonske in družinske terapije iz Združenih držav Amerike dr. Todda Edwardsa in dr. Jo Ellen Patterson iz Univerze San Diego, ki sta prikazala primere dobrih praks uveljavitve družinske terapije v primarnem zdravstvenem sistemu. Poleg tujih strokovnjakov sta na kongresu predavala tudi dr. Igor Švab, družinski zdravnik in predstojnik katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti in dr. Nataša Potočnik Dajčman, specialistka psihiatrije in psihoterapevtka. Slovenska strokovnjaka sta se strinjala, da »pogrešata interdisciplinarno sodelovanje in da bi bilo to področje potrebno okrepiti, saj lahko le povezovanje različnih strok doprinese h kvalitetni in celoviti obravnavi človeka.« ZDT.SI poudarja, »da bi bila nujno potrebna urejenost tega področja z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti« Na kongresu je bilo v dveh dneh 37 različnih predavanj oziroma prispevkov in 5 delavnic, ki so jih vodili strokovnjaki z večletnimi izkušnjami na področju terapevtskega dela, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega dela, policije in drugi. Lucija Hrovat, predsednica ZDT.SI, pravi, da je bila izbira med predavanji zelo pestra, »predvsem pa so se posamezniki večinoma odločali za predavanja na podlagi osebnega zanimanja za določeno temo ali področja na katerih delujejo«. Organizacijska ekipa ZDT.SI se je na kongres pripravljala več mesecev. Vodja organizacije kongresa, Romana Čolić, pravi, da je bil kongres uspešen, saj so z doseženim namenom zelo zadovoljni.
Glavni namen kongresa je bil združiti mnenja strokovnjakov s področja medicine in družinske terapije, kar v Sloveniji še ni v uveljavi, medtem ko je v tujini to že dobra praksa, sta s primeri prikazala tuja strokovnjaka. Hrovatova pravi, da je bilo podanih nekaj konkretnih predlogov, »ki jih bomo v prihodnosti skušali uresničiti in prilagoditi ameriško prakso za slovensko področje.« Tovrstno prakso že uveljavljajo na različnih koncih sveta – pogosto se pojavlja pod pojmom Collaborative Care in omogoča terapevtsko obravnavo že v primarni zdravstveni oskrbi. To pomeni, da ko človek pride k zdravniku in zdravnik opazi stisko, ki potrebuje poglobljen pogovor, ali opazi simptome, ki jih ne pripisuje fizični bolezni, posameznika napoti k terapevtu. Zdravnik terapevtu tudi zaupa in skupaj se pogovorita o celostni obravnavi, delujeta kot ekipa, razlaga predsednica in dodaja: »Temu pa bi vsekakor lahko rekli napredek v zdravstvu, saj sta duševno in fizično zdravje med seboj zelo povezana.« Zdravnikom namreč pogosto primanjkuje ustreznega znanja iz področja nudenja psihološke pomoči, prav tako pa tudi nimajo časa za psihološke intervence. Na tem mestu vstopijo zakonski in družinski terapevti, ki lahko s svojim znanjem veliko doprinesejo k duševnemu zdravju klientov, pravi Hrovatova. Za družinskega terapevta je pravzaprav pomembna celostna obravnava družine, kar pomeni, da ga ne zanima zgolj posameznik, temveč primarno okolje iz katerega posameznik izhaja, navajajo strokovnjaki. Terapevt se tako osredotoča na delovanje družine v določenih situacijah in potek komunikacije med družinskimi član. Na podlagi tega raziskuje delovanje posameznika na sistem in obratno ter preverja vzorce iz primarne družine – kaj posameznik prinaša iz svojega otroškega sveta v odrasli svet odnosov. S tem mu terapevt lahko pomaga razbijati obrambne mehanizme, ki mu preprečujejo vzpostaviti ljubeč odnos s samim seboj in najbližjimi.
Na kongresu je ZDT.SI želelo opozoriti tudi na to, da je temelj kvalitetnega sobivanja spoštovanje vsakega posameznika – naj bo to v družinskem okolju, prijateljskem, šolskem ali delovnem. Poudarili so, da je zelo pomemben iskren odnos do sebe in drugih ter uravnotežena skrb za fizično in duševno zdravje, ki ga prepogosto zanemarjamo. Prav tako je pomembno prevzemanje odgovornosti za svoje besede, dejanja in nenazadnje tudi čutenja. »Starši pa so tisti, ki naj učijo in bodo vzgled, da si otrok lahko vzame čas zase brez občutka krivde, pomagajo naj mu pri prepoznavanju lastnih potreb, občutkov, želja,« poudarja predsednica Hrovatova. Ovira, ki naj bi mnogokrat preprečevala kvalitetno sobivanje je, da posamezniku ni dovoljeno, da ima svoj prostor znotraj družine in družbe. Otroku nihče ne pomaga spoznavati njegovega enkratnega notranjega sveta in ob njegovih stiskah odrasli ne zdržijo. Njegov notranji svet ni spoštovan, prepoznan, zrcaljen in reguliran ali pa gre za porušene meje v družini – ko otrok postane »skrbnik« svojih staršev. »Tovrstnih primerov je danes ogromno,« razlaga predsednica in pravi, da si vedno manj pustimo, da pridejo na plano občutja in doživljanja ter smo tako nemočni pri vzpostavljanju stika s samim seboj in z drugimi: »Ko smo v stiku s samim seboj, lahko kvalitetno sobivamo tako, da prepoznamo in empatično ovrednotimo doživljanje tistih, s katerimi smo v tesnejših odnosih.«
Ana Planinšek
